Jedro

Določba drugega odstavka 44. člena SPZ ščiti dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja (ki se je zanesel na zemljiško-knjižne podatke) in ne dedičev. Gre torej za varstvo zaupanja v pravno-poslovni promet, kamor dedovanje ne sodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklepom z dne 17.12.2013 odločilo: - da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 1554/3, k.o. X., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje po obstoječi poti v dolžini 10 m ter širini, ki znaša na začetku poti (ob uvozu z glavne ceste) 2,75 m in na koncu poti (ob meji proti zemljišču parc. št. 1544/3, k.o. X.) 260 cm, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1543/3 in parc. št. 1543/6, k.o. X.; kar sta tožnika iz tega naslova zahtevala več (glede širine, kolikor ta presega zgoraj navedeno širino), je sodišče zavrnilo (vse I. točka izreka); - da se zavrne tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžna tožena stranka v 15 dneh izstaviti tožeči stranki za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc. št. 1544/3, k.o. X., kot gospodujoče stvari mogoč tudi zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje po obstoječi poti v dolžini 10 m in širini 2,8 m v breme nepremičnin parc. št. 1543/3 in parc. št. 1543/6, k.o. X., kot služeče stvari, ker bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila sodba; ter da se toženi stranki prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico iz prvega odstavka te sodbe (vse II. točka izreka); - da se ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in se zavarovanje z začasno odredbo z dne 9.10.2013 ustavi, začasna odredba razveljavi, predlog za zavarovanje z začasno odredbo pa zavrne (III. točka izreka); - da sta dolžna toženca nerazdelno v 15 dneh tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 380,71 EUR (IV. točka izreka), ki ga je nato s (popravnim) sklepom z dne 16.1.2014 nadomestilo z zneskom 569,71 EUR.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka sodbe se pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Posledično se pritožujeta tudi zoper sklep z dne 16.1.2014 in predlagata njegovo razveljavitev. Opozarjata na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da sodna poravnava z dne 18.5.1984, ki sta jo sklenila pravna prednika obeh pravdnih strank (in sicer M. L. kot pravni prednik tožnikov in V. G. kot pravni prednik tožencev), ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila in ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo. Poudarjata, da glede na določilo 44. člena SPZ (oz. pred tem veljavnega paragrafa 1500 ODZ) ter določila 5. člena Zakona o zemljiški knjigi pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Gre za določbo zemljiškoknjižnega prava, ki izpeljuje publicitetno načelo in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo. Namen teh dveh načel pa je varstvo pravnega prometa. Čeprav naj bi bila služnostna pravica, ki jo uveljavljata tožnika, pridobljena na originaren način in prej kot lastninska pravica tožencev na derivativen način, ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost (sklicujeta se na sodbo VS RS II Ips 397/2006). Zato v takšnem primeru prevlada interes tretjega, to je tožencev, ki sta z zaupanjem v zemljiškoknjižne podatke postala lastnika nepremičnin ID znak 000 in 001 šele leta 2008. V nadaljevanju pojasnjujeta, da je bila drugotoženka prepričana, da je imel M. L. pravico sporno pot uporabljati le začasno in zakaj je bilo temu tako, prav tako pa prvi toženec niti ni vedel za kakršenkoli dogovor o uporabi poti ter je zgolj zaupal v stanje v zemljiški knjigi (to je, da je nepremičnina, ki jo je podedoval po očetu, prosta vseh bremen). Sodišče bi moralo tožbo v delu, s katerim tožnika zahtevata ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 1543/3 in 1543/6, k.o. X., zavreči. Zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice mora vsebovati natančen opis poteka služnosti po služečem zemljišču, česar pa predmetni tožbeni zahtevek ne vsebuje. Zaradi takšne pomanjkljivosti ga sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo obravnavati. Pritožnika se sklicujeta na določbo 19. člena Zakona o zemljiški knjigi, prav tako pa tudi na sodbo in sklep VSL I Cp 1872/2012 z dne 16.1.2013. V nadaljevanju pojasnjujeta, da je iz „zakoličevalne“ situacije kot del PGD, ki sta jo predložila sodišču, jasno razvidno, da je bil dostop do tožnikove hiše predviden in omogočen ter dovoljen dostop neposredno z javne poti parc. št. 1545/2, k.o. X., tako, da bi si L. moral in mogel zgraditi pot do svoje nepremičnine po tej predvideni poti, ravno tako pa tudi tožnika. Prav tožnika pa sta tista, ki sta sosedoma T. V. in M. V., ki sta do svoje nepremičnine vrst let dostopala po njuni nepremičnini, zaprla pot s sklicevanjem na dejstvo, da si lahko uredita lasten dostop. Šlo naj bi za dvojna merila. Da je bila prej omenjena sodna poravnava sklenjena z namenom začasne uporabe poti, naj bi bilo razvidno tudi iz dejstva, da ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila (saj očitno ni bilo nikakršnega namena, da bi se takšna služnost vpisala v zemljiško knjigo oz. sporno pot uporabljala v nedogled), ter samega nizkega zneska, ki ga je v ta namen V. G. plačal L. Slednji naj bi v izpovedbi obstoj dogovora zanikal, kar je razumljivo. Nesmiselno je, da bi njegov obstoj priznal, saj bi bilo to dejansko v njegovo škodo. Pri tem naj bi bilo potrebno upoštevati, da omenjeni ni in ne more biti zanesljiva in verodostojna priča, saj je v zvezi s samo služnostjo na sporni poti zavajal že tožnika, ko jima je zatrjeval, da je služnost na poti, glede katere teče predmetni spor, vknjižena v zemljiško knjigo. To naj bi izhajalo iz kupoprodajne pogodbe med tožnikoma in M. L. z dne 20.9.2005. Zato mu ni mogoče z gotovostjo verjeti, da dogovora o začasni uporabi med njem in V. G. ni bilo. Glede na vse navedeno bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavreči oz. podrejeno zavrniti, razveljaviti pa tudi odločitev o stroških, kot je razvidna iz sklepa z dne 16.1.2014. 3. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila služnostna pravica, na katero se v konkretnem postopku sklicujeta tožnika, (tako z ozirom na določbo 217. člena relevantnega SPZ (1) kot pred tem veljavne določbe 54. člena ZTLR (2)) priposestvovana že s strani njunega pravnega prednika. To svojo odločitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožbena navedba, češ da sodna poravnava z dne 18.5.1984, ki sta jo sklenila pravna prednika obeh pravdnih strank, ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila in ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, glede na način nastanka služnostne pravice (sama za sebe) ni relevantna. Kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnika oziroma točneje njun pravni prednik omenjene služnostne pravice ni pridobil na podlagi (oziroma v neposredni posledici) omenjene sodne poravnave (torej izvedeno) ampak izvirno s priposestvovanjem. Neustrezno je tudi pritožbeno sklicevanje na 44. člen SPZ (1500. paragraf ODZ) (3) oziroma sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To namreč v konkretnem primeru iz dveh razlogov ne pride v poštev. Na enega je v okviru 10. točke obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, in sicer da (in zakaj) toženca glede (ne)obstoja služnostne pravice (sploh) nista bila v dobri veri. Drug (in še pomembnejši) razlog pa je ta, da določba drugega odstavka 44. člena SPZ (kot tudi ostale, na katere se v zvezi s tem sklicujeta pritožnika) ščiti dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja (ki se je zanesel na zemljiško-knjižne podatke) in ne dedičev (4). Gre torej za varstvo zaupanja v pravno-poslovni promet, kamor dedovanje seveda ne sodi.

6. Nadaljnje v zvezi s tem povezano pritožbeno navajanje, zakaj naj bi bila drugotoženka prepričana, da je imel M. L. pravico sporno pot uporabljati le začasno in da prvi toženec niti ni vedel za kakršenkoli dogovor o uporabi poti, pa predstavlja nedovoljeno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP (5)). Enako velja za pritožbene trditve, da na dejstvo, da je bila sodna poravnava v letu 1984 sklenjena z namenom začasne uporabe, kažeta okoliščini, da ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila, kot tudi majhen znesek, ki ga je kot poplačilo V. G plačal L. Kot omenjeno, vse to predstavlja nedovoljeno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto, saj toženca ustreznih trditev o obstoju dogovora o začasni uporabi v postopku na prvi stopnji nikoli nista podala (6). Iz istega razloga je povsem brezpredmetno tudi pritožbeno »opozarjanje« na domnevno neverodostojnost izpovedbe M. L. glede obstoja takega dogovora.

7. Nerelevantno je tudi sklicevanje na okoliščine, ki naj bi kazale, da imata tožnika omogočen dostop na svojo nepremičnino neposredno z javne poti parc. št. 1545/2 k. o. X. V predmetni zadevi tožnika nista uveljavljala (pravice do) nujne poti, ampak obstoj stvarne služnosti, ki je bila priposestvovana (že) s strani njunega pravnega prednika. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v njenem ugotovitvenem delu zaradi pomanjkljivosti v opisu zavreči. Nobenega dvoma ni, da je moč iz predmetnega (ugotovitvenega) zahtevka povsem jasno razbrati, na katerem delu služeče nepremičnine in v kakšnih dimenzijah naj bi zatrjevana služnostna pravica obstajala, pri čemer njen položaj najbolj nazorno označuje ravno dejstvo, da poteka po (že) obstoječi poti.

8. Ker očitane kršitve niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep (7) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženca s pritožbo nista uspela, zaradi česar sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami.

(3) Ter določbo četrtega odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/1995, s kasnejšimi spremembami).

(4) Ta določba (kot to pravilno opozarja tudi pritožba) ščiti varnost pravnega prometa, ki ga pooseblja dobroverni (tretji) pravno-poslovni pridobitelj.

(5) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(6) Drugotoženkina izpovedba pa manjkajočih trditev ni mogla nadomestiti.

(7) Pritožnika se zoper popravni sklep z dne 16.1.2014 pritožujeta, ker naj bi bilo zaradi napačne odločitve o glavni stvari posledično napačno odločeno tudi o stroških postopka (v resnici se torej pritožujeta zoper samo odločitev o stroških). Ker pa je bilo o glavni stvari pravilno odločeno, takšnemu očitku seveda ni moč slediti.