Jedro

V skladu s 161. členom DZ je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost, da je otrok ogrožen. V takšni situaciji lahko sodišče izda vsako začasno odredbo, a mora biti takšna, da je z njo mogoče doseči varstvo koristi otroka (prvi odstavek 162. člena DZ).

Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve temelji predvsem na mnenjih CSD. Ta so v veliki meri plod lastnega zaznavanja strokovnih delavcev CSD, gre za skrbne in strokovno dovolj poglobljene analize ravnanja in počutja otrok, ki nikakor ne slonijo le na izjavah predlagateljice in imajo v skladu s 108. členom ZNP-1, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, pomen, ki je blizu pomenu zaključkov sodnega izvedenca - gre za navedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče v tej zadevi obravnava postopek za ureditev stikov nasprotnega udeleženca z dvanajstletnim sinom A. in desetletno hčerko B. Režim stikov je bil s ciljem njihove vzpostavitve med postopkom (začasno) večkrat spremenjen. 18. 7. 2018 je sodišče s sklepom o začasni odredbi določilo stike pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD), ki pa sta jih otroka zavračala. 16. 8. 2019 sta starša sklenila začasno sodno poravnavo, po kateri naj bi stiki potekali v prostorih knjižnice, a tudi tedaj niso stekli. Sodišče jih je zato s sklepom o začasni odredbi s 3. 10. 2019 ponovno določilo pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD). Na nobenem od stikov kljub pomoči in resnem angažmaju delavcev CSD, tudi psihologinje, pritožnik in otroka niso uspeli vzpostaviti kontakta, otroka sta postajala celo vse bolj in bolj zadržana, njuna stiska (psihična in fizična) se je stopnjevala. Strokovni delavec CSD je (večkrat) opozoril, da tako otroci kot oče na stikih trpijo, izpovedal, da je nasprotni udeleženec v takšni stiski, da težko sodeluje na način, ki bi bil za otroka zanimiv, in opozoril da stiki otrokoma niso v korist, zaradi česar jih je sodišče prve stopnje s sklepom o začasni odredbi s 23. 6. 2020 po uradni dolžnosti začasno uredilo tako, da potekajo enkrat tedensko kot audio ali video klici. S sklepom z 19. 8. 2020 je oba starša napotilo v psihoterapevtsko obravnavo, s sklepom z 28. 12. 2020 pa še v program usposabljanja starševskih veščin ter stike določilo še tako, da oče enkrat tedensko pošlje otrokoma krajše pismo na naslov CSD, ki z vsebino pisma seznani otroka, otroka pa očetu napišeta pismo, ki ga dostavita CSD.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca z 21. 4. 2021 za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi uredilo uvajalne stike pod nadzorom CSD, po mesecu dni uvajalnih stikov pa stike brez nadzora dvakrat tedensko in še enkrat tedensko preko telefona.

3. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje nasprotni udeleženec. Predlaga razveljavitev sklepa in določitev osebnih stikov z otrokoma.

Meni, da je sodišče odločitev oprlo zgolj na izjave predlagateljice, do njene kredibilnosti pa se ni opredelilo. Predlagateljica ves čas skuša preprečiti stike z lažnivim navajanjem nasilja, ki ga nikoli ni bilo.

Sodišče v sklepu ni obrazložilo, zakaj stiki otrokoma niso v korist. Navaja sicer, da sta jih otroka zavračala, a ne upošteva vseh okoliščin, zakaj je tako. Izvedenka ni potrdila, da je nasprotni udeleženec nasilna in agresivna oseba, ki bi škodovala otrokoma, ni bila mnenja, da bi preprečila stike in je menila celo, da so stiki otrokoma v korist. Odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da jih otrok zavrača, še zlasti, če je to vsaj delno lahko posledica ravnanja drugega izmed staršev. Otroka stike odklanjata zaradi indoktriniranja matere, njun odpor nima realne osnove, očeta zavračata brez resnih, utemeljenih razlogov. S tem, ko stikov ni že kar nekaj let, se otrokoma in pritožniku dela nepopravljiva škoda. Zaključek sodišča, da otroka nista ogrožena, predstavlja kršitev 53. in 54. člena Ustave RS.

Otroka na telefonske stike nista ustrezno pripravljena, to navede tudi strokovna delavka CSD C. C. v zapisniku s 5. 5. 2021. Komunikacija preko pisem ni bila uspešna zaradi napake CSD, ko pisma niso dostavili.

Sodišče bi moralo zaradi suma materine indoktrinacije in dolgotrajne odsotnosti stikov, določiti vsaj minimalne stike, če že ne slediti predlogu pritožnika. Sodišče in vse institucije so se dolžne truditi, da se tudi po začasni omejitvi stikov, ti ponovno vzpostavijo.

4. Predlagateljica predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s 161. členom DZ je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost, da je otrok ogrožen. V takšni situaciji lahko sodišče izda vsako začasno odredbo, a mora biti takšna, da je z njo mogoče doseči varstvo koristi otroka (1. odstavek 162. člena DZ). Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v trenutni situaciji predlagana začasna odredba ni takšna, da bi omogočala varstvo koristi obeh otrok.

7. Situacija, ko otroka že dlje časa nimata (vsebinsko polnih) stikov z očetom, ju gotovo ogroža. A pritožniku je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje to ogrožanje prepoznava in se ga trudi (s pomočjo CSD) odpraviti, kar je razvidno iz v 1. točki obrazložitve zgoraj povzetega dosedanjega poteka postopka.1 Ni pa mogoče mimo tega, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (in to sodišče se je v sklepu IV Cp 94/2021 s 16. 2. 2021 z njim strinjalo), da izvajanje stikov pod nadzorom CSD ni bilo uspešno, da so otrokoma (in pritožniku) povzročali hudo stisko, da sta jih otroka vztrajno zavračala in jima niso bili v korist, ampak so ju ogrožali.2 Na nobenem od stikov pod nadzorom kljub pomoči in resnem angažmaju delavcev CSD, tudi psihologinje, pritožnik in otroka niso uspeli vzpostaviti kontakta, otroka sta postajala celo vse bolj in bolj zadržana, njuna stiska (psihična in fizična) se je stopnjevala. Strokovni delavec CSD C. C. je (večkrat) opozoril, da tako otroci kot oče na osebnih stikih trpijo, izpovedal, da je nasprotni udeleženec v takšni stiski, da težko sodeluje na način, ki bi bil za otroka zanimiv, in opozoril da stiki otrokoma niso bili v korist. Opisano so bili vzroki, ki so sodišče prve stopnje vodili k odločitvi o začasni omejitvi stikov na neosebne.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj (osebni) stiki otrokoma (še zmeraj) niso v korist, ni utemeljen. V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ugotavlja, da otroka doživljata izrazito stisko že ob poizkusih delavcev CSD, da bi ju seznanili z vsebino očetovih pisem (torej ob neosebnih stikih)3, da je želeni učinek (že takšnih stikov) izničen s stisko, ki jo razgovor na CSD prebudi v A. in B. in da oče s svojimi dejanji (nenačrtovanim in nepremišljenim vzpostavljanjem stika pred trgovino, z izražanjem napetosti materi ob zaključku telefonskega stika, z neustreznimi pripombami na neodzivnost otrok med telefonskim stikom, z večkratno samovoljno prekinitvijo stikov z otrokoma) ne vzpostavlja potrebnega zaupanja in čustvene varnosti otrok, ki bi omogočala stike.4 Tem ugotovitvam (in zadnjemu zaključku, ki je pravno odločilen) pritožnik vsebinsko sploh ne nasprotuje. V pritožbi zgolj navaja, da se je sodišče oprlo samo na izjave predlagateljice in na mnenja, ki so bila sestavljena na podlagi njenih izjav, kar ne drži. Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve temelji predvsem na mnenjih CSD. Ta so v veliki meri plod lastnega zaznavanja strokovnih delavcev CSD, gre za skrbne in strokovno dovolj poglobljene analize ravnanja in počutja otrok, ki nikakor ne slonijo le na izjavah predlagateljice in imajo v skladu s 108. členom ZNP-1, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, pomen, ki je blizu pomenu zaključkov sodnega izvedenca - gre za navedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje.

9. Na pritožbene navedbe, da je izvedenka ugotovila, da nasprotni udeleženec ni nasilna ali agresivna oseba, ki bi škodovala otrokoma, in ni bila mnenja, da bi preprečila stike, je višje sodišče že odgovorilo v sklepu s 16. 2. 2021 in tedaj zapisano lahko le ponovi: Res je, da izvedenka ni predlagala omejitve ali odvzema pravice do stikov, iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da obstajajo možnosti, da bi bili stiki otrokoma v korist. Številni stiki pod nadzorom in ob pomoči CSD so žal pokazali, da osebnih stikov, ki bi bili otrokoma v korist, nasprotni udeleženec in otroka trenutno ne zmorejo izvrševati, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo možnosti, da bi bili stiki otrokoma v korist. In prav to (in nič bolj pozitivno mnenje ali prognoza) izhaja iz izvedenskega mnenja.

10. Iz izvedenskega mnenja izvedenke D. D. tudi ne izhaja to, kar v pritožbi predlagateljici očita nasprotni udeleženec - da načrtno odtujuje otroka. Kot vzroke, da otroka odklanjata stike, je izvedenka nanizala: - razloge na očetovi strani (neuspešno prepoznavanje potreb otrok in neustrezno odzivanje nanje, list. št. 91 v spisu; neprimerni psihični in fizični pristopi in ravnanja z njima, list. št. 94 v spisu), - razloge na strani obeh staršev (pomanjkanje sodelovanja), - razloge na materini strani (ker otrokoma ni dajala nobenih pozitivnih sporočil o očetu).5 Te vzroke sodišče naslavlja z začasnimi odredbami, s katerimi je oba starša napotilo v psihoterapevtsko obravnavo in v program usposabljanja starševskih veščin.

11. Opisani ukrepi6 naslavljajo tudi morebitno materino neustrezno ali pomanjkljivo pripravo otrok na stike, kar ji očita pritožnik. Pritožbena navedba, da strokovna delavka CSD C. C. v zapisniku s 5. 5. 2021 navede, da otroka na telefonske stike nista pripravljena, pa ne ustreza resnici. V spisu je sicer res zapisnik omenjene strokovne delavke (list. št. 706 in 707 v spisu), a v njem takšne ugotovitve ni.

12. Na pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo urediti vsaj minimalne stike, višje sodišče odgovarja, da stiki niso prepovedani, ampak so urejeni, in so več kot minimalni. Zaradi zgoraj opisnih razlogov pa je omejitev na neosebne stike tudi po prepričanju višjega sodišča še utemeljena.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

1 Pa tudi iz ukrepov sodišča po izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je ves čas aktivno, enako velja za CSD. 2 Otroka sta po ugotovitvah izvedenke čustveno zelo prizadeta in vznemirjena, se počutita ogroženo in vzdržujeta pozicijo žrtve, kar ju travmatizira, vsaka dodatna zahteva pa je zanju prevelika. 3 Enkratna napaka CSD nikakor ni takšna, da bi bilo težave pripisati ravnanju CSD. 4 Kar ovrže pritožbeno prepričanje nasprotnega udeleženca, da otroka stike zavračata brez resnih, utemeljenih razlogov. 5 Tudi to ovrže pritožbeno prepričanje nasprotnega udeleženca, da otroka stike zavračata brez resnih, utemeljenih razlogov. 6 In kasneje izdana začasna odredba s 24. 9. 2021, s katero sodišče organizacijo telefonskih stikov prenaša na CSD.