Jedro

V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče s spisom ZPIZ-a ni razpolagalo v obdobju od 29.10.2001 do 18.4.2002 (ko je bil priložen k drugemu spisu, saj je imel tožnik več sporov). Nevedeno ni odločilno, ker v tem obdobju sodišče ni opravilo nobene od obeh obravnav. Iz obravnavnega zapisnika je razvidno, da so se v soglasju s tožnikom šteli za prebrane vsi doslej izvedeni dokazi (torej tudi dokumentacija v tem upravnem spisu), zato ne gre za kršitev načela ustnosti po 1. odst. 4. čl. ZPP.

Za obravnavanje tožnikove zadeve ni odločilno, kakšno pokojnino (upoštevajoč nadure) ima njegova nekdanja sodelavka, saj gre pri oblikovanju pokojninske osnove z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa za popolnoma različen pravni institut od instituta po 3. odst. 185. čl. ZPIZ (naknadno izplačana ali ugotovljena plače, ki se upošteva pri pokojninski osnovi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca, izdani pod št. P-520.176 z dne 9.7.1997 in 9.5.1997 ter da se tožniku starostna pokojnina ponovno odmeri z upoštevanjem naknadno ugotovljene plače za redno nedeljsko in praznično delo. Ugotovilo je, da sta odločbi pravilni in zakoniti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik (l.št. 126), smiselno zaradi kršitve določb postopka. Meni tudi, da je postavljen v neenak položaj v primerjavi z nekdanjo sodelavko N. S., ki naj bi imela s priznanjem nadurnega dela za 100% večjo pokojnino od njegove.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Poudarja, da za izračun tožnikove pokojninske osnove ni mogoče upoštevati podatkov o plačah, navedenih v potrdilu nekdanjega delodajalca z dne 10.6.1993, saj ne predstavljajo naknadno izplačane plače oz. tudi ne naknadno ugotovljene plače, to je plače, ugotovljene po tožnikovi upokojitvi. Zato niso izpolnjeni pogoji 3. odst. 185. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31.12.1999, za novo odmero njegove že uveljavljene starostne pokojnine. Plače iz navedenega potrdila bi lahko predstavljale le plače za delo preko polnega delovnega časa. O vštetju plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo pa je bilo že odločeno z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, št. Sp 188/97, z dne 25.4.1988. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče, upoštevaje napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, št. Psp 86/99, z dne 3.8.2000 (od l.št. 67 do 74), v novem sojenju razčistilo bistvena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih ima v mislih pritožba. Sodbo je tudi temeljito in pravilno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Tožnik navaja, da protestira proti načinu sojenja po hitrem postopku in da ne prizna zadnje obravnave z dne 3.6.2002, dokler se sodišče ne seznani z njegovimi dokazi, ki so od A do Ž ponarejeni in bili skriti. Razlog, zakaj ne prizna zadnje obravnave, je preprost. Na Višjem sodišču je dobil uradno potrdilo, da se nahaja njegov upravni spis ZPIZ-a pri njih. Nadalje navaja, da se je upravni spis ZPIZ-a nahajal na Višjem sodišču od oktobra 2001 do aprila 2002. Postavlja se vprašanje, na kakšni pravni podlagi v tem kratkem času je sodišče reševalo to njegovo 20-letno maratonsko zadevo, ki ji še ni videti konca.

Iz spisa prvostopenjskega sodišča izhaja, da je le-to po že navedenem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča prejelo zadevo v novo sojenje dne 21.9.2000 (žig na l.št. 66). V novem sojenju je prvo obravnavo opravilo 27.9.2001, na kateri je bil tožnik navzoč. Na tej obravnavi je sprejelo dokazni sklep o poizvedbah pri tožnikovem nekdanjem delodajalcu v zvezi s podatki v potrdilu z dne 10.6.1993 in ugodilo tudi tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje F. K. ter za ponovno zaslišanje N. J.. Pojasnilo tožnikovega nekdanjega delodajalca ČZP Delo, datirano s 15.3.2002 (l.št. 103) je prejelo 19.3.2002 in naslednjo obravnavo opravilo 3.6.2002, na kateri je bil tožnik pravtako navzoč in na kateri je med drugim prečitalo navedeno pojasnilo delodajalca ter zaslišalo kot priči F. K. ter N. J.. Iz obravnavnega zapisnika (od l.št. 113 do l.št. 116), ki ga je tožnik podpisal in iz njega ne izhaja, da bi nanj podal pripombe, prav tako pa tudi ne, da bi podal še kakšne dokazne predloge in je sodišče na tej obravnavi dokazovanje zaključilo. Za tudi sicer zgolj pavšalne pritožbene trditve, za katere pritožba tudi ne ponuja nobenih dokazov, o sojenju po "hitrem postopku" in o neseznanitvi prvostopenjskega sodišča s tožnikovimi dokazi, ki naj bi bili ponarejeni in skriti, glede na vse navedeno v spisovnih podatkih prvostopenjskega sodišča ni podlage.

Glede na že povzete pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovim upravnim spisom ZPIZ-a pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravtako ne gre za kršitve postopkovnih določb. Pritožbeno sodišče je hkrati z že navedenim razveljavitvenim sklepom prvostopenjskemu sodišču vrnilo tudi njegov spis, št. Ps 847/97 (sedaj št. Ps 1344/2000) s priloženim tožnikovim spisom ZPIZ-a, št. 520.176. Ker pa je imel tožnik pred prvostopenjskim sodiščem tudi spor, voden pod št. Ps 448/97, ki se sedaj pred pritožbenim sodiščem vodi pod št. Psp 380/2001, zadeva pa je na pritožbeno sodišče prispela 29.10.2001, kar je razvidno iz l.št. 1 v spisu Psp 380/2001, je prvostopenjsko sodišče k spisu Ps 848/97 navedenega datuma pritožbenemu sodišču dostavilo tudi spis ZPIZ-a, št. P-520.176. Iz spisa Psp 320/2001 je nadalje razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v sedaj obravnavani zadevi z dopisom, št. Ps 1344/2000, z dne 5.4.2002 zaprosilo med drugim tudi za vrnitev tožnikovega spisa ZPIZ-a, št. 520.176, katerega mu je pritožbeno sodišče vrnilo z dopisom, št. Psp 380/2001, z dne 16.4.2002 (l.št. 105 v spisu sodišča prve stopnje, št. Ps 1344/2000) in ga je prvostopenjsko sodišče prejelo, kot je razvidno iz sprejemnega žiga, dne 18.4.2002. Torej v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče z navedenim spisom ZPIZ-a ni razpolagalo v obdobju od 29.10.2001 do 18.4.2002. To pa je za obravnavano zadevo irelevantno, ker v tem obdobju ni opravilo nobene od obeh obravnav. Prvo obravnavo v novem sojenju je kot že rečeno opravilo 27.9.2001, drugo in v zadevi zadnjo pa 3.6.2002, torej obe v času, ko je z navedenim spisom razpolagalo. Iz obravnavnega zapisnika te obravnave je razvidno tudi, da so se v soglasju s tožnikom smatrali za prebrani vsi doslej izvedeni dokazi in s tem torej tudi v zvezi z dokumentacijo v upravnem spisu, št. 520.176, kar pa je navedeno v obravnavnem zapisniku z dne 17.12.1997, kjer je bil tožnik prav tako navzoč na obravnavi. Ne gre torej za kršitev načela ustnosti, uzakonjenega v 1. odst. 4. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), po katerem sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja.

Ni utemeljena tudi prav tako pavšalna pritožbena trditev o neenakopravnem položaju z tožnikovo nekdanjo sodelavko N. S., ki naj bi imela s priznanjem nadurnega dela za 100% večjo pokojnino.

Za obravnavanje sedanje tožnikove zadeve ne more biti pravno relevantno vprašanje, kakšno pokojnino z v pritožbi zatrjevanim upoštevanjem nadurnega dela ima njegova nekdanja sodelavka, saj gre pri oblikovanju pokojninske osnove z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa za popolnoma različen pravni institut od instituta po 185. čl., 3. odst. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92-54/98), na podlagi katerega je tožnik pričel pri tožencu sedaj obravnavani predsodni postopek. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče navedeno vprašanje že podrobno obravnavalo v odločbi, št. Sp 312/91 z dne 12.2.1992, ko je v postopku, v katerem je tožnik zahteval, da se mu pokojnina na novo odmeri z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, opravilo tudi podrobno primerjavo tožnikove pokojnine s primerom navedene tožnikove nekdanje sodelavke.

Po določbah 347. čl. ZPP odloča sodišče druge stopnje o pritožbi praviloma brez obravnave. Razspisati jo mora samo v primeru, če senat pritožbenega sodišča spozna, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje. To pa v konkretnem primeru ni podano. Navedeno obrazlaga pritožbeno sodišče zato, ker se tožnik v pritožbi zavzema za razpis obravnave, da bi podal "kronološki potek zlorabe uradnega položaja nekaterih oseb", kar pa niso razlogi po že navedeni določbi ZPP.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.