Jedro

S posegom tožene stranke v zemljišče tožnice je nastala škoda na zemljišču tožnice in ne gre za škodo, ki bi šele grozila s sosednjega zemljišča. Uporabiti je treba splošne določbe o povrnitvi škode.

Zgraditev opornega zidu lahko predstavlja vzpostavitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi pod tč. 2 in pod tč. 4 in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj po celotni dolžini parcele 2714/5 ob meji z javno potjo št. 2714/1 k.o., razen v delu, katerega preseka dovozna pot na tožničino parcelo, na svoje stroške po gradbeno tehničnih normativih zgradi železobetonski oporni zid najmanj od 3 do 4 m višine, ki bo preprečeval trganje zemljine in rušenje zemlje s parcele tožnice 2714/5 na javno pot na parceli 2714/1, za postavljenim zidom na parceli tožnice 2714/5 nasuje zemljo in jo utrdi ter na zidu postavi trajno kovinsko varnostno ograjo, ki bo preprečevala možnost padca oseb s parcele 2714/5 na javno pot na parceli 2714/1. Naložilo je tudi, da na obeh straneh dovozne poti, potekajoče iz javne poti št. 2714/1 na tožničino parc. št. 2714/5 k.o., zaradi preprečevanja rušenja zemlje na pot, po gradbeno tehničnih normativih uredi in utrdi brežine, samo traso dovozne poti pa utrdi s kamenjem in peskom tako, da bo sposobna za prevoze. Po izpodbijani sodbi je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 32.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1996 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 172.548,00 SIT. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako zavrnilo tisti del zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala dolžnost tožene stranke, da tudi na obeh straneh dovozne poti zgradi betonska oporna zidova, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 32.760,00 SIT za obdobje od dneva vložitve tožbe do 24.7.1996. Proti taki sodbi se je pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka. Po mnenju pritožnice je namreč prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo pasivno legitimacijo tožene stranke, saj le-ta pri poglobitvi javne ceste ni bila ne investitor, ne izvajalec, pa tudi ne nadzorni organ. Po trditvah pritožbe je poglobitev te javne ceste spadala v okvir zunanje ureditve objektov tožničinega soseda B.Č., katerega izpovedbo je treba drugače vrednotiti, saj je gotovo subjektivno obarvana. Vprašanje pasivne legitimacije je ostalo odprto.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožena stranka je pasivno legitimirana, kar izhaja iz gradbene dokumentacije in izvedenskega mnenja, poleg tega pa tožena stranka ni predložila dokazov o pasivni legitimaciji B. Č..

V odgovoru na odgovor na pritožbo je tožena stranka pojasnila, da je sama sicer zgradila javno pot, da pa je poglobitev javne poti izvedel B.Č. po projektni dokumentaciji, izdanem gradbenem dovoljenju in na osnovi soglasja z njene strani.

Pritožba je delno utemeljena.

O vprašanju pasivne legitimacije: O tem ima sodba sicer le skope razloge, vendar so po prepričanju pritožbenega sodišča zadostni in pravilni, upoštevaje potek postopka in pritožbene trditve. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka pasivno legitimirana. V odgovoru na tožbo, na katerega se pritožba sklicuje, je tožena stranka predvsem pojasnila, da je prevzela opremljanje zemljišč s komunalnimi napravami in da so bila izvedena zemeljska dela na cesti, po kateri je dostop do tožničine parcele. B. Č. si je pridobil gradbeno dovoljenje. V projektu zunanje ureditve je bilo znižanje nivelete ceste, investitor pa je izvedel spremembo po projetku in gradbenem dovoljenju. V odgovoru na tožbo je tako torej izrecno poudarjeno, da je investitor izvedel spremembo po projektu in gradbenem dovoljenju. V odgovoru na tožbo tožena stranka tudi govori o dogovarjanju in o tem, da do poravnave škode še ni prišlo, le na koncu pove, da je nastopala le kot posrednik med investitorji in izvajalci. Vendar je tožena stranka na glavni obravnavi dne 11.6.1993 predlagala ogled na kraju samem, ki naj bi bil podlaga za dogovarjanje, pa tudi še na ogledu 6.7.1993 so se stranke skušale poravnati, vendar do poravnave ni prišlo. Izrecen ugovor pasivne legitimacije je bil podan šele na glavni obravnavi dne 5.4.1994. Ob upoštevanju tega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in v izvezi z zgornjimi ugotovitvami, torej ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Še več kot dve leti po vložitvi tožbe se je tožena stranka hotela s tožečo stranko pogovarjati o poravnavi in šele po treh letih je začela izrecno ugovarjati pasivni legitimaciji.

To kaže na neprepričljivost ugovora tožene stranke. V kolikor gre za zahtevek pod tč. 1, med strankama ni spora, da gre za javno pot in da se je ta pot povečala na račun tožničinega zemljišča. Ni torej prepričljivo, da bi zasebnik na lastno pobudo, stroške in odgovorost segel v tuje zemljišče v korist javne poti. Sicer pa pritožba v zvezi s tem tudi ne navaja novih trditev in ne ponuja novih dokazov. Tako je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje pod tč. 1 in 3. Pravna podlaga sicer ni določilo čl. 156 ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem gre za realizacijo sodnega varstva še pred nastankom škode, ko torej škoda grozi s sosednjega zemljišča. V obravnavani zadevi je škoda že nastala na tožničinem zemljišču, saj je njeno zemljišče odrezano, delno pa uporabljeno za pot. Uporabiti je torej treba določbo čl. 154/1 ZOR, po katerem je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V zvezi s pasivno legitimacijo je bilo povedano, da je tožena stranka tista, ki je škodo povzročila, zato jo je dolžna povrniti. Da bi nastala brez njene krivde, pa ni dokazala. V obravnavani zadevi gre za povrnitev gmotne škode. Po določbi 1. odst. 185. čl. ZOR je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Postavljeni zahtevek sicer ne ustreza v celoti zahtevam iz tega člena, pri vzpostavitvi prejšnjega stanja pa je naloženo ravnanje, ki je vzpostavitvi prejšnjega stanja najbližje, pa zato ni v nasprotju z gornjim določilom. Ta odločitev pa ne posega v vprašanje upravnega dovoljenja za graditev, ki bo moralo biti pridobljeno pred gradnjo. Kolikor gre za zahtevek pod tč. 3, vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča in je zato po določbi čl. 185/2 ZOR odločitev o plačilo odškodnine pravilna. Tako je bilo torej treba odločiti pod tč. 1 in 3 potrditi in v tem delu pritožbo zavrniti (čl. 368 ZPP).

Odločitve pod tč. 2 pa ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi v zvezi s tem nejasni in nasprotujoči. Iz sodbe namreč ne izhaja pravna podlaga za odločitev pod tč. 2. Kot je v sodbi rečeno, pot ne posega v tožničino zemljišče. Sodba pa ne pove, na kaj opira odločitev pod tč. 2. Tako torej v tem delu manjkajo tudi odločilna dejstva, ki bi kazala na utemeljenost zahtevka. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti po določbi 1. odst. 369. čl. ZPP, posledica razveljavitve sodbe v tem delu pa je tudi razveljavitev izreka o stroških. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti novo glavno obravnavo. Z zaslišanjem strank, po potrebi za tudi z izvedbo drugih dokazov, bo moralo ugotoviti odločilna dejstva v zvezi s tem zahtevkom, nato pa o stvari ponovno odločiti, da bo mogoč preizkus.

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilu čl. 166/3 ZPP.