Jedro

Enoletni subjektivni rok za zastaranje zahtevka na izročitev dela zapuščine začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča, kot so, kdaj je zvedel, da je dedič. Dedič, ki je na primer rojen zunaj zakona zapustnika, tako izve, da je zapustnikov dedič šele, ko se očetovstvo zapustnika pravnomočno ugotovi.

Prekinitev zastaralnega roka nastopi z vložitvijo dediščinske tožbe. Tožba ni spremenjena, če je moral tožnik zaradi nedopustnih ravnanj toženke med pravdo prvotni stvarnopravni zahtevek spremeniti v denarni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je bil tožnik ml. P. L. roj. 15.10.1988, kot zakoniti dedič I. H., umrlega 16.6.1989, upravičen do dedovanja 1/6 zapuščine, katero predstavlja 1/2 traktorskega nakladača znamke Caterpiler, tip 955 L, št. motorja ..., št. šasije ..., letnik 1969, tovornega vozila Mercedes - benz, tip 26 32 AS 66, št. šasije ..., št. motorja ..., letnik 1976, reg. št..., osebnega vozila IMV R 4, TLS, št. šasije ..., št. motorja ..., letnik 1982, reg. št... in osebnega vozila Alfa Romeo, tip Alfa 75 1,6, št. šasije ..., št. motorja ..., letnik 1986, reg. štev... S tem v zvezi pa je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati 540.387,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem I. H. vrednost vlaganj v stanovanjski objekt v Škofijah, v višini 100.000,00 SIT. Odločilo je še, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča sta toženca vložila revizijo, v kateri sta uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Uveljavljeni kršitvi sta po revizijskih izvajanjih podani, ker bi se lahko vrednost predmetov, ki predstavljajo zapuščino, ugotovila samo z izvedencem v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku in ne s privatno listino tožnika. Zapustnik se je za nakup predmetov zapuščine zadolžil, ta dolg je poravnala tožena stranka in je to tudi uveljavljala v postopku. Zastaralni rok po 141. členu Zakona o dedovanju začne teči z zapustnikovo smrtjo in ne s trenutkom dedičevega rojstva ali s pravnomočnostjo sodbe, izdane v očetovski pravdi. V tožbi postavljeni denarni zahtevek je zastaral po določbah ZOR, ker je bil postavljen več kot pet let po odsvojitvi predmetov zapuščine. Brez navedbe in obrazložitve zgornjih premis pa se sodbi sodišč nižjih stopenj tudi ne moreta preizkusiti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je nanjo pavšalno odgovoril in predlagal njeno zavrnitev (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 25.10.1989, opr. štev. P 381/89, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 15.8.1990, opr. št. Cp 536/90, je bilo ugotovljeno, da je 15.10.1988 rojeni tožnik sin I. H., ki je umrl 16.6.1989. Tožnik je zatem 10.9.1990 vložil tožbo zoper zapustnikovo vdovo in hčerko, s katero je iztoževal nujni delež po očetu, to je 1/6 zapuščine, ki so jo - upoštevajoč ugodilni del sodbe - sestavljali traktorski nakladač, tovornjak in dve osebni vozili, vse do 1/2. Ker je tožena stranka med pravdo odtujila navedeni del zapuščine, je tožnik 29.4.1998 spremenil tožbo tako, da je zahteval od tožencev izplačilo 1/6 vrednosti zapuščine. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik nujni dedič po pokojnem I. H., da znaša njegov nujni delež 1/6 zapuščine, da znaša vrednost te 1/6 zapuščine 540.387,50 SIT, ter sta zato odločili, da morata toženca plačati tožniku 540.387,50 SIT z obrestmi.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno pravilno odločili o sporu in pri tem nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz 386. člena ZPP.

Glede kršitev postopka: Po revizijskih izvajanjih je sporno ugotavljanje vrednosti iztoževanih predmetov, stališče o vrsti možnih dokazil in o trditvenem in dokaznem bremenu strank, obravnavanje ugovorov tožene stranke in končno tudi sestava sodbe naj bi bila pomanjkljiva.

Trditveno in dokazno breme zadeva obe pravdni stranki, tožečo glede tožbenega zahtevka, toženo pa glede izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika (219. člen ZPP). ZPP ne pozna vrednostnih stopenj dokazil in jih taksativno tudi ne določa. Dokaz namreč predstavlja vse, kar omogoča čutno zaznavanje (sodišču in udeležencem procesa). O tem, katera dejstva od zatrjevanih so pomembna za odločitev in s katerimi dokazi od predlaganih naj se dokazujejo, odloča sodišče (220. člen ZPP). Izvedene dokaze pa sodišče oceni po prostem prepričanju (8. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bila navedena določila ZPP v celoti spoštovana v postopkih na nižjih stopnjah sojenja. Predmet spora so bila štiri delovna oziroma prevozna sredstva, ki so sestavljala zapuščino po pokojnem I. H.. Ker je tožena stranka sporne predmete med to pravdo odtujila, je tožnik dal oceniti njihovo vrednost ter s spremenjenim tožbenim zahtevkom zahteval izplačilo pripadajočega nujnega deleža namesto priznanja prvotno zahtevanega lastninskega deleža na njih. Po oceni sodišč nižjih stopenj je vrednost odtujenih predmetov tolikšna kot jo izkazuje cenitev, ki jo je predložil tožnik (glede tovornega vozila v znesku 4,168.075,00 SIT, glede kombiniranega vozila IMV 269.608,00 SIT, glede delovnega stroja 1,961.968,00 SIT in glede osebnega vozila Alfa Romeo pa s kupno pogodbo z dne 25.9.1990 dogovorjena kupnina 85.000,00 SIT, od česar je 1/12 540.387,50 SIT). Sodišče prve stopnje je po opravljenih dokazih ugotovilo, da je bil zapustnik solastnik obravnavanih delovnih oziroma prevoznih sredstev do ene polovice in da ta polovica spada v njegovo zapuščino. Ugotavljalo je tudi vrednost navedenih stvari. V zvezi z oceno vrednosti spornih stvari, je zaradi revizijskih izvajanj poudariti sledeče: procesno situacijo, zaradi katere je tožnik moral spremeniti tožbeni zahtevek, je povzročila tožena stranka, ki je med pravdo odtujila predmete spora. Ta je razpolagala z vsemi potrebnimi podatki o strojih oziroma vozilih, ki bi omogočali točno cenitev. Tožena stranka po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni navedla podatkov, ki bi omogočali ogled in cenitev spornih predmetov. Nasproti ugotovitvam iz cenilnega poročila, ki ga je predložil tožnik, ni postavila nobenih trditev o drugačni vrednosti stvari ali predlagala dokazov. Ob takem stanju in ker je v času odločanja poteklo od odtujitve rabljenih predmetov več let (po podatkih spisa šest do devet), bi sodišče prve stopnje lahko odločalo o višini tožnikovega denarnega zahtevka celo po prostem preudarku (223. člen ZPP). Ker pa je ugotavljalo vrednost spornih predmetov tudi s predloženo cenitvijo (ki je bila lahko le splošna, to je za stvari iste vrste), s čimer je opravilo vse predlagane dokaze (da bi dobilo zanesljivo oporo za določitev vrednosti), v opisani procesni situaciji ni moglo zagrešiti očitanih procesnih kršitev.

Neutemeljena so tudi revizijska izvajanja, ki uveljavljajo očitek kršitve postopka v zvezi z izvajanjem dokaza po izvedencih. Vrednost določenih stvari se lahko dokazuje med drugim z izvedenci ali cenilci (prvi in drugi odstavek 84. člena Zakona o sodiščih). V tem primeru sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaza z izvedencem, ker ga tožena stranka ni predlagala. Zato domnevnih kršitev ni moglo zagrešiti. Spredaj pa je že pojasnjeno, da se sporne okoliščine lahko dokazujejo z različnimi dokazi (med drugim tudi s takoimenovanimi privatnimi listinami, katerih vsebina je lahko predmet preverjanja, če se to predlaga, med postopkom pa tega tožena stranka ni uveljavljala).

Po določilu prvega odstavka 219. oziroma 299. člena ZPP mora stranka v svojih izvajanjih navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj tožena stranka pavšalno navržene trditve o dolgovih zapustnika ni podkrepila z nobenimi dejstvi ter zato njenih ugovorov nista mogli preizkusiti. Takšna procesna situacija, ki jo potrjujejo podatki spisa in ki jo toženka v reviziji ne izpodbija, utemeljuje sklep revizijskega sodišča, da sodišči nižjih stopenj v tem delu postopka nista zagrešili očitanih procesnih kršitev.

Končno je neutemeljena revizija tudi v smeri uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zatrjevano kršitev opira revizija na trditev, da sodbi sodišč nižjih stopenj ne vsebujeta navedb o pravnih silogizmih in da se zato ne dasta preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebujeta obravnavani sodbi dovolj jasne in izčrpne razloge o dejanskih ugotovitvah kot o procesnopravnih in materialnopravnih podlagah, ki sta bili uporabljeni v tem primeru, da sta sodbi razumljivi in da je neutemeljen očitek o pomanjkljivostih, zaradi katerih bi bila lahko zagrešena uveljavljena bistvena kršitev postopka.

Glede materialnopravnih kršitev: Po revizijskih izvajanjih je bilo materialno pravo v postopkih sojenja na nižjih stopnjah kršeno, ker da je zahtevek tako za uveljavljanje dediščinske tožbe kot za uveljavljanje denarnega zahtevka zastaran in ker ni bilo upoštevano, da je zapustnik pustil dolgove in da je tudi iz tega razloga tožnikov zahtevek neutemeljen.

Predmet spora je zahtevek za izročitev dela zapuščine. Tak zahtevek zastara po določilu prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (naprej ZD) v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Revidenta v svojih izvajanjih prezreta, da se okoliščine, ki jih navedena norma navaja za začetek teka zastaralnega roka, nanašajo na začetek objektivnega desetletnega roka. Enoletni subjektivni rok pa v okviru desetletnega objektivnega roka začne teči z nastopom dedičevih subjektivnih okoliščin kot so, kdaj je zvedel, da je dedič oziroma, kdo da ima v posesti zapuščino in podobno.

Dedič, ki je rojen izven zakona zapustnika, pa izve, da je zapustnikov dedič šele, ko dedno pravico lahko uveljavlja, to je ko se njegovo očetovstvo pravnomočno ugotovi. V tem primeru je bilo tožnikovo očetovstvo pravnomočno ugotovljeno 15.8.1990, dediščinsko tožbo pa je vložil 10.9.1990, torej znotraj enoletnega subjektivnega roka. Sodišči nižjih stopenj sta zato pravilno zavrnili ugovor toženk, da je tožnikov zahtevek na podlagi določb 141. člena ZD zastaran.

Prekinitev zastaralnega roka je nastopila z vložitvijo dediščinske tožbe to je 10.9.1990 in te okoliščine ne spreminja dejstvo, da je tožnik moral zaradi nedopustnih ravnanj toženk med pravdo spremeniti svoj stvarnopravni v denarni zahtevek. Tožnik je v tem primeru zaradi okoliščin, ki so nastali po vložitvi tožbe, zahteval iz iste dejanske podlage drug predmet, to je denarni znesek (po določilu drugega odstavka 191. člena ZPP). V tožbi zahtevana in utemeljena tožnikova terjatev (izpolnitev) se je izjalovila zaradi ravnanj toženk.

Tožnikova nova oblika terjatve temelji na isti dejanski podlagi kot jo je uveljavljal v tožbi in ta ni spremenjena. Zato ne gre za novo terjatev, ki bi bila podvržena novim materialnopravnim preizkusom glede zastaranja po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot neutemeljeno izvaja revizija. Revizijska materialnopravna izvajanja so tako tudi v tej smeri neutemeljena.

O ugovorih toženk glede zapustnikovih dolgov je bilo že v okviru procesnega obravnavanja pojasnjeno, da toženki svojih ugovorov nista oblikovali tako, da bi jih bilo možno obravnavati. Svojih ugovorov predvsem nista konkretizirali, ker nista navedli nobenih okoliščin o spornih zapustnikovih dolgovih (kot sta to pojasnili že sodišči nižjih stopenj). Tako stanje stvari lahko pripelje tudi pri nesklepčnem ugovoru tako kot pri nesklepčni tožbi do zaključka, da ni utemeljen. Zaradi takih ugotovitev sodišči nižjih stopenj nista mogli kršiti določb materialnega prava, kolikor to zadeva sporne ugovore toženk. Materialno pravo tako tudi v tem delu odločanja ni bilo kršeno.

Ker po presoji revizijskega sodišča niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene kršitve, samo pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je neutemeljeno revizijo toženk zavrnilo (393. člen ZPP).