Jedro

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbo, da bi že sama zavrnitev alkotesta ob obstoju suma alkoholiziranosti predstavljala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi ne glede na ostale okoliščine utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru ugotovljene kršitve je potrebno presojati vse okoliščine konkretnega primera. Res je, da je bil tožnik kot zdravnik in vodja sprejemnega oddelka dolžan spoštovati predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ter da ta obveznost izhaja tudi iz 35. člena ZDR-1. Prav tako ni sporno, da je tožnik preizkus alkoholiziranosti odklonil, čeprav bi ga po Pravilniku moral opraviti. Vendar navedena okoliščina sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi številka ... z dne 8. 12. 2023 nezakonita, da tožniku delovno razmerje na njeni podlagi ni prenehalo, trajalo je do 12. 12. 2023, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Toženki je naložilo, da iz naslova denarnega povračila tožniku obračuna znesek 73.966,32 EUR bruto ter izplača pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I., II. in III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (glede vzpostavitve delovnega razmerja in reparacije za obdobje od 13. 12. 2023 do odločitve sodišča prve stopnje), za plačilo denarnega povračila do zahtevanega zneska 147.932,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska denarnega povračila od izdaje prvostopenjske sodbe do poteka 15‑dnevnega roka za plačilo) - IV. točka izreka. Toženki je še naložilo, da tožniku povrne odmerjene stroške postopka (V. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodba ne vsebuje jasnih in med seboj skladnih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Glede očitka, ki se nanaša na zavrnitev alkotesta in na alkoholiziranost toženka zatrjuje, da je sodišče sicer ugotovilo, da je tožnik zavrnil preizkus alkoholiziranosti, vendar ni ustrezno ocenilo njegovih nasprotujočih in po njenem mnenju neresničnih navedb glede same zavrnitve alkotesta, poznavanja uporabe alkotesta ter zatrjevane intervencije med postopkom testiranja. Meni, da bi moralo sodišče te okoliščine upoštevati pri presoji verodostojnosti tožnika. Nadalje nasprotuje ugotovitvi, da je bila tožnikova izjava, da dela ne more predati, ker je "v opitem stanju", zgolj sarkastična pripomba. Po njenem stališču gre za priznanje alkoholiziranosti, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj je tej izjavi odvzelo dokazno vrednost. Prav tako naj bi napačno povzelo izpovedbo strokovnega direktorja glede obstoja suma alkoholiziranosti, kar je kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju toženke je sodišče zmotno razlagalo interni pravilnik toženke, saj odklonitev alkotesta sama po sebi vzpostavlja domnevo, da je delavec pod vplivom alkohola. Poleg tega so bili pri tožniku ugotovljeni tudi znaki alkoholiziranosti (zadah po alkoholu, razdražljivost, žaljivost), do katerih se sodišče ni ustrezno opredelilo. Toženka izpodbija tudi zaključek sodišča, da bi zaznani vonj po alkoholu lahko izviral iz zaužitih kislih kumaric. Meni, da za tak zaključek ni bilo dokazne podlage in da je sodišče neutemeljeno sledilo tožnikovim pojasnilom. Ob tem poudarja, da je prezrlo izpovedbe prič, ki so govorile o tožnikovih težavah z alkoholom tudi pred in po obravnavanem dogodku. Po stališču toženke je že zavrnitev alkotesta ob obstoju suma alkoholiziranosti pomenila hujšo kršitev delovnih obveznosti, zlasti glede na naravo dela tožnika kot zdravnika, odgovornega za zdravljenje pacientov. Sodišču očita, da ni opravilo ustreznega testa sorazmernosti med pravico do zasebnosti in dolžnostjo delodajalca zagotavljati varnost pacientov ter zaposlenih. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na neprimerno izražanje nezadovoljstva toženka navaja, da je tožnik javno in glasno nasprotoval izvedbi alkotesta ter direktorici grozil s sodnim pregonom. Meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo njegovega položaja vodje oddelka in vpliva takšnega ravnanja na zaposlene ter paciente. Po njenem stališču gre za ravnanje, ki presega zgolj izražanje nestrinjanja in pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti. Glede očitka, ki se nanaša na nesodelovanje pri izrednem strokovnem nadzoru toženka vztraja, da je tožnik zavrnil sodelovanje z notranjo komisijo za izredni strokovni nadzor. Sklicuje se na elektronsko sporočilo, v katerem je poziv ocenil za brezpredmeten, ter na dejstvo, da se ni udeležil sestanka komisije. Meni, da je s tem kršil dolžnost sodelovanja pri nadzoru po Zakonu o zdravstveni dejavnosti ter da se sodišče do teh navedb ni ustrezno opredelilo. Toženka vztraja tudi, da je bil tožnik kot vodja oddelka pravočasno seznanjen z domnevnim napadom zaposlenega na pacienta in kasnejšimi policijskimi postopki, vendar o tem ni obvestil zakonite zastopnice delodajalca. Meni, da je s tem kršil obveznost obveščanja delodajalca in ravnanja v njegovo korist po določbah ZDR-1 ter pogodbi o zaposlitvi. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in pomanjkljivo obrazložitev. Toženka izpodbija tudi odločitev o denarnem povračilu. Meni, da tožnik ni izkazal zmanjšanih zaposlitvenih možnosti ali okrnitve ugleda, zato je prisojeni znesek neutemeljen oziroma previsok. Obenem opozarja na škodljive posledice sodbe za delovanje delodajalca, saj naj bi ustvarjala vtis, da lahko zaposleni brez posledic zavrnejo alkotest, grozijo vodstvu s sodnimi postopki ali ne poročajo o pomembnih dogodkih. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki za nedoločen čas (skupno 20 let, 11 mesecev in nekaj dni), nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 kot zdravnik specialist, višji specialist psihiater, vodja sprejemnega oddelka. Toženka mu je dne 8. 12. 2023 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in sicer iz sledečih razlogov: ker je dne 23. 11. 2023 v času dežurstva zavrnil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom; ker je vpričo detektivke in v. d. direktorice na neprimeren način izražal nezadovoljstvo z odločitvijo delodajalca o odreditvi preizkusa delavčeve alkoholiziranosti ter nad delodajalcem glasno izražal jezo z vpitjem ter v. d. direktorici grozil s sodnim pregonom; ker je dne 15. 11. 2023 neutemeljeno zavrnil sodelovanje s komisijo za izredni notranji nadzor; ker kot vodja sprejemnega oddelka o dogodku z dne 8. 10. 2023, ko je Policija v prostorih delodajalca zaslišala dva zaposlena na oddelku, o tem ni takoj obvestil delodajalca. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2023 nezakonita, ker toženka ni dokazala nobenega od štirih očitanih razlogov za izredno odpoved.

6.Po opravljenem preizkusu v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek, ugotovilo vsa odločilna dejstva, sprejelo vestno in skrbno dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, med seboj skladne in logično povezane razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša, glede odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa navaja, kot sledi.

7.Pritožba na več mestih uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih navedb toženke, da ni ocenilo posameznih izvedenih dokazov ter da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Navedeno ne drži. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS sodišče ni dolžno odgovoriti na vsako posamezno navedbo stranke in se opredeliti do vsakega izvedenega dokaza posebej, temveč zgolj do tistih navedb in dokazov, ki so za odločitev pravno odločilni. To pa je sodišče prve stopnje storilo. Iz sodbe jasno izhaja katera dejstva je sodišče štelo za dokazana, na katere dokaze je oprlo svoje zaključke, katerim pričam je verjelo in zakaj, katerim pričam ni sledilo in zakaj, ter kako je uporabilo materialno pravo. Sodbo je zato mogoče v celoti preizkusiti.

8.Toženka v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni ocenilo domnevno neresničnih izjav tožnika glede zavrnitve alkotesta, poznavanja uporabe alkotesta in zatrjevane intervencije med postopkom testiranja. Očitek ni utemeljen. Odločilno dejstvo v tej zadevi ni bilo, ali je tožnik v posameznih fazah postopka podajal med seboj povsem skladne izjave, temveč ali je zavrnil alkotest, ali je bil pod vplivom alkohola in ali so bili podani pogoji za izredno odpoved. Sodišče je izrecno ugotovilo, da je tožnik alkotest zavrnil. S tem je dejansko stanje glede tega vprašanja v celoti razjasnilo. Vprašanje morebitnih neskladij v tožnikovih prejšnjih navedbah zato ni predstavljalo odločilnega dejstva, ki bi zahtevalo posebno obrazložitev.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi napačno razlagalo določbe Pravilnika o ugotavljanju oziroma izvajanju kontrole alkoholiziranosti, prisotnosti drog ali drugih prepovedanih substanc na delovnem mestu (Pravilnik). Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbo, da bi že sama zavrnitev alkotesta ob obstoju suma alkoholiziranosti predstavljala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi ne glede na ostale okoliščine utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru ugotovljene kršitve je potrebno presojati vse okoliščine konkretnega primera. Res je, da je bil tožnik kot zdravnik in vodja sprejemnega oddelka dolžan spoštovati predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ter da ta obveznost izhaja tudi iz 35. člena ZDR-1. Prav tako ni sporno, da je tožnik preizkus alkoholiziranosti odklonil, čeprav bi ga po Pravilniku moral opraviti. Vendar navedena okoliščina sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz celotne vsebine 10. člena Pravilnika in ne zgolj iz njegovega desetega odstavka. Drži, da Pravilnik določa, da se odklonitev preizkusa alkoholiziranosti obravnava enako kot prihod na delo oziroma delo pod vplivom alkohola, vendar je treba navedeno določbo razlagati skupaj z osmim odstavkom istega člena, ki izrecno predvideva, da se v primeru odklonitve preizkusa mnenje o alkoholiziranosti lahko poda na podlagi najpogostejših znakov alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da zgolj odklonitev preizkusa sama po sebi še ne odvezuje delodajalca dokaznega bremena glede obstoja okoliščin, ki utemeljujejo najstrožjo delovnopravno sankcijo - izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je skladno tudi z ustaljenim načelom, da je v sodnem sporu dokazno breme za zakonitost odpovedi na delodajalcu (84. člen ZDR-1).

11.Ključna okoliščina obravnavanega primera je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je bil tožnik kritičnega dne dejansko pod vplivom alkohola oziroma da so bili pri njem podani objektivni znaki alkoholiziranosti. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi njegovega ravnanja nastala kakršnakoli škoda, da bi bilo ogroženo zdravje pacientov ali da bi bilo njegovo delo tistega dne opravljeno nestrokovno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da zgolj dejstvo zavrnitve alkotesta ob ugotovljenem nedokazanem obstoju alkoholiziranosti samo zase še ne predstavlja tako hude kršitve, da bi bilo zaradi nje nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.

12.Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da bi bilo treba že zaradi posebne narave zdravniškega dela avtomatično šteti, da je vsaka zavrnitev alkotesta razlog za izredno odpoved. Takšna razlaga ne izhaja niti iz določb ZDR-1 niti iz določb Pravilnika toženke. Nasprotno, že sam Pravilnik v 13. členu za primere ugotovljene alkoholiziranosti predvideva več različnih delovnopravnih ukrepov, od pisnega opozorila do redne oziroma izredne odpovedi, kar pomeni, da je tudi po notranjem aktu delodajalca potrebna individualizirana presoja teže kršitve in vseh okoliščin konkretnega primera. Pritožbene navedbe, da bi moral zaradi položaja tožnika kot zdravnika prevladati interes delodajalca in pacientov, zato same po sebi ne morejo nadomestiti dokazovanja odločilnega dejstva, to je obstoja hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik dne 23. 11. 2023 pod vplivom alkohola, niti ni dokazala drugih okoliščin, ki bi kazale na morebitno ogrožanje pacientov ali delovnega procesa, torej okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da prvi očitek iz izredne odpovedi ni utemeljen.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje sorazmernosti med pravico tožnika do zasebnosti in telesne integritete na eni strani ter dolžnostjo delodajalca zagotavljati varnost pacientov in zaposlenih na drugi strani. Vprašanje dopustnosti odreditve alkotesta med strankama sploh ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje nikjer ni zavzelo stališča, da delodajalec v okoliščinah konkretnega primera ne bi smel odrediti preizkusa alkoholiziranosti oziroma da bi bila takšna zahteva nedopusten poseg v tožnikove ustavne pravice. Nasprotno, ugotovilo je, da je bil preizkus alkoholiziranosti predviden v internem pravilniku toženke in da bi ga bil tožnik dolžan opraviti. Zato je zgrešeno pritožbeno izhodišče, da naj bi sodišče dalo prednost pravici tožnika do zasebnosti pred pravico delodajalca do zagotavljanja varnosti pacientov in zaposlenih. Takšnega tehtanja sodišče ni opravilo, ker za odločitev ni bilo potrebno. Sporno vprašanje namreč ni bilo, ali je imel delodajalec pravico zahtevati alkotest, temveč ali je toženka uspela dokazati očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti in obstoj pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

1.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih znakov alkoholiziranosti, navedenih v poročilu detektivke A.A. z dne 28. 11. 2023. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da se je sodišče do teh okoliščin opredelilo. V 14. točki obrazložitve je izrecno ugotavljalo obstoj najpogostejših znakov alkoholiziranosti in v ta namen izvedlo obsežen dokazni postopek z zaslišanjem številnih prič, ki so bile kritičnega dne v neposrednem stiku s tožnikom. Sodišče je ugotovilo, da sta zadah po alkoholu zaznali zgolj detektivka in tedanja v. d. direktorica B.B., medtem ko ga nobena od drugih zaslišanih prič ni zaznala, prav tako niso zaznale nobenih drugih znakov alkoholiziranosti. Razlogi sodbe zato ne dopuščajo zaključka, da se sodišče do tega vprašanja ne bi opredelilo, temveč kažejo prav nasprotno - da ga je podrobno obravnavalo in dokazno ocenilo. Tudi v tem delu pritožba v bistvu ne uveljavlja pomanjkanja razlogov, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišča, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Prav tako ni utemeljen očitek, da za zaključek o možnosti zaznave vonja zaradi zaužitih kislih kumaric ni bilo dokazne podlage. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta detektivka in v. d. direktorica dejansko zaznali vonj kislih kumaric, temveč je presodilo, da takšne možnosti glede na izvedene dokaze ni mogoče izključiti. Pri tem se je oprlo na izpovedbo tožnika in na izpovedbo priče C.C., ki je potrdil, da je tožnik pogosto užival kisle kumarice oziroma kislo zelenjavo, ki mu jo je kuhinja redno pripravljala kot prilogo. Tak dokazni zaključek zato ni ostal brez podlage v izvedenih dokazih.

3.Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s stališčem pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo dokazno težo izpovedbama detektivke in v. d. direktorice zgolj zato, ker sta bili posebej pozorni na znake alkoholiziranosti. Ocena verodostojnosti posameznih dokazov je pridržana sodišču prve stopnje, ki je dokazno oceno opravilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Opravilo je celovito presojo in razumno pojasnilo, zakaj izpovedbama navedenih dveh prič ni sledilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bilo več prič v neposrednem osebnem stiku s tožnikom v relevantnem časovnem obdobju, nekatere celo na zelo kratki razdalji, in da pri njem niso zaznale niti zadaha po alkoholu niti drugih sprememb v vedenju ali komunikaciji. Med temi pričami niso bili zgolj njegovi sodelavci, temveč tudi strokovni direktor D.D., ki zaradi svojega strokovnega dela z osebami z motnjami zaradi uživanja alkohola razpolaga z bogatimi izkušnjami pri prepoznavanju znakov alkoholiziranosti. Tudi ta priča ni potrdila prisotnosti znakov opitosti, ne za sporni dan niti jih ni opazila na splošno pri delu s tožnikom. Dejstvo, da sta bili detektivka in v. d. direktorica posebej pozorni na morebitne znake alkoholiziranosti, samo po sebi še ne pomeni, da je bilo njuno zaznavanje pravilnejše ali zanesljivejše od zaznavanja drugih oseb. Tudi sicer vonja po alkoholu, kot pojasnjeno, ni zaznal niti nadrejeni D.D. Ta je res izpovedal, da se tega niti ni trudil zaznati, kar pa niti ni prepričljivo z ozirom na to, da je bil ob 22.00 uri zvečer klican v službo prav iz razloga, ker je tožnik zavrnil alkotest in je v. d. direktorica od njega zahtevala, da tožnika zamenja v službi in prevzame njegovo dežurstvo do konca.

4.Toženka nadalje trdi, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo D.D. Iz zapisane obrazložitve sodišča izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je D.D. imel določen dvom glede tožnikove treznosti, vendar obenem pri njem ni zaznal znakov opitosti. Takšna ugotovitev ni v nasprotju z vsebino njegove izpovedbe. Oseba lahko subjektivno dvomi o treznosti druge osebe, ne da bi pri njej zaznala objektivne znake alkoholiziranosti. Dejstvo, da je D.D. zaslišan izpovedal, da je pri njem obstajal utemeljen dvom v to, da je tožnik na delovnem mestu trezen, pa še ne dokazuje, da je bil tožnik tudi dejansko opit, pod vplivom alkohola ali da je kazal znake alkoholiziranosti. Ker so razlogi sodbe tudi glede tega vprašanja jasni, logični in med seboj skladni, ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti zatrjevana protispisnost po 15. točki iste določbe.

5.Pritožba nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje brez podlage ocenilo, da je šlo pri tožniku zgolj za sarkastično izjavo, ko je nadrejenemu D.D. po tem, ko ga je le-ta pozval, da mu preda telefon, raportno knjigo in dogajanje iz nočne izmene (torej da mu preda delo), odgovoril, da tega ne more storiti, ker je v opitem stanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dokaz ocenilo in obrazložilo. Iz obrazložitve izhaja, da je pri presoji upoštevalo celoten kontekst dogodka, predhodne izjave tožnika, dejstvo, da je ves čas zatrjeval treznost, izpovedbo strokovnega direktorja D.D., ter dejstvo, da tudi ta pri tožniku ni zaznal znakov opitosti. Gre za dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki ni niti nelogičen niti sam s seboj v nasprotju. Drugačna pritožbena interpretacija iste izjave, ne poraja dvoma v dokazno oceno.

6.Pritožba večkrat opozarja na izpovedi prič, ki naj bi govorile o tožnikovih težavah z alkoholom pred in po dogodku 23. 11. 2023. Sodišče se je do tega izrecno opredelilo v 29. točki obrazložitve. Pojasnilo je, da predmet odpovedi niso bili pretekli ali kasnejši dogodki, temveč konkretni očitki iz odpovedi, povezani z dogodkom 23. 11. 2023. Gre za povsem pravilno materialnopravno izhodišče. Zato ni mogoče trditi, da se do teh navedb ni opredelilo. Nasprotno - opredelilo se je in pojasnilo, zakaj jih za odločitev ne šteje za pravno relevantne.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede očitka, da je tožnik javno in glasno nasprotoval izvedbi alkotesta ter v. d. direktorici grozil s sodnim pregonom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik res izražal nejevoljo zaradi odreditve alkotesta in izrekel besede "kaj se pa mi gremo", ni pa bilo dokazano, da bi pri tem kričal, vpil ali se vedel agresivno. Takšen zaključek temelji na izpovedbah več prič, med drugim tudi detektivke A.A., ki ni potrdila, da bi se zaradi tožnikovega ravnanja počutila ogroženo ali da bi ji ta grozil. Pritožba zato zgolj ponuja drugačno dokazno oceno, ne izkaže pa nobenih pomanjkljivosti v dokazni oceni sodišča prve stopnje. Prav tako ni utemeljen očitek, da sodišče ni upoštevalo tožnikovega položaja vodje oddelka. Ta okoliščina sama po sebi ne more vplivati na presojo, če ni dokazano ravnanje, ki se mu očita. Ker ni bilo dokazano, da bi se tožnik vedel neprimerno (tožnik je bil po ugotovitvah tudi sicer v ločenem prostoru, kjer ni bilo pacientov ali drugih zaposlenih sodelavcev), njegov položaj ne more spremeniti pravne ocene dogodka.

8.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da izjava o sprožitvi sodnega postopka ne predstavlja nedopustne grožnje, temveč napoved uveljavljanja pravnega varstva. Dejstvo, da je v. d. direktorica takšno izjavo subjektivno doživela kot neprijetno, ne spremeni njene objektivne vsebine. Ker toženka ni dokazala, da bi tožnik ravnal na način, kot mu je očitan v izredni odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi drugi očitek ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik zavrnil sodelovanje z notranjo komisijo za izredni strokovni nadzor ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih obveznosti po Zakonu o zdravstveni dejavnosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je ta očitek podrobno obravnavalo v 21. do 24. točki obrazložitve sodbe ter na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi tožnik dejansko zavrnil sodelovanje s komisijo. Res je sicer, da je v elektronskem sporočilu z dne 15. 11. 2023 izrazil nestrinjanje z načinom izvedbe nadzora in obvestilo označil za brezpredmetno, vendar je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je šlo za kritiko organizacije nadzora in ne za dokončno zavrnitev sodelovanja. Ugotovilo je tudi, da je bil tožnik po odhodu z dela s strani strokovnega direktorja pozvan, naj se vrne na razgovor, s čimer je soglašal, do njegovega zaslišanja pa nato ni prišlo, prav tako kasneje ni bil ponovno vabljen. Ker očitano ravnanje ni bilo ugotovljeno, se vprašanje morebitne kršitve dolžnosti sodelovanja po Zakonu o zdravstveni dejavnosti ni moglo postaviti kot odločilno pravno vprašanje. Zato odsotnost podrobnejše razprave o tej določbi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Ker toženka ni dokazala, da bi tožnik zavrnil sodelovanje s komisijo ali da bi kakorkoli onemogočal izvedbo izrednega notranjega nadzora, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi tretji očitek iz izredne odpovedi ni utemeljen.

10.Toženka v zvezi s četrtim očitkom (nepravočasno poročanje vodstvu) neutemeljeno zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do obveznosti tožnika iz 36. in 37. člena ZDR-1. Sodišče je v 27. točki obrazložitve jasno ugotovilo, da je bil strokovni direktor, ki je bil tožniku neposredno nadrejen, o dogodku obveščen, da je bila tudi v. d. direktorica z dogodkom seznanjena preko varnostne vizite, ter da toženka ni dokazala obstoja dodatne dolžnosti tožnika, da o zadevi posebej obvešča nadrejene. Razlogi so jasni, popolni in med seboj skladni, obrazložitev je tudi materialnopravno pravilna. Tem razlogom pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

11.Pritožba zmotno zatrjuje, da je prisojeno denarno povračilo neutemeljeno oziroma previsoko. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo drugi odstavek 118. člena ZDR-1 in upoštevalo vse zakonsko predpisane kriterije, zlasti trajanje zaposlitve, možnosti tožnika za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ter pravice, ki jih je tožnik uveljavil do prenehanja delovnega razmerja. Okoliščine, na katere opozarja pritožba, ki so tudi povsem neizkazane (domnevna nematerialna škoda, ki naj bi jo tožnik povzročil toženki, negativne posledice sodbe na delovni proces toženke), za odmero denarnega povračila niso pravno odločilne. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen več kot dvajset let, da ima kot zdravnik specialist razmeroma dobre možnosti za nadaljnje zaposlovanje, hkrati pa ni sledilo njegovim navedbam o zmanjšanih zaposlitvenih možnostih oziroma okrnitvi ugleda, saj so te ostale dokazno nepodprte. Prav zaradi slednjega je prisodilo bistveno nižje denarno povračilo od zahtevanega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedene okoliščine ustrezno ovrednotilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Prisojeno denarno povračilo v višini devetih mesečnih plač glede na skoraj enaindvajsetletno trajanje delovnega razmerja ne odstopa od prisojenih denarnih povračil v podobnih primerih1 in ga ni mogoče šteti za očitno previsokega ali nesorazmernega.

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka je glede na pritožbeni neuspeh dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah Odvetniške tarife (OT) (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 280,00 EUR. Višje priglašenih stroškov ni priznalo, ker za njih ni podlage v OT.

-------------------------------

1Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 204/2018, VIII Ips 170/2017, VDSS, opr. št. Pdp 838/2016 in druge.