Jedro

Jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo ob podržavljenju, priznano po predpisih po 9.5.1945, je edini od ključnih pogojev za denacionalizacijo. Če ni izpolnjen, se premoženje ne vrača. Izpolnjevanje tega pogoja se izkazuje z izpiskom iz državljanske knjige ali s pravnomočno odločbo po 3. odstavku 63. člena ZDen. Ugotavljanje državljanstva je predhodno vprašanje v denacionalizaciji, o tem odloča organ za notranje zadeve, denacionalizacijski organ pa je na to odločitev vezan. Ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 46/05 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.3.2006, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 30.8.2000, razen v delu, ki se nanaša na stavbne parcele; v tem delu je tožena stranka pritožbo odstopila v reševanje pristojnemu Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije. Navedeno odločbo je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 468/2005 z dne 13.12.2005. Prvostopni organ je z odločbo z dne 30.8.2000 zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A. in B.A., ker niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 9. oziroma 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj je bilo zanju in za njune dediče prvega dednega reda s pravnomočnimi odločbami ugotovljeno, da se v kritičnem obdobju niso šteli za jugoslovanske državljane.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo vsebino 9., 12. in 63. člena ZDen. Pojasnilo je tudi, da je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in da je v postopku denacionalizacije denacionalizacijski organ vezan na pravnomočno odločitev organa za notranje zadeve glede državljanstva upravičencev oziroma njegovih pravnih naslednikov ter da v postopku denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na odločbe o državljanstvu. Ker je v obravnavanem primeru bilo za prejšnja lastnika in za njune pravne naslednike ugotovljeno s pravnomočnimi odločbami pristojnega organa, da niso bili jugoslovanski državljani in da se v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen tudi niso šteli za jugoslovanske državljane, je bilo treba zahtevek za denacionalizacijo zavrniti, saj niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, predpisani v 9. oziroma 12. členu ZDen. Ugotovilo je tudi, da je bila z izpodbijano odločbo upoštevana predhodna sodba prvostopnega sodišča in je bila pritožba v delu, ki se nanaša na vračanje stavbnih zemljišč, odstopljena v reševanje pristojnemu organu.

Zoper prvostopno sodbo se je tožnica pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa in zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na njene ključne tožbene argumente, to je, da je odločitev v tej zadevi v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, konkretno z njenim 14. členom, ki določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih v Konvenciji, zagotovljeno vsem ljudem, brez razlikovanja glede narodnosti, prav tako pri odločanju ni bila uporabljena določba 1. člena Protokola h Konvenciji z dne 16.9.1963. Takšno ravnanje prvostopnega sodišča je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-140/01 z dne 29.11.2001. Ker prvostopno sodišče v svoji obrazložitvi ni odgovorilo na poglavitne argumente tožnice, meni, da ji je ob nepravilni uporabi materialnega prava bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, odpravi upravni odločbi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Po določbi 1. odstavka 107. člena se ZUS-1 uporablja v vseh zadevah v zvezi s pravnimi sredstvi, razen, če posebni zakon določa drugače. Ker ni posebnega zakona, ki bi določal drugače, se tudi v tej zadevi uporablja ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v tem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je navedlo tudi utemeljene razloge. Po presoji vrhovnega sodišča je v tem primeru materialno pravo uporabljeno pravilno. Zakon o denacionalizaciji je poseben zakon, ki ga je Republika Slovenija sprejela zato, da bi popravila krivice, ki so bile prejšnjim lastnikom premoženja storjene z revolucionarnimi predpisi oziroma na način, določen v 3., 4. oziroma 5. členu ZDen. Pri tem je Republika Slovenija v tem zakonu določila pogoje, pod katerimi je mogoče to premoženje vrniti. Eden od bistvenih pogojev za vračilo tega premoženja pa je jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo prejšnjih lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov v času podržavljanja, pri čemer je moralo biti to jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.5.1945. Po 3. odstavku 63. člena ZDen pa je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in se dokazuje bodisi z izpisom iz državljanske knjige, bodisi s pravnomočno odločbo organa za notranje zadeve o tem, ali se je določena oseba v kritičnem obdobju štela za jugoslovanskega državljana (3. odstavek 63. člena ZDen). Denacionalizacijski organ, ki odloča o vračanju premoženja, je vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov in tega vprašanja v postopku denacionalizacije ne odpira oziroma o njem ne odloča. Zato v postopku denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na ugotovljeno državljanstvo. To je tožnici pojasnilo tudi prvostopno sodišče. Res je sicer, da prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe ni posebej zavzelo stališča do tožbenega ugovora, da razlikovanje med ljudmi glede na državljanstvo pri uveljavljanju človekovih pravic ni dopustno, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivalo, po presoji vrhovnega sodišča pa s tem tudi ni bila kršena ustavna pravica iz 22. člena URS. ZDen namreč kot enega od ključnih pogojev za denacionalizacijo izrecno določa jugoslovansko državljanstvo (9., 11. in 12. člen). Tožbeni ugovori se torej niso nanašali na samo odločitev glede denacionalizacije, temveč na določbo 9. in 12. člena ZDen. Sodišče pa ni pristojno odločati o skladnosti zakonske določbe s Konvencijo, temveč je dolžno ZDen uporabljati (125. člen Ustave Republike Slovenije - URS). Če pa meni, da zakon ni v skladu z URS (oziroma ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in konvencijami), pa je dolžno prekiniti postopek in začeti ustavni spor pred ustavnim sodiščem (156. člen URS). Tega pa v tem primeru niti upravno niti vrhovno sodišče ni storilo, ker sta izhajali iz ZDen in svoje ustaljene sodne prakse, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Ker torej v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen eden ključnih pogojev za denacionalizacijo, to je jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov, kar je ugotovljeno s pravnomočnimi odločbami pristojnega organa, v obravnavanem primeru denacionalizacija ni mogoča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.