Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala pri delu, ko je snop železobetona zanihal ter mu stisnil levo nogo ob stranico tovornjaka.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nematerialne škode priznalo 450.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 90.000 SIT za strah in 250.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri sodbi je nato upoštevalo znesek, ki ga je tožena stranka tožeči že plačala, zavrnilo pa je tudi višji tožbeni zahtevek iz navedenih postavk, zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti pa v celoti.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter odločitev o obrestnem delu zahtevka korigiralo tako, da je sedaj skladna z načelnim pravnim mnenjem VS RS z dne 26.6.2002. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji se zavzema za višjo odškodnino ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi poleg prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.010.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Svoj revizijski predlog opira na dejstva, ki jih navaja v reviziji ter na okoliščino, da je od obravnavanega škodnega dogodka do vložitve revizije preteklo skoraj šest let, tožena stranka pa tožniku še ni izplačala sporne odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP)Ć.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni povzemalo revizijskih navedb, v katerih se revidentka sklicuje na dejanske okoliščine, ki naj bi utemeljevale višjo odškodnino. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaradi prepovedi iz prej navedene določbe dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati ter so neupoštevne vse tiste dejanske navedbe, ki dejansko podlago kakorkoli obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo. Revizijsko sodišče je opravilo materialnopravni preizkus izpodbijane odločitve glede na dejansko podlago, ki izhaja iz sodb nižjih sodišč.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203.. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t. j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Ti načeli sta bili na nižjih stopnjah sojenja po prepričanju revizijskega sodišča pravilno uporabljeni. Tožnikova poškodba (udarnina leve goleni in podkožni izliv krvi) se po Fischerjevi razporeditvi umešča med zelo lahke primere.1 Povprečna odškodnina v tej skupini je enaka 3 povprečnim neto plačam.2 Tožniku sta nižji sodišči priznali odškodnino v višini 790.000 SIT, kar po cenah na dan prvostopnega sojenja ustreza 4,9 povprečnim neto plačam. Odstop od povprečja je lahko utemeljevala le okoliščina, da je bil tožnik mesec in pol v bolniškem staležu ter v tem času obiskoval tudi fizioterapijo in ambulanto, kjer so ga sanitetno oskrbeli (kirurška sanacija podplutbe in prevezovanje). Vendar pa revizijska prizadevanja za višjo odškodnino ne morejo biti uspešna. Strahu, kot ga je doživel tožnik, ni mogoče resno postaviti ob bok strahu za življenje in telo, trajne posledice, ki so takšne, da tožnik ni onemogočen v nobeni življenjski aktivnosti, marveč so mu te (nogomet, košarka, hoja po stopnicah) le "otežene", pa tudi ne utemeljuje višje odškodnine.

Nazadnje pa je treba zavrniti še revizijska prizadevanja, češ da bi morali sodišči pri odmeri odškodnine upoštevati čas čakanja na odškodnino. To ne drži iz treh razlogov. Prvič zato, ker je realnost pri dosojanju odškodnin v državi pač takšna, da na razplet odškodninskega postopka vsi oškodovanci čakajo nekaj let in se tako ta čas pri odmeri odškodnine pri vseh oškodovancih upošteva v enaki meri. Še dodatno višanje odškodnine iz tega naslova v obravnavani zadevi bi tako postavilo tožnika v privilegiran položaj. Drugič zato, ker ne drži navedba, da tožena stranka tožniku doslej ni plačala ničesar in tretjič, ker se čas čakanja vsaj od 1.1.2002 dalje odraža tudi v teku obresti (po sicer zmanjšani zakonski obrestni meri).

Ker sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. 1: Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16. Op. št. 2: Nav. delo., str. 765.