Jedro

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki napačno prisodilo stroške za zastopanje pooblaščenke na naroku za mediacijo. Mediacija je prostovoljen in tajen postopek in če se stranke niso drugače sporazumele, vsaka nosi svoje stroške, skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih deležih, kot določa ZMCGZ. Ker postopek mediacije ni del sodnega postopka, stranki, ki je v sodnem postopku izgubila, ni mogoče naložiti, da krije stroške postopka mediacije nasprotne stranke, saj ne gre za sodne stroške in še toliko manj za potrebne stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na znesek 199,91 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa nakazati znesek 496,93 EUR na transakcijski račun pooblaščenke tožeče stranke, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožena stranka pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo tudi 500 točk za zastopanje v mediaciji in 20 točk za umik soglasja za mediacijo. Stroški mediacijskega postopka niso pravdni stroški in niso potrebni za pravdo, saj mediacija ni del sodnega postopka niti ni zakonsko določena kot obvezna v določbah ZDSS-1 oziroma ZPP. V tem delu je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj ni pravilno uporabilo določbe 155. člena ZPP ter je tožeči stranki priznalo stroške, ki za pravdo niso bili potrebni, enako pa je zmotno uporabilo materialno pravo, določbo 18. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, po katerih vsaka stranka nosi svoje stroške mediacije, če se o tem niso drugače sporazumele. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna povrniti stroške postopka tožeče stranke v višini 199,91 EUR in ne v znesku 496,93 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je s predmetnim sklepom odločalo zgolj o stroških postopka in sicer na podlagi sodbe na podlagi pripoznave v zadevi opr. št. Pd 61/2015 z dne 17. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki, ki je v sporu v celoti uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo potrebne stroške in sicer: 200 točk za sestavo tožbe, 150 točk za pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na mediaciji, 20 točk za umik soglasja na mediaciji, materialne stroške in 22 % DDV.

6. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno tožeči stranki prisodilo stroške za zastopanje pooblaščenke na naroku za mediacijo po 1. točki tar. št. 4 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) v višini 500 točk in 20 točk za umik soglasja k 4. točki tar. št. 39 OT. Po 6. členu Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS, Ur. l. RS, št. 97/2009) sodišče lahko sprejme in izvaja program alternativnega reševanja spora kot dejavnost, organizirano neposredno pri sodišču (sodišču pridružen program), ali na podlagi pogodbe z ustreznim izvajalcem alternativnega reševanja sporov (s sodiščem povezan program). Mediacija je prostovoljen in tajen postopek in po načelih, če se stranke niso drugače sporazumele, vsaka nosi svoje stroške, skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih deležih, kot sicer določa Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ, Ur. l. RS, št. 56/2008). Ta v 2. členu ureja področje uporabe in določa, da se zakon uporablja v sporih iz civilnopravnih, gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih premoženjskih razmerij, v zvezi z zahtevo, s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo in se glede njih poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače. 7. Postopek mediacije ni del sodnega postopka in tako ni mogoče stranki naložiti, da krije stroške postopka nasprotne stranke v primeru, ko izgubi v sodnem postopku, saj ne gre za sodne stroške, torej še toliko manj za potrebne stroške postopka.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo potrebne stroške skladno z OT, brez stroškov mediacije in sicer: 200 točk za tožbo (3. alineja 1.b točke tar. št. 15 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 15 OT) in 7 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 357 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR za točko) znašajo stroški tožeče stranke v znesku 163,86 EUR. Na ta znesek pa je potrebno obračunati 22 % DDV v višini 36,05 EUR, kar skupaj znaša 199,91 EUR.

9. Ker je uveljavljani pritožbeni razlog podan, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo tretjega odstavka 365. člena ZPP znižalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz zneska 496,93 EUR na znesek 199,91 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa.