Jedro

Regresni zahtevek lahko uveljavlja prevoznik, ki je plačal odškodnino od tistega drugega prevoznika, ki je odgovoren za izgubo ali škodo. Utemeljenost regresnega zahtevka je torej odvisna od tega, ali je za nastanek škode pri prevozu odgovorna tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je, in pritožba to odločitev izpodbija brez uspeha.

Tožena stranka je uveljavljala in tudi prejela nadomestilo za tretjemu povzročeno škodo od zavarovalnice. Regresni zahtevek tožeče stranke je potem v največji meri pripoznala. Uveljavljanje zahtevka nasproti tretjemu in pripoznava sta zanesljiva indica, da je tožena stranka vedela, da je bil njen prevoz opravljen z napakami, in da torej odgovarja za posledice. K temu se lahko doda še ugotovitev, da je tožena stranka prostovoljno tudi sklenila pogodbo o pobotu s tožečo stranko, pri kateri se je delno pobotala terjatev tožeče stranke z nasprotno terjatvijo v višini 5.856,00 EUR. Tega toženi stranki ne bi bilo treba storiti, pa je vendarle tako ravnala prostovoljno. Ker pa je storila, je to nadaljnji indic, da je bila odgovorna za škodo.

Tožeča stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede vseh znakov dejanskega stanu neupravičene obogatitve. Izjema je veljala le glede negativnega dejstva, namreč da naročila za vrnitev blaga v Slovenijo in za skladiščenje sama ni dala. Glede tega je nosila le trditveno breme, ne pa tudi dokaznega. Negativnih dejstev namreč stranka, ki jih zatrjuje, navadno ne more dokazati. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede svojega ugovora, da je tožeča stranka takšno naročilo dala. Svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 306,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v sporu zahtevala povrnitev 7.114,83 EUR, ki jih je plačala naročniku prevoza zaradi slabo opravljenega prevoza. Poleg tega je zahtevala tudi povrnitev 1.948,50 EUR, ki jih je plačala skladiščniku za skladiščenje blaga.

2. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki tega spora sklenili prevozno pogodbo. Tožena stranka se je na temelju te pogodbe zavezala k opravi prevoza iz Slovenije do Anglije. Bila pa je le podizvajalec; tožeči stranki je prevoz naročil R. Ltd. Tožena stranka je bila po pogodbi s tožečo stranko dolžna prepeljati 11 palet prehrambenega blaga. Temelj za prevozno pogodbo med strankama sta bili CMR št. ... z dne 30. 1. 2017 in CMR št. ... z dne 16. 1. 2017. Ker sta bila prevzemni in namembni kraj v različnih državah, se je za prevozno pogodbo uporabljala Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (1. člen navedene konvencije; v nadaljevanju: CMR).

3. Naslovnik blaga je prevzel le 3 palete, ostalih 8 je zavrnil. Navedel je, da je tožena stranka njemu namenjene palete pomešala s strupom za podgane. Tožeča stranka je škodo plačala. Od tožene stranke je sprva zahtevala povrnitev tretjemu plačanega zneska (37. člen CMR) v znesku 12.970,83 EUR. Vendar sta pravdni stranki 11. 12. 2017 medsebojno pobotali to terjatev tožeče stranke z nasprotnimi terjatvami tožene stranke v skupni višini 5.856,00 EUR. To je razvidno iz kompenzacije št. 000, podpisane s strani obeh strank (priloga A17). Tožeča stranka je zato zahtevala le še preostanek v višini 7.114,83 EUR.

4. Tožena stranka je za škodo odgovorna. Tožena stranka je namreč vedela, kakšen tovor prevaža (priloge A37 do A41). V elektronskem sporočilo z dne 26. 1. 2017 (priloga A40) pa je tudi priznala, da je hkrati z blagom tožeče stranke prevažala strup za podgane in miši. Tožena stranka zahtevku v višini 12.970,83 EUR ni nikoli oporekala. Nasprotno, privolila je v pobot te terjatve z nasprotnimi terjatvami v višini 5.856,00 EUR (kompenzacija št. 000 z dne 11. 12. 2017, priloga A17). Tožena stranka je z vlogo z dne 24. 12. 2018 sama navedla, da je s strani zavarovalnice prejela priznano zavarovalno vsoto v znesku 12.406,35 EUR. V isti vlogi je izrecno priznala terjatev tožeče stranke v znesku 12.406,35 EUR, torej v znesku, ki ji ga je priznala zavarovalnica.

5. Zahtevek tožeče stranke je utemeljen tudi po višini. Tožeča stranka je zahtevala 7. 2. 2017 znesek v višini 12.970,83 EUR z računom št. 770303. višino te škode je dokazala. Vendar je tožeča stranka v pravdi zahtevala le razliko v višini 7.114,83 EUR. Pri tej razliki je že vračunala pobot z dne 11. 12. 2017 (št. 000) (priloga A17 spisa). Tožena stranka je sicer ugovarjala, da naj bi bili izvršeni še drugi poboti, ki pa jih tožena stranka ni uspela dokazati.

6. Utemeljen je tudi zahtevek tožeče stranke v višini 1.948,50 EUR (priloga A10; 190. člen OZ). S tem zahtevkom je tožeča stranka zahtevala povračilo stroškov skladiščenja zavrnjenega blaga v skladišču pri podjetju P. d. o. o. Takšen znesek je tožeča stranka plačala navedenemu podjetju 11. 9. 2017. Tožena stranka se je branila, da ji tega stroška ni treba plačati, ker naj bi ji tožeča stranka naročila, naj blago pripelje nazaj v Slovenijo. To pa je tožeča stranka prerekala; za prevoz v Slovenijo se naj bi tožena stranka odločila sama. Tožena stranka je blago odpeljala šele 5. 9. 2018. 7. Prvostopenjsko sodišče je sklepalo, da bi tožeča stranka dala naročilo po elektronski pošti, če bi ga bila res dala. O tem je sklepala iz okoliščine, da sta stranki prej v svojih stikih vseskozi uporabljali elektronsko pošto. Tožena stranka tako svoje trditve po presoji prvostopenjskega sodišča ne more dokazati z zaslišanjem poslovodje tožene stranke in priče D. B. 8. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Kolikor se njena pritožba nanaša na terjatev v višini 12.406,35 EUR navaja, da naj bi nobeno elektronsko sporočilo ne dokazovalo, da je bila tožena stranka opozorjena na posebno naravo blaga, ki ga je prevažala. Tega naj bi tudi ne pojasnilo prvostopenjsko sodišče. Zgolj pavšalno sklicevanje sodišča na priloge A37 do A41 naj bi ne zadoščalo. Sodišče naj bi zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem poslovodje tožene stranke in računovodja glede vsebine pogodbe med strankama z utemeljitvijo, da sta stranki kot pravni osebi dolžni voditi ustrezne listine. Vsebino ustnega dogovora bi bilo mogoče dokazati le z zaslišanjem poslovodje, logista K. D. in računovodja A. B. Sodišče naj bi tudi opustilo obrazložitev, kakšen je bil pomen okoliščine, da je bilo prevrnjenih tistih 8 palet, ki so bile na začetku prikolice. Ostale 3 neprevrnjene je prejemnik prevzel. Te palete pa so bile neposredno ob strupu za podgane. Opiranje odločbe na okoliščino, da je tožena stranka prejela odškodnino, naj bi bilo nepravilno. Uveljavljanje zahtevka nasproti zavarovalnici naj bi namreč nikakor ne pomenilo, da tožena stranka priznava svojo odškodninsko odgovornost. 9. Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno odločilo o tem, da terjatev ni zastarala. Tožena stranka naj bi namreč terjatve ne pripoznala. V dani zadevi pa naj bi tožeča stranka zgolj pobotala terjatev s svojo izjavo o kompenzaciji št. 000 z dne 11. 12. 2017, ki naj bi ji tožena stranka zaradi velikega števila obveznosti ne nasprotovala. To listino je podpisala.

10. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o višini zahtevka. Tožeča stranka naj bi namreč neupravičeno uveljavljala v plačilo vsaj 6.109,76 EUR. Tožeča stranka naj bi namreč nasprotne terjatve tožene stranke neupravičeno pobotala s terjatvijo, ki jo je uveljavljala z računom št. 770301 v višini 5.063,00 EUR.

11. V pritožbi je tožeča stranka še navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče sploh ne odločilo, ali je tožeča stranka sploh upravičena uveljavljati terjatev v višini 1.948,50 EUR. Hkrati pa je v zadnjem delu pritožbe tožena stranka navedla, da naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem poslovodje tožene stranke in priče D. B. V prvostopenjski sodbi navedeni razlogi naj bi pomenili vnaprejšnjo dokazno oceno.

12. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala posameznim navedbam tožene stranke. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

13. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka je v tem postopku postavila tožbeni predlog: na plačilo 9.063,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vendar je s tem predlogom uveljavljala dva glavnična zahtevka in sicer

1. 1. na plačilo 7.114,83 EUR in

2. na plačilo 1.948,50 EUR.

15. Za dosego plačila prvega zneska je tožeča stranka izstavila račun št. 770303 z dne 7. 2. 2017. Za plačilo drugega zneska je izstavila račun št. 771267 z dne 13. 7. 2017. Ker tožena stranka ni po nobenem računu v plačilnem roku plačala ničesar, je tožeča stranka zahtevala še zakonske zamudne obresti od 14. 2. 2017 oziroma od 1. 8. 2017 naprej. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo vsem zahtevkom.

16. Ker sta pravna temelja za eden in za drugi zahtevek različna, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložilo svojo odločitev za vsakega posebej.

17. Ker se je prevozna pogodba nanašala na cestni prevoz iz Slovenije v Veliko Britanijo, se zanjo uporablja Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (1. člen navedenega sporazuma). Tega bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju označevalo z ustaljeno kratico CMR.

I. ODLOČITEV O REGRESNEM ZAHTEVKU V VIŠINI 7.114,83 EUR

18. Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo regresa v višini 7.114,83 EUR je utemeljen (1. odstavek 37. člena CMR). Stranki tega spora sta namreč sklenili prevozno pogodbo za prevoz 11 palet prehrambenega blaga iz Slovenije v Veliko Britanijo na temelju CMR št. ... z dne 30. 1. 2017 in CMR št. ... z dne 16. 1. 2017. Naročnica prevoza je bila tožeča stranka, tožena stranka pa prevoznica. Prevoz, ki ga je opravila tožena stranka za tožečo stranko je bil zaporedni prevoz, saj je tožeči stranki prevoz naročila tretja oseba, namreč R. Ltd. Tožena stranka je v januarju 2017 prevoz opravila. Kupec in prejemnik blaga je bil L. Ltd. s sedežem v kraju ... (Velika Britanija), prodajalec podjetje s sedežem v Izraelu. Kupec blaga je 8 palet od 11 zavrnil, ker je tožena stranka palete, ki jih je prevažala za tožečo stranko, pomešala s strupom za podgane. Tožeča stranka je poravnala škodo svojemu naročniku prevoza v višini 12.970,83 EUR. Teh ugotovljenih dejstev pritožba ne izpodbija.

19. Četudi je tožeča stranka poravnala škodo svojem naročniku R. v višini 12.970,83 EUR, je v tej pravdi uveljavljala le še regresni zahtevek v višini 7.114,83 EUR. Razlog za uveljavljanje takšnega nižjega zneska je v tem, da sta stranki tega spora delno pobotali terjatev v višini 12.970,83 EUR z nasprotno terjatvijo v višini 5.856,00 EUR.

20. Regresni zahtevek lahko uveljavlja prevoznik, ki je plačal odškodnino od tistega drugega prevoznika, ki je odgovoren za izgubo ali škodo (1. odstavek 37. člena CMR). Utemeljenost regresnega zahtevka je torej odvisna od tega, ali je za nastanek škode pri prevozu odgovorna tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je, in pritožba to odločitev izpodbija brez uspeha.

21. Tožena stranka je zahtevek tožeče stranke v višini 12.406,35 EUR pripoznala v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2018, in sicer izrecno (tako že prvostopenjska sodba, r. št. 17 in 18). V njej je tožena stranka navedla, da „priznava odškodnino v višini 12.406,35 EUR“. V isti vlogi je zapisala tudi tole: „.... tožeča stranke je od tožene stranke upravičena uveljavljati le znesek v višini 12.406,35 EUR, kolikor ji je bilo iz tega naslova izplačano s strani zavarovalnice.“

22. Ne glede na vse nadaljnje razloge, ki jih bo pritožbeno sodišče še navedlo, je bilo o delu zahtevka tožeče stranke v višini 6.550,35 EUR (= 12.406,35 EUR - 5.856,00 EUR) od zahtevanih skupaj 7.114,83 EUR že zato odločeno pravilno, ker je večji del zahtevka tožeče stranke tožena stranka pripoznala (prvostopenjska sodba r. št. 17 in 18). Tega tožena stranka niti ne izpodbija, nasprotno: v pritožbi sama trdi, da je terjatev priznala (pritožba str. 5).

23. Nepravilna bi bila lahko kvečjemu odločitev o že prej izračunani razliki v višini 564,48 EUR. Vendar je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu pravilna. Da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode v celotni višini zahtevka, tako tudi glede 564,48 EUR, je mogoče sklepati na temelju vrste okoliščin. Te bodo navedene v nadaljevanju te obrazložitve.

24. Tožena stranka je imela zavarovano opravljanje svoje dejavnosti pri zavarovalnici. Zavarovalnica je toženi stranki dala denarno plačilo zaradi nastanka zavarovalnega primera v višini 12.406,35 EUR.

25. Tožena stranka je uveljavljala in tudi prejela nadomestilo za tretjemu povzročeno škodo od zavarovalnice. Regresni zahtevek tožeče stranke je potem v največji meri pripoznala. Uveljavljanje zahtevka nasproti tretjemu in pripoznava sta zanesljiva indica, da je tožena stranka vedela, da je bil njen prevoz opravljen z napakami, in da torej odgovarja za posledice. K temu se lahko doda še ugotovitev, da je tožena stranka prostovoljno tudi sklenila pogodbo o pobotu s tožečo stranko (Kompenzacija št. 000 z dne 11. 12. 2017, priloga A17), pri kateri se je delno pobotala terjatev tožeče stranke z nasprotno terjatvijo v višini 5.856,00 EUR. Tega toženi stranki ne bi bilo treba storiti, pa je vendarle tako ravnala prostovoljno. Ker pa je storila, je to nadaljnji indic, da je bila odgovorna za škodo. Okoliščina, da v pritožbi zanika svojo odgovornost, je brez pomena. Uveljavljanje zahtevka nasproti zavarovalnici, posledično delno pripoznanje zahtevka z dvema pravno zavezujočima izjavama, končno pa še zanikanje zahtevka med pravdo je protislovno ravnanje. Iz vedenja tožene stranke pa je jasno mogoče sklepati, da se je tožena stranka zavedala svojega nepravilnega ravnanja in posledične odgovornosti.

26. Tožeča stranka je tožbo potem vložila pravočasno. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno odločilo tudi glede zastaranja. S pogodbenim pobotom dne 11. 12. 2017 je bilo namreč zastaranje pretrgano (364. člen OZ). Očitno je, da so bile vse predpostavke za pripoznanje zahtevka podane. Pravni temelj za pobot je bila namreč pogodba, ne enostranska izjava. Bila je jasna, določna in nepogojna. V listini „Kompenzacija št. 000“ z dne 11. 12. 2017 (priloga A17) je bila namreč navedena terjatev tožeče stranke v pravilni višini (12.970,83 EUR) in razlog za terjatev (dokument, t. j. račun št. 770303 in zapadlost; račun je priloga A5). S tem računom je tožeča stranka uveljavljala svoj regresni zahtevek v navedeni višini. Listino o pobotu je tožena stranka podpisala. Na listini sami je namreč določno zapisano: „Potrjujemo soglasnost“ in pod tema dvema besedama je podpis tožene stranke in njen žig.

27. Ne drži niti, da sodišče ni dovolj obrazložilo svoje odločitve glede pobota (prvostopenjska sodba, r. št. 17).

28. Tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, kakšen je bil pomen okoliščine, da je prevzemnik pošiljke v Veliki Britaniji zavrnil prevzem 8 palet blaga, ni pa zavrnil 3 palet. Zavrnil naj ne bi prav tistih palet, ki so bile naložene neposredno ob strupu za podgane. Ne drži pa, da tožeča stranka ni zatrjevala kršitve pogodbe (str. 4 pritožbe). Tožeča stranka je namreč zatrjevala dvoje: da je bilo blago prepeljano nepravilno, ker je bilo 8 palet prevrnjenih in ker je bilo blago prepeljano v nasprotju s standardom BRC (pripravljalna vloga z dne 10. 12. 2018, str. 4 = l. št. 63). Iz teh dveh razlogov je naslovnik tovora prevzem delno zavrnil. To je ponovno navedla tudi tožeča stranka v odgovoru v pritožbo. Tožeča stranka je glede tega predložila ustrezne dokaze. Posebej zgovorne so bile fotografije in pa pismo glavnega prevoznika R. Ltd z dne 1. 2. 2017 (priloga A7) tožeči stranki. Glavni prevoznik je namreč uveljavljal odškodnino iz obeh razlogov. Tožena stranka tem trditvam ni niti nasprotovala, da je bil del palet prevrnjen, pa navaja v pritožbi celo sama. Za odgovornost tožene stranke zadošča že to, da je slabo opravila prevoz. 8 od 11 palet je bilo namreč prevrnjenih, kar je bil tudi razlog za delno zavrnitev pošiljke. Zaradi delnega prevzema ni bila tožena stranka prav v ničemer prikrajšana, njene odgovornosti za kršitev prevozne pogodbe pa ta okoliščina tudi ne zmanjšuje.

29. Nedvomno je tožena stranka vedela, da prevaža strup (priloge A37 do A41), kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče; to pa je tudi sama priznala. Sicer pa je npr. na prilogi A40 (pošta z dne 26. 1. 2017) jasen zapis uslužbenca tožene stranke: „Vozil se je strup za podgane in miši.“ Ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni nepravilna. Prej opisano ravnanje tožene stranke (r. št. 23 in nasl.) pa kaže na to, da je tožena stranka vedela, kaj prevaža za tožečo stranko, in da mora prevažati po standardu BRC, kar pomeni, da tožena stranka na svojem tovornjaku ne bi smela prevažati strupa za podgane, ko je prevažala 11 palet za tožečo stranko. Vse to pa je trdila tožeča stranka. S tem je odgovornost tožene stranke podana še na temelju drugega razloga, ki je neodvisen od prvega. Vsak od obeh zadošča za njeno odgovornost za nastalo škodo.

30. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje poslovodje tožene stranke in računovodja A. B. v zvezi z drugimi poboti, ki jih je tožena stranka zatrjevala (prvostopenjska sodba, r. št. 18) in ker bi morala tožena stranka glede pobotov voditi listine. Ni zavrnilo zaslišanja obeh navedenih oseb ali tudi K. D. zaradi vprašanja, ali je bila tožena stranka opozorjena na potrebo po prevozu blaga po standardu BRC (ali ISO 9001:2015). Pritožba (str. 4) je v tem delu nejasna, saj iz nje niti ni mogoče razbrati, katero ugotovljeno dejstvo pravzaprav sploh želi izpodbijati. Če pa se nanaša na zahtevo tožeče stranke glede prevoza po standardu BRC, potem pa je tožeča stranka glede tega nosila trditveno in dokazno breme. Negativnih dejstev, namreč svoje neobveščenosti, toženi stranki pač ni treba dokazovati. Razlogi v zvezi s prevozom po standardu BRC pa so bili že podani.

31. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je tožena stranka pripoznala zahtevek v višini 12.406,35 EUR. Glede regresnega zahtevka po temelju, in glede takšne višine regresnega zahtevka, pritožba ne more biti uspešna. Kvečjemu bi lahko bilo lahko spornih še 564,48 EUR. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da tožena stranka s svojo pritožbo ne more biti uspešna že zato, ker je povsem nelogično, da je pripoznala regresni zahtevek tožeče stranke iz enega življenjskega dogodka (12.970,83 EUR) skoraj v celoti (12.406,35 EUR), le glede 564,48 EUR ne – pri tem pa takšne razlike ni pojasnila s kakšnimi stvarnimi razlogi. Ti bi se morali nanašali na njeno ravnanje, ki je vodilo do nastanka škode. Takšnih trditev ni bilo. Kljub temu bo pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe glede odgovornosti po višini odgovorilo.

32. Ne glede na pripoznavo tožena stranka trdi, da je tožeča stranka neutemeljeno uveljavljala v plačilo najprej 6.109,76 EUR (pritožba str. 5 = l. št. 113). Takoj v naslednjem stavku omenja pritožnica že drug znesek, namreč 5.063,00 EUR, pri čemer prvega zneska ne pojasni. Z njim v zvezi zgolj navaja, da ne drži, da ni predložila listinskih dokazov o svojih navedbah glede višine zahtevka. Katere listine naj bi tožena stranka predložila v utemeljitev svoje višine zahtevka, pritožnica ni navedla. Manjka tudi vsako pojasnilo, zakaj meni, da (sicer neimenovane) listine dokazujejo pravilnost njenih trditev. Četudi bi bila prvostopenjska sodba nepravilna, so navedbe tožene stranke tako protislovne glede zneskov in hkrati še pomanjkljive, da jih pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti.

33. Edino, kar je mogoče razumeti je, da naj bi tožeča stranka neutemeljeno pobotala terjatve v višini 5.063,00 EUR. Razlog naj bi bil v tem, da škode v tej višini tožena stranka ali zavarovalnica nikoli nista priznali. Toda tudi ta del pritožbe je neutemeljen.

34. Zaradi razumljivosti svoje odločitve bo pritožbeno sodišče najprej pojasnilo, na kaj se nanaša znesek v višini 5.063,00 EUR. Povrnitve tega zneska tožeča stranka v tej pravdi sploh ni uveljavljala. Pojasnila pa je, da ji je v zvezi z nujnim letalskim prevozom novega blaga namesto nedobavljenega (v 8 paletah) nastala še (dodatna) škoda v tej višini. To škodo je poravnala naročniku prevoza. Ta naj bi bila že pred začetkom pravde poravnana s pobotom št. 001 z dne 14. 6. 2017. Predložila je tudi dokaze glede višine škode in pa glede poplačila škode naročniku prevoza. Prvostopenjsko sodišče je pri svoji odločitvi predpostavljalo, da so bile terjatve in nasprotne terjatve v takšni višini že poravnane (prvostopenjska sodba, r. št. 18), ni pa tega posebej obrazložilo. Glede terjatve tožeče stranke v takšni višini pa je tožena stranka v pritožbi navedla le, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z ugovorom, da bi lahko takšen zahtevek tožeča stranka uveljavljala le zoper zavarovalnico in nikakor ne zoper njo.

35. Na očitek tožene stranke ni težko odgovoriti. Zahtevek tožeče stranke v višini 5.063,00 EUR je bil regresni zahtevek (1. odstavek 37. člena CMR). Od tožene stranke kot povzročitelja škode je namreč tožeča stranka zahtevala povrnitev prikrajšanja, ki ga je utrpela zaradi poplačila škode, ki je sama ni povzročila. Ker je imela pravni temelj za svoj zahtevek v 1. odstavku 37. člena CMR, tožeča stranka ni bila dolžna zahtevati poplačila takšne svoje terjatve od zavarovalnice. Ta znesek je pobotala, tako da je nasprotna terjatev tožene stranke ugasnila. Navedbe tožene stranke niso le brez vsakega pravnega temelja, temveč imajo čisto očitno le cilj, omejiti svojo odgovornost na od zavarovalnice izplačani znesek. To pa je 12.406,35 EUR.

36. Če se pritožba na str. 4 sploh nanaša tudi na to, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo poslovodje tožene in računovodje tožene stranke v zvezi s tem pobotom, je neutemeljena. Tožena stranka je namreč navedla le pravni razlog, ki naj bi preprečeval pobot (pripravljalna vloga z dne 24. 12. 2018, str. 4 = l. št. 68). Ta pa je bil, da je njena odgovornost omejena na znesek, ki ga je sama prejela od zavarovalnice. O tem pa odloča sodišče in zasliševanje niti ni dopustno. Sicer je omenjala tudi pobot v višini 1.046,76 EUR. Glede njega ni navedla nobenih trditev niti potem, ko je tožeča stranka zanikala kakršnokoli vednost o takšni nasprotni terjatvi tožene stranke (pripravljalna vloga z dne 14. 1. 2019, str. 5 = l. št. 74). Tudi glede te terjatve ni bilo torej treba opraviti nobenega zaslišanja, saj že trditev ni bilo. Nasprotno, v naslednji in hkrati pripravljalni vlogi je tožena stranka zapisala svoje trditve le še glede pobotov v višini 5.856,00 in 5.063,00 EUR. Pobota v višini 1.046,76 EUR ni niti omenjala več.

II. ZAHTEVEK NA POVRNITEV NEUPRAVIČENE OBOGATITVE V VIŠINI 1.948,50 EUR

37. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tudi temu zahtevku (1. odstavek 190. člena OZ). Med strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka zavrnjeno blago pripeljala nazaj v Slovenijo v skladišče podjetja P. d. o. o. Stroške skladiščenja je plačala tožeča stranka 11. 9. 2017. Med njima pa je bil spor glede vprašanja o naročniku skladiščenja: tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka uskladiščila blago na temelju lastne odločitve. Tožena stranka je trdila, da ji je tako naročila tožeča stranka.

38. Pritožnica ima sicer prav, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo zavrniti zahtevka zgolj zaradi domneve, da bi tožeča stranka dala naročilo za uskladiščenje po elektronski pošti, ker sta se stranki ves čas svojega sodelovanja sporazumevali prav preko nje. Vendar pa je njegova odločitev kljub temu pravilna, četudi iz drugih razlogov.

39. Tožeča stranka je trdila, da ni dala naročila za uskladiščenje blaga pri P. d. o. o. Ugotovljeno pa je tudi bilo, da ga je plačala. Tožeča stranka je torej trdila, da je poravnala obveznost tožene stranke. Trdila pa je še nekaj drugega: da je tožena stranka preprosto pripeljala blago nazaj v Slovenijo in ga odložil v skladišču P. d. o. o. (pripravljalna vloga z dne 21. 9. 2018, str. 3 = l. št. 41). Kasneje je trditve še precizirala: da za skladiščenje blaga tožena stranka ni imela pravnega temelja v naročilu tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 10. 12. 2018, str. 4 in 5 = l. št. 63 in 64; enako v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2019, str. 5 = l. št. 74). Tožena stranka je trdila, da je naročilo za vrnitev blaga v Slovenijo dala prav tožeča stranka (dopolnitev odgovora na tožbo z dne 30. 10. 2018 str. 3 = l. št. 50) in tam uskladiščila na njeno zahtevo (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 24. 12. 2018, str. 6 = l. št. 69).

40. Tožeča stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede vseh znakov dejanskega stanu neupravičene obogatitve (212. člen ZPP). Izjema je veljala le glede negativnega dejstva, namreč da naročila za vrnitev blaga v Slovenijo in za skladiščenje sama ni dala. Glede tega je nosila le trditveno breme, ne pa tudi dokaznega. Negativnih dejstev namreč stranka, ki jih zatrjuje, navadno ne more dokazati. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede svojega ugovora, da je tožeča stranka takšno naročilo dala. Svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Trdila je namreč zgolj, da je tožeča stranka dala naročilo za prevoz in skladiščenje zavrnjenega blaga. V pritožbi je sicer tožena stranka navedla, da je predlagala zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke in D. B. Nobene trditve pa ni dala tožena stranka, ali sta to osebi, ki sta takšno navodilo prejeli. Prav tako niso bile navedene nobene okoliščine v zvezi z domnevnim naročilom, ki bi ga kakorkoli podrobneje opredelile. Končno pa je potrditvah tožene stranke naročilo dala tožeča stranka, zanjo pa za zastopanje pooblaščena oseba. Te osebe pa tožena stranka ni navedla. Prav ta oseba pa je za preizkus utemeljenosti obrambne trditve tožene stranke ključnega pomena. Ne navsezadnje mora biti tudi tožeči stranki dano možnost obrambe pred trditvami tožene stranke, ki pa so zaenkrat takšne, da obrambe sploh ne dopuščajo. Ker trditve tožene stranke niso bile zadostne za izvedbo dokazov, tožena stranka tudi ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Posledica tega je, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

41. Kdor v pritožbenem uspe, je upravičen do povrnitve stroškov postopka (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP). Ker je v pritožbenem postopku uspela tožeča stranka, ji mora tožena stranka povrniti stroške odgovora na pritožbo.

42. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade v višini 500 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 OdvT) in do povrnitve materialnih stroškov v višini 10 OT. Skupaj je tožeča stranka upravičena do povrnitve 306,00 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bodo začele teči še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).