Jedro

Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. Utemeljitev pomembnosti se zahteva za vsako vprašanje posebej in le povzemanje določbe 367. a člena ZPP ne zadošča.

Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim.

Izrek

I.Predlog se zavrže.

II.Tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče), je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Upravne enote Pesnica z dne 2. 2. 2022 (I. točka izreka izpodbijane sodbe), odločilo, da stranki sami trpita svoje stroške postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe), tožeča stranka pa je dolžna stranki z interesom povrniti 373,32 EUR v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).1 Upravna enota Pesnica je z izpodbijano odločbo z dne 2. 2. 2022 v korist razlastitvene upravičenke Občine Šentilj na v odločbi določenih parcelah, po katerih poteka kategorizirana javna cesta JP 893071 (A.), dovolila izvedbo pripravljalnih del, in sicer postopke ureditve mej, parcelacijo, merjenje in raziskave terena (1. točka izreka odločbe). Prav tako je odločila, da mora tožnica (kot lastnica nepremičnin, navedenih v izreku odločbe) dovoliti dostop na te nepremičnine osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom razlastitvene upravičenke na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in pravnomočne odločbe o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del (2. točka izreka odločbe) in da mora izvajalec pripravljalnih del o njihovem začetku pisno obvestiti tožnico najmanj 8 dni pred začetkom izvajanja teh del (3. točka izreka odločbe) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče opozorilo na stališče sodne prakse, po katerem se v postopku dovolitve pripravljalnih del presoja obstoj abstraktne koristi in se materialnih pogojev za samo razlastitev (obstoj nujnosti razlastitve, sorazmernosti posega in konkretne javne koristi ter obstoj druge poti, s katero razpolaga stranka z interesom) pri izdaji odločbe o dovolitvi pripravljalnih del, ne presoja. Poudarilo je, da se pri ugotavljanju obstoja abstraktne koristi ugotavlja obstoj zakonske domneve iz prvega odstavka 194. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), ki določa, da se šteje, da je (abstraktna) javna korist za poseg v nepremičnino zaradi gradnje ali prevzema javne ali družbene infrastrukture ter grajenega javnega dobra izkazana: če so nepremičnine predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje. Glede abstraktne javne koristi v konkretnem primeru je pojasnilo, da iz 4. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest v občini Šentilj pod zaporedno številko 168 izhaja, da je kot lokalna cesta označen odsek št. 893071 A. z začetkom odseka 892621 in koncem odseka HŠ12, v dolžini odseka 244 m in z namenom uporabe: V (vsa vozila). V odloku iz leta 1998 je bil isto poimenovan odsek zabeležen pod zaporednima št. 265 in 266 v dolžini 2x 140 m, zaveden je bil kot javna pot - JP in oznako MP (mešan promet). Iz izrisa parcel, ki izkazuje stanje evidence Zemljiškega katastra, pa izhaja prikaz spornih parcel in dela poti. V veljavnih dokumentih je torej odsek A. kategoriziran kot javna pot z oznako JP št. 893071, iz izrisa Zemljiškega katastra pa izhaja natančna lega parcel št. 111/2, 120/7 in 120/10 in dela poti JP 893071. Presodilo je, da je na podlagi navedenega abstraktna javna korist, kot jo določa 194. člen ZUreP-2, izkazana.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi naslednjih pomembnih pravnih vprašanj:

1.Ali predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, absolutno bistveno kršitev določb postopka in kršitev 22. člena Ustave RS ravnanje sodišča, ki kljub izrecnemu predlogu stranke ne izvede dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, kot tudi ne dokaza z zaslišanjem strank in prič, odloči o zadevi na seji brez glavne obravnave in brez izvedbe relevantnih dokazov, svoje odločitve, zakaj je tako ravnalo, pa ustrezno ne obrazloži?

2.Ali je UPRS smelo v postopku sodnega varstva zoper odločbo o dovolitvi pripravljalnih del presojati ravnanja tožnice in obstoj alternativnih variant dostopa ter dokazno breme v zvezi s temi vprašanji v celoti prevaliti na tožečo stranko, potem ko je sicer sodišče samo zavzelo stališče, da se v tem postopku materialni pogoji za razlastitev (nujnost, sorazmernost, obstoj druge poti) sploh ne presojajo?

3.Ali je materialnopravno pravilno stališče UPRS, da se v postopku dovolitve pripravljalnih del, o katerih se odloči s samostojno upravno odločbo, in ki lahko dovoljuje izvajanje pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev, in ima torej lahko kot takšna pomembne pravne učinke, presoja "zgolj" obstoj abstraktne koristi?

4.Ali predstavlja kršitev 140., 146., 189. in 190. člena ZUP, 54. člena ZUS-1 in 244., 252. in 253. člena ZPP zaključek sodišča, da je tožnica sicer v upravnem postopku podala trditveno podlago in predlagala izvedbo dokaza z izvedencem (in ogledom na kraju samem), vendar pa tožnica za svoje navedbe ni predložila dokaza z mnenjem izvedenca?

5.Ali je v ponovljenem upravnem postopku po odpravi odločbe na pritožbeni stopnji dopustno uveljavljati nova dejstva in dokaze, če bi jih stranka lahko uveljavljala že v prvotnem postopku, pa razlog za odpravo odločbe ni bil v kršitvi pravice do izjave, ali odprava upravne odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek pomeni, da se postopek vodi v celoti znova, ali pa je upravni organ vezan na razloge odprave in omejen pri presoji novih navedb zaradi pravil o prekluziji iz ZUP ter ali je stališče sodišča prve stopnje, da v ponovljenem upravnem postopku ni mogoče uporabiti pravil o prekluziji, skladno z načelom koncentracije postopka in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča?

6.Ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbo tožeče stranke zavrniti, upoštevaje pri tem zakonske določbe Zakona o javnih cestah (ZJC-B)?

4.Predlog za dopustitev revizije ni popoln.

5.V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se v predlogu sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, mora v skladu s petim odstavkom 367. b ZPP navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene. Če stranka ne ravna po četrtem odstavku ali v skladu s petim odstavkom ne navede opravilnih številk zadev sodb, na katere se sklicuje, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

6.Da bi bil predlog formalno popoln, mora torej predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP). Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim. Bistvo vseh navedenih zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.2

7.Tem kriterijem predlog ne zadosti.

8.Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote.

9.Predlagateljica pomembnost predlaganih vprašanj v uvodnem delu (na 3. strani predloga) utemeljuje z navajanjem njihove pomembnosti za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ob tem pa dodaja, da gre za pravna vprašanja, glede katerih odločitev Upravnega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma za vprašanja, glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni.

10.Vrhovno sodišče poudarja, da se v skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in le povzemanje določbe 367. a člena ZPP ne zadošča.3 Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse sodne prakse pa od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim.

11.V zvezi z zatrjevanim odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča se predlagateljica v obrazložitvi predloga pri prvem sklopu predlaganih vprašanj le sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 57/2021 in sklepa Vrhovnega sodišča I Up 194/2017 ter II Ips 368/2004, odstop izpodbijane sodbe od sodne prakse Vrhovnega sodišča zatrjuje še v obrazložitvi k 5. predlaganemu vprašanju, prav tako le s sklicevanjem na sodbo I Up 240/2016. V nobenem od teh primerov torej predlagateljica ni zadostila obveznosti po opravi natančne in konkretne primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja, na podlagi katere bi bilo mogoče izkazati, da bi Upravno sodišče ob bistveno primerljivem dejanskem in pravnem stanju odločilo drugače.4

12.Na takšen način predlagateljica ni izkazala ne njihove objektivne pomembnosti predlaganih vprašanj ne zatrjevanega odstopa od sodne prakse, ta pa ne izhaja niti iz vsebine samih vprašanj.

13.Dodatno v zvezi s prvim predlaganim vprašanjem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče svojo odločitev za zavrnitev dokazov in neizvedbo glavne obravnave izčrpno obrazložilo v 38., 39., 40. in 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Vprašanje in sodna praksa, na katero se predlagateljica sklicuje (tj. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 368/2004 z dne 1. 1. 2005, ki se nanaša na zavrnitev substanciranih dokaznih predlogov in prepoved vnaprejšnje dokazne ocene), se torej ne nanaša na primer, kot je obravnavani.

14.Tudi drugo predlagano vprašanje nima vsebinske povezave s pravnim stališčem iz sodbe in ne izpolnjuje nujne lastnosti spornosti (iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP) oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo. Predlagateljica namreč izhaja iz stališča, da naj bi Upravno sodišče presojalo njena ravnanja, obstoj alternativnih variant dostopa in dokazno breme v zvezi s temi vprašanji v celoti prevalilo na predlagateljico, vendar pa te presoje Upravno sodišče ni opravilo. Kot je razvidno iz 37. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je zgolj pritrdilo razlogom toženke za zavrnitev predlagateljičinih dokaznih predlogov, s katerimi bi dokazovala svoje navedbe o drugih možnih oz. bolj primernih poteh ter o tem, da ne preprečuje uporabe poti z rampo, kot nerelevantnih.

15.Tretje predlagano vprašanje je zastavljeno splošno, predlagateljica pa njegovo pomembnost utemeljuje z navedbo, da gre za pravno pomembno "vprašanje razlage pojma "abstraktna korist" v postopku dovolitve pripravljalnih del, ki presega konkretni primer in je bistveno za enotno sodno prakso, saj od njegove razlage neposredno zavisi obseg sodnega varstva lastninske pravice v razlastitvenih postopkih",5 pri tem pa ne artikulira pravnega problema in ne konkretizira, katero pravno pravilo naj bi Upravno sodišče prekršilo. V obrazložitvi tudi ne navaja razlogov, zakaj naj bi Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. V skupni obrazložitvi k prvemu sklopu vprašanj predlog sicer Upravnemu sodišču očita, da ni pojasnilo zakonskih kriterijev za presojo javnega interesa, vendar tudi to ne drži. V 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pojasnilo, da je pravna podlaga za ugotavljanje javnega interesa ustrezen prostorski akt, v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je kot tak akt opredelilo odlok o kategorizaciji ceste. Na pravilnost pravne opredelitve tega odloka pa se predlagano vprašanje ne nanaša.

16.Četrto predlagano vprašanje se nanaša na neizvedbo dokaza z izvedencem v upravnem postopku. Pri tem predlagateljica ne pojasni, zakaj naj bi bilo to vprašanje pomembno, glede na to, da je takšen dokazni predlog podala tudi v upravnem sporu, vendar je njegovo izvedbo Upravno sodišče zavrnilo zaradi nesubstanciranosti. Na to presojo Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi pa se predlagano vprašanje ne nanaša.

17.Pri petem predlaganem vprašanju predlagateljica ni izpolnila dolžnosti natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse, saj ni obrazložila, v čem je podobnost ponujenega primer z obravnavanim. Vrhovno sodišče sicer pripominja, da je v sodbi I Up 240/2016 dne 10. 2. 2017, na katero se predlagateljica sklicuje samo z navedbo opravilne številke in citiranjem dela 16. točke obrazložitve citirane sodbe, Vrhovno sodišče odločalo o azilni zadevi, odločitev pa se nanaša na razlago določbe 52. člena ZUS-1, tj. na omejitev navajanja novih dejstev in preložitve novih dokazov v tožbi v upravnem sporu in ne v primeru, kot je obravnavani, ko je stranka z interesom nova dejstva in dokaze predložila v (ponovljenem) upravnem postopku.

18.Zadnje predlagano vprašanje je postavljeno splošno. Iz obrazložitve predloga je mogoče razbrati, da predlagateljica cilja na to, da gre za poseg v njeno pravico iz 33. in 69. člena Ustave, vendar jasne dileme pravnega vprašanja tudi iz obrazložitve ni mogoče izluščiti. Četudi namreč izpostavi vprašanje obstoja javnega interesa za razlastitev, ne navede, katero pravno pravilo naj bi bilo prekršeno oziroma kaj konkretno naj bi Upravno sodišče zagrešilo s tem, ko je uporabilo ZJC-B.

19.Ker po navedenem predlog ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20.Odločitev o predlagateljičinih stroških postopka s predlogom za dopustitev revizije temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker predlagateljica s svojim predlogom ni uspela, sama trpi svoje stroške tega postopka.

21.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1V zvezi s III. točko izreka izpodbijane sodbe je bil 24. 12. 2025 izdan popravni sklep, saj je Upravno sodišče ugotovilo, da je pooblaščenka stranke z interesom zavezanka za DDV, zato znesek dolgovanih stroškov znaša 306,00 EUR in DDV, skupno torej 373,32 EUR.

2Prim. s sklepom VSRS X DoR 78/2023 z dne 13. 12. 2023.

3Prim. s sklepom VSRS X DoR 22/2023 z dne 20. 9. 2023, III DoR 1/2023 z dne 15. 2. 2023 in III DoR 56/2022 z dne 17. 3. 2022.

4Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da se sicer sodba X Ips 57/2021 z dne 8. 12. 2021 in sklep I Up 194/2017 z dne 6. 9. 2017 izrecno nanašata na uvedbo postopka razlastitve in ne na dovolitev izvedbe pripravljalnih del, kot v obravnavanem primeru, sklep II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005 na razloge za (ne)izvedbo substanciranih dokaznih predlogov strank, sodba I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017 pa na omejevanje možnosti navajanja novot v postopku mednarodne zaščite.

510. stran predloga.