Jedro

Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je prosilec za mednarodno zaščito navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost zaščite, in tudi, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-4778/2022/6 (1222-05) z dne 25. 11. 2022, s katerim je kot očitno neutemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka izpodbijanega akta) in mu določila deset dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka izpodbijanega akta). Hkrati je odločila, da se tožnika odstrani iz območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985 kolikor prej navedenih območij ne zapusti v odločbi določenem roku (3. točka izreka izpodbijanega akta) ter mu določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku iz 2. točke izreka te odločbe (4. točka izreka izpodbijanega akta).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, poleg tega pa prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, hkrati pa ni zatrjeval strahu pred preganjanjem zaradi razlogov iz drugega odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Slaba ekonomska situacija v izvorni državi ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik tudi ni uspel pojasniti, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država, še zlasti zato, ker ni izkazal, da bi se glede groženj sorodnikov obrnil na policijo, četudi je že Ustavno sodišče RS v odločbi Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in izpodbijano odločbo toženke odpravi, podrejeno, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je bilo v Maroku ogroženo njegovo preživetje oziroma življenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je Maroko zanj varna država. Vztraja, da se glede groženj sorodnikov na policijo ni mogel obrniti – pot do varstva s strani države mu je bila onemogočena oziroma takega varstva v Maroku ni realistično pričakovati. Policija ne more trošiti sredstev za njegovo osebno varovanje, prijava pa bi zgolj poslabšala njegovo osebno varnost, saj bi bilo to dejanje odločilno zato, da bi sorodniki grožnje uresničili. Poudarja, da je dolžnost prijave potrebno razumeti v kontekstu predmetne situacije, ko bi prijava gotovo vodila v izredno povečanje tožnikove ogroženosti. Prav tako je z gotovostjo sklepati, da policija pritožnika ne bi zaščitila zaradi korupcije in sredstev, ki bi jih morala nameniti revna država za varovanje ene same osebe. Zaradi kriminalnih dejanj in groženj sorodnikov Maroko zanj ni varna država in pritožnik utemeljeno sklepa, da ga policija ne bi mogla oziroma hotela zaščiti.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Skladno z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik pravni presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. V pritožbi ponavlja tožbene trditve, da kljub delu, ki ga je (ko se je ponudila priložnost) opravljal v izvorni državi, ni mogel dolgoročno preživeti. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 in pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, namreč za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s svojimi navedbami ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1. 10. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da Maroko zanj predstavlja varno državo.

11. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019 v 12. točki obrazložitve odločbe sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.1 Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.

12. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj pritožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Temu dokaznemu bremenu pa pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča s svojimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami o tem, da bi v kontekstu predmetne situacije prijava gotovo vodila v izredno povečanje njegove ogroženosti in nekonsistentnimi navedbami o razlogih za spore s stricem in bratrancem, ki jih je navajal v različnih fazah postopka (skupno življenje v majhni hiši, neplačevanje stroškov s strani strica, grožnje s prijavo zaradi preprodaje mamil) ter nekonsistentnimi navedbami o podaji prijave zaradi groženj pristojnim organom (je prijavil oziroma ni prijavil, je pa grozil, da bo prijavil), za katere ni ponudil nobenih dokazov, ni zadostil. 13. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.