Jedro

Toženka je bila kot poslovodkinja sama v trgovini kot prodajalka, sama je naročala in prevzemala trgovsko blago na podlagi dobavnic, izdelala prevzemni list in na podlagi tega izdelovala kalkulacijo prodajnih cen. Ker je trgovsko blago sama prodajala in odvajala denar na žiro račun tožnice, je odgovorna za primanjkljaj. Vendar za očitano škodo ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, se pravi že samo zaradi tega, ker je bila poslovodkinja trgovine, temveč le po načelu krivdne odgovornosti. ZTPDR v 1. odst. 72. člena določa, da škodo in okoliščine, v katerih je škoda nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženka škodo v zvezi z nastalim primanjkljajem tožnica povzročila po svoji krivdi, torej namenoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 70. člen ZTPDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka Z. Š. dolžna tožeči stranki K. z.o.o., L, plačati 568.062,97 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrniti tudi vse stroške postopka, vse v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške tega postopka v višini 152.354,55 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno presojo in odločanje. Navaja, da je sodišče na podlagi ocene izvedenih dokazov napravilo pravno zgrešen zaključek. Po stališču sodišča toženka ne more odgovarjati za škodo po načelu objektivne odgovornosti, torej samo zato, ker je bila poslovodkinja v trgovini. Vendar je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je bila toženka sama v trgovini, da je sama naročala in prevzemala trgovsko blago in da je tudi sama na podlagi dobavnic, ki jih je edino ona sprejemala, izdelala prevzemni list in na podlagi tega izdelala kalkulacijo prodajnih cen. Ker je toženka trgovsko blago tudi sama prodajala in odvajala denar na žiro račun tožnice, je zato odgovorna za primanjkljaj, ki se je pokazal pri inventuri. Čeprav je sodišče vtoževani znesek ves čas obravnavalo kot škodo, ki jo je potrebno delavki dokazati, pa gre po njenem mnenju v obravnavanem primeru le za dejanski primanjkljaj v trgovini. Za ta primanjkljaj in kar je obravnaval tudi njen upravni odbor, pa je izključno odgovorna toženka kot poslovodkinja, saj je v trgovini vse urejala sama. Sodišče pa svojo odločitev za zavrnitev tožbenega zahtevka pojasnjuje le v zvezi z izvedenim postopkom in ugotavlja, da bi delavki morala biti v posebnem odškodninskem postopku dokazana krivda ali malomarnost za povzročeno škodo. Takega postopka tožnica res ni izvedla, vendar v zvezi s tem poudarja, da ni ugotavljala škode, temveč je ugotavljala le inventurni primanjkljaj, za katerega ni mogel biti odgovoren nihče drug kot toženka. Za ugotavljanje primanjkljaja v trgovini je pristojna inventurna komisija, ki je svoje delo tudi opravila in katerega zapisnik je bil predložen sodišču. Po njenem mnenju je zato toženka dolžna plačati primanjkljaj v trgovini, ki ga je ugotovila inventurna komisija in SDK in glede na sklepe upravnega odbora tožnice, ki je pristojen za odločanje o teh vprašanjih in tudi za sprejemanje sklepov s tega področja.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo zadostne dokaze za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni odgovorna za škodo, ki ji jo očita tožeča stranka v zvezi z ugotovljenim primanjkljajem v trgovini "K. h.", katero je v spornem času vodila toženka kot poslovodkinja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je upravni odbor tožeče stranke na svojih sejah res razpravljal o primanjkljaju (ta je po ugotovitvah inšpekcijskih služb takratne SDK in inventurne komisije nastal v trgovini Kemčki hram v letu 1993 in v prvi polovici leta 1994) in tožnico kot poslovodkinjo tudi obremenil za nastali primanjkljaj. Vendar samo ugotavljanje višine škode v zvezi z nastalim primanjkljajem in dejstvo, da je bila toženka v spornem času poslovodkinja trgovine, kjer se je ugotavljal primanjkljaj, še ne zadostuje za zaključek, da je toženka za to škodo tudi odgovorna. V obravnavanem primeru gre namreč za odškodninsko odgovornost iz delovnega razmerja, ki je urejena v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in ki je opredeljena v 70. in 72. členu tega zakona. Po omenjenih določbah je delavec za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom odgovoren in jo mora povrniti le v primeru, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti (1. odst. 70. člena ZTPDR). Ker iz omenjene določbe izhaja, da delavec za škodo, ki jo je pozvročil na delu ali v zvezi z delom odgovarja le po načelu krivdne odgovornosti, to pomeni, da mora biti oblika krivde delavcu dokazana. ZTPDR v 1. odst. zato določa, da škodo in okoliščine, v katerih je ona nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec. Vendar, kot izhaja iz izvedenih dokazov in kar priznava tudi pritožba, tožeča stranka ni izvedla nobenega postopka, v katerem bi se ugotavljala škoda in okoliščine, v katerih je škoda nastala. To pa pomeni, da tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi toženka škodo v zvezi z nastalim primanjkljajem povzročila po svoji krivdi, torej namenoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 70. člen ZTPDR.

Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za očitano ji škodo toženka ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, se pravi že samo zaradi tega, ker je bila poslovodkinja trgovine K. h., temveč le po načelu krivdne odgovornosti. Ker tožeča stranka krivde za nastalo škodo toženki ni dokazala, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.