Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč bi moral ugotavljati, ali je tožnica v postopku, v katerem ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, pridobila premoženje oz. dohodke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 68/2010-19 z dne 15. 4. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je tožnica dolžna povrniti Republiki Sloveniji 533,00 € izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči v zvezi s pravdno zadevo opr. št. I P 527/2010. V obrazložitvi sklepa navaja, da se je pravdni postopek končal s poravnavo, na podlagi katere je nasprotna stranka dolžna plačati upravičenki do brezplačne pravne pomoči (tožnici v tem postopku) odškodnino v znesku 5.000,00 € najkasneje do 31. 3. 2014, pri čemer začne 31. 3. 2013 plačevati mesečne obroke v višini 200,00 €, celotna glavnica pa zapade do 31. 3. 2014. Hkrati sta se pravdni stranki tudi dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka. V skladu z določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) preide terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških. S prehodom terjatve Republika Slovenija vstopi v razmerju do nasprotne stranke v položaj upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Ker v obravnavanem primeru zaradi sklenjene poravnave nasprotna stranka ni bila dolžna tožnici povrniti stroškov postopka, s tem terjatev iz tega naslova ni nastala. Zaradi navedenega tudi izpolnitev obveznosti ni mogla preiti na Republiko Slovenijo na podlagi 46. člena ZBPP. Ker pa se je tožnica v sodni poravnavi zavezala, da bo sama nosila stroške postopka, je s tem preprečila nastop subrogacije v korist države. S tem je postala glavni zavezanec napram državi za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč. Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1090/2004 in X Ips 141/2007. Tožnica v tožbi navaja, da na podlagi sklenjene sodne poravnave do sedaj ni prejela še ničesar, čeprav bi ji moral dolžnik pričeti nakazovati mesečne obroke v mesecu marcu. Sprašuje se, kako je možno, da dolžnik lahko plačuje po obrokih brez obresti, sama pa mora vrniti denar v celotnem znesku, čeprav je odvetnici kljub odobreni brezplačni pravni pomoči že plačala 200,00 €. Sicer pa je bila ob sklenitvi poravnave zavedena s strani odvetniške pisarne Pajenk, ker je bila tedaj v slabem psihičnem stanju, kar izhaja iz priloženega potrdila. Prosi sodišče, da se ji omogoči plačilo zneska, ko ji bo dolžnik nakazal denar, ali pa po obrokih, kakor jih mora nakazovati dolžnik. Sama namreč ni zaposlena in prejema socialno pomoč, prav tako pa je slabega psihičnega zdravja. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 48. člena ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, Republiki Sloveniji dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po drugem odstavku 48. člena ZBPP upravičenec ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. V nobenem primeru se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena ZBPP).

Člen 46 ZBPP, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa določa, da terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnik. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.

Republika Slovenija je torej na podlagi zakonite cesije upravičena terjati plačilo stroškov od nasprotnika upravičenca do brezplačne pravne pomoči v primeru, ko mu je sodišče z odločbo naložilo povrnitev stroškov postopka v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Zaradi dogovora med strankama, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala in zato, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo po določbah 46. člena ZBPP. Vendar to še ne zadošča za sklep o nastanku tožničine obveznosti za povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Člen 48 ZBPP namreč določa več pogojev za nastanek obveznosti upravičenca do brezplačne pravne pomoči za vrnitev stroškov postopka izplačanih iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči. Navedena določba ne govori samo o tem, da je upravičenec delno ali v celoti uspel v postopku, temveč tudi, da je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke. Navedenega pogoja, to je, da je tožnica pridobila premoženje oz. dohodke, pa organ za brezplačno pravno pomoč sploh ni ugotavljal in se do tega tudi ni opredelil. Sodišče na podlagi podatkov spisa tudi ugotavlja, da odškodnina, dogovorjena s sodno poravnavo, še niti ni zapadla v plačilo, saj mora nasprotna stranka plačati dogovorjeni znesek do 31. 3. 2014, do tedaj pa plačuje mesečne obroke v višini 200,00 €, pričenši z 31. 3. 2013. Tožnica v tožbi zatrjuje, da od dogovorjenega zneska odškodnine do sedaj ni prejela še ničesar. Glede na določila poravnave pa odškodnine (v celotnem znesku) od dolžnika tudi ne more terjati pred zapadlostjo obveznosti. Tudi ob upoštevanju dogovora o plačevanju v mesečnih obrokih (200,00 €), pa do izdaje izpodbijanega sklepa še niti ni zapadla v plačilo obveznost v višini, v kateri so bila izplačana sredstva odobrene brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1090/2004 in X Ips 141/2007. Navedeni sodni odločbi pa sta bili izdani na podlagi določbe 48. člena, kot je veljala do spremembe ZBPP (novela ZBPP-B), ki se uporablja od 1. 9. 2008 dalje. Po prej veljavni določbi 48. člena ZBPP je bil upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti stroške v primeru, če je delno ali v celoti uspel v postopku in mu je na podlagi pravnomočne odločbe sodišče prisodilo premoženje oziroma dohodke. Sedaj veljavno določilo istega člena pa določa, da navedena obveznost nastane, če je upravičenec na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke. Pogoj za nastanek obveznosti povrnitve stroškov BPP predstavlja torej pridobitev premoženja ali dohodka, ne pa zgolj uspeh v postopku, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč.

Glede na navedeno je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo napačno uporabljeno, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje glede pridobitve premoženja nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.