Jedro

Sodišče sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza med drugim tudi iz razloga, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče prve stopnje je ravnalo s potrebno skrbnostjo in storilo vse, da bi omogočilo obsojencu zaslišanje priče, vendar se je izkazalo, da dokaza ni mogoče izvesti, zato je ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je dne 24. 3. 2016 obsojenega V. B. spoznalo za krivega šestih kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), šestih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ. Določilo mu je posamične kazni zapora ter nato po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas, prebit v pridržanju, od 28. 1. do 30. 1. 2008. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 9. 2016 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je kaznivo dejanje ponarejanja listin naklepno kaznivo dejanje in da mora sodišče ugotoviti, da je storilčev naklep motiviran, saj je to kaznivo dejanje podano le, če storilec ravna z namenom, da krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo. Zatrjuje, da sodba nima razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca do kaznivega dejanja.

8. Na enake navedbe v pritožbi je v točkah 5 in 6 sodbe odgovorilo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da v opisu dejanj v pravnomočni sodbi, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega, ni opisana kot izvršitvena oblika storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, da je obsojenec ravnal z namenom, da bi krivo ali predrugačeno listino uporabil kot pravo, ampak da je kot prave uporabil krive in predrugačene listine. Že sodišče druge stopnje je poudarilo, da je uporaba krive ali predrugačene listine podana takrat, ko jo storilec na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost. Sodba ima tudi jasne razloge o subjektivnem odnosu obsojenca do kaznivega dejanja. Te razloge je sodišče prve stopnje navedlo v točki 11 sodbe. Ugotovilo je tako zavestno kot voljno sestavino obsojenčevega naklepa. Sodišče vedno sklepa na subjektivni odnos storilca na podlagi celotne presoje njegovega ravnanja. To presojo je napravilo sodišče prve stopnje na podlagi ocene obsojenčevega zagovora, presoje izpovedb prič in dokumentacije v spisu ter ugotovilo odločilno dejstvo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Razlogom sodišča prve stopnje o subjektivnem odnosu obsojenca do dejanj in da je ravnal z direktnim naklepom, je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 6 na strani 4 obrazložitve sodbe. Zagovornikova trditev, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja, tako ni utemeljena.

9. Navedb, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čemer zatrjuje navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zagovornik ne obrazloži, tako da te trditve Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Kot kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja, da je bil zavrnjen dokazni predlog, da se zasliši kot priča A. D. Navaja, da sodba temelji le na izpovedbi priče D. G., ki je nakupe vozil opravil preko A. D., o vsem pa naj bi se D. pogovarjal in dogovoril z obsojenim B. Ker je bil dokazni predlog, da se A. D. zasliši kot priča zavrnjen, po oceni zagovornika izpovedbe priče G. ni mogoče preizkusiti. Sodba ne more temeljiti le na izpovedbi priče G., saj drugih dokazov za obsojenčevo krivdo ni. Trdi tudi, da je obramba med dokaznim postopkom svoj dokazni predlog obširno obrazložila in pojasnila, zakaj meni, da je izvedba teh dokazov potrebna. Te navedbe Vrhovno sodišče niti ne more preizkusiti, saj zagovornik ne pojasni, s katerimi dejstvi in okoliščinami je še dodatno obrazložil tekom dokaznega postopka svoj dokazni predlog.

11. Zagovornik ne sprejema argumentov prvostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem priče D. ni mogoče izvesti, ker priča D. ni dosegljiv. Sodišče prve stopnje je namreč poskušalo izvesti dokaz ter zaslišati pričo A. D. v okviru mednarodne pravne pomoči. Izkazalo se je, da priče na znanem naslovu stalnega bivališča v Španiji ni in tudi kasnejše poizvedbe o njegovem bivališču niso bile uspešne (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje na strani 9 o razlogih za zavrnitev dokaznega predloga). Sodišče je pojasnilo, da je bilo v postopku za mednarodno pravno pomoč, v katerem je sodeloval tudi Eurojust, ugotovljeno, da priča na območju zaprošenega tujega sodišča ni bila izsledena in tudi po nadaljnjih poizvedbah slovenska kriminalistična policija ni ugotovila bivališča oziroma ni sporočila nič novega. Sodišče sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza med drugim tudi iz razloga, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 294/2006 z dne 22. 2. 2007 in druge). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ravnalo z vso potrebno skrbnostjo in storilo vse, da bi omogočilo obsojencu zaslišanje D. kot priče, vendar se je izkazalo, da dokaza ni mogoče izvesti. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da sodba temelji le na izpovedbi priče G. Izpovedbo te priče je sodišče prve stopnje povezalo z okoliščinami prodaje avtomobilov na neobičajnem mestu kot je nočni gostinski lokal, z načinom izročanja dokumentov, za katere se je izkazalo, da gre za krive ali predrugačene listine, ki so se puščali v lokalu MK. v lasti obdolženca, z izpovedbo priče A. G., z dejstvom, da se je izkazalo, da so bili vsi avtomobili ali predmet zavarovalniške goljufije ali pa pridobljeni s tatvino ter tudi v povezavi s presojo obsojenčevega zagovora, ki ga je sodišče ocenilo kot neverodostojnega. Izpovedbo priče G.a je torej sodišče prve stopnje ocenilo in preizkusilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Zato zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila obsojencu, ker je sodišče zavrnilo dokaz, da se kot priča zasliši A. D., kršena pravica do obrambe.

12. Kot kršitev pravice do obrambe zagovornik sodišču očita tudi "da ni dopustilo, da bi se pridobili dokazi iz kazenskega spisa v Italiji". Svoje navedbe ne obrazloži, tako da bi jo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo.

13. Navedbe zagovornika, da je bilo ponarejanje listin ugotovljeno po tem, ko so bila vozila prodana in da se torej obsojencu očita nekaj, kar bi moral vedeti časovno prej, preden je prišlo do prodaje vozil končnim kupcem, ne predstavljajo uveljavljanje kršitve zakona, ampak nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (da te okoliščine niso relevantne za ugotavljanje obsojenčeve kazenske odgovornosti sta se opredelili sodišči prve in druge stopnje v točkah 11 na strani 14 sodbe in v točki 12 na strani 6 sodbe). Uveljavljanje nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predstavlja tudi zagovornikovo nestrinjanje z razlogi v sodbi sodišča druge stopnje v točkah 11 in 12 (v katerih je to sodišče presojalo pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja), da gre zgolj za sklepanje sodišča, ki ne ponudi dokaza za svoje trditve. Tudi s to navedbo zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, ni dovoljeno uveljavljati.

14. Zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo tudi za kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ. Zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak se ne strinja z ugotovljeni odločilnimi dejstvi o vrednosti avtomobila in da je obsojenec zvedel, da je vozilo ukradeno. Sodišče ni ugotovilo subjektivnega odnosa obsojenca do dejanja le na podlagi razlike med njegovo tržno vrednostjo in vrednostjo, po kateri je bilo vozilo prodano (ki je bila znatno nižja od tržne), ampak tudi na podlagi okoliščine, da obsojenec s kupcem ni sklenil pogodbe, pa tudi da je dokumentacijo za avto, ki je bila ponarejena, kupcu posredoval po dveh tednih. Zato zatrjevanje zagovornika, da bi bilo potrebno postaviti cenilca avtomobilske stroke, ki bi šele lahko ocenil pravo vrednost vozila, ne predstavlja argumentov, s katerimi bi zagovornik lahko uspešno uveljavil, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Sodišče je, ko je zavrnilo dokazni predlog, pojasnilo, da podatki o avtomobilu ne zadoščajo za postavitev cenilca, ampak je vrednost vozila ugotovilo na podlagi pridobljenih podatkov pri pooblaščenec prodajalcu takšnih vozil oziroma na podlagi podatkov Eurotaxa (točka 12 sodbe sodišča prve stopnje in točka 17 sodbe sodišče druge stopnje).

15. Ker kršitve zakona po drugi in tretji točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (člen 425. ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Po presoji obsojenčevega premoženjskega stanja ugotovljenega s sodbo sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.