Jedro

Ker je ZOdvT pričel veljati 1. 9. 2009, tožnik pa je tožbo vložil 3. 12. 2012, bi moralo sodišče prve stopnje tudi v postopku Pd 18/2024 uporabiti določbe ZOdvT in ne OT, ne glede na to, da je bil postopek pravnomočno končan v zadevi Pd 51/2019 in da je sodišče odločalo v postopku Pd 18/2024 potem, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024 ugodilo ustavni pritožbi tožnika ter sodbo pritožbenega sodišča Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju Pd 18/2024 stroške odmeriti po ZOdvT in ne po OT, niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati stroške 13. in 14. pripravljalne vloge. Pritožba toženke glede stroškov v tem postopku, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, utemeljeno opozarja na določbo četrtega odstavka opombe 3 tarifne priloge, zato tožnik v novem sojenju Pd 18/2024 ni upravičen do nagrade za postopek.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se točka II izreka sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.855,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 233,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 13.223,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 922,63 EUR in za ponovljen postopek v znesku 2.130,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Toženka je dolžna v roku 15 dni za tožnika plačati stroške izvedenine v višini 1.106,05 EUR in 551,80 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka) in v roku 15 dni plačati iz naslova sodnih taks za tožnika znesek 790,97 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (točka IV izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj odločitev o stroških postopka spremeni tako, da jih zviša, oziroma da v tem delu sodbo (pravilno sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je njegov uspeh v prvotnem postopku 69,75 %, saj sodišče prve stopnje ni posebej upoštevalo uspeha po temelju, ki je 100 %, in posebej po višini 69,75 %, torej skupno 84,87 %. Bistven del izvedbe dokazov je potekal glede temelja odškodninske odgovornosti. Kot je razvidno iz sodbe Pd 18/2024, je tožnik uspel v celoti, saj sodba ni zavrnilnega dela. Zato bi bil upravičen do povračila v višini 100 %. Sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo v postopkih Pd 57/2013 in Pd 46/2016, ni pa obrazložilo, zakaj odgovora nista bila nujna oziroma potrebna za končno odločitev. Tožnik je v odgovorih utemeljeno navajal, da so stališča toženke v pritožbah napačna. Neutemeljeno so zavrnjeni tudi stroški pritožbe tožnika zoper sodbo Pd 46/2016. Ne drži, da se je tožnik pritožil zoper zavrnilni del sodbe, ki pa je bil potrjen. Pritožbeno sodišče je glede zavrnilnega dela sodbe pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje Pd 59/2017. V navedenem postopku je tožnik vložil pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, prav tako odgovor na pritožbo toženke. V postopku Pd 51/2019 je tožnik odgovoril na predlog toženke za dopustitev revizije in je glede na končni uspeh postopka upravičen do povračila stroškov. V zadevi Pd 51/2019 sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo nobenih stroškov, svoje odločitve pa ni pojasnilo. Meni, da je v postopku Pd 51/2019 upravičen do povračila za 10., 11. in 12. pripravljalno vlogo in za vlogo z dne 18. 3. 2021, za pristop na pet narokov (5. 12. 2019, 21. 10. 2020, 18. 2. 2021, 7. 5. 2021 in 4. 11. 2021), za odsotnost iz pisarne za teh pet narokov, za trajanje naroka 21. 10. 2020 in 5. 7. 2021, kot je priglašeno v stroškovniku z dne 18. 12. 2021, v vsakem primeru za stroške za postopek v višini 510,90 EUR in za narok v višini 471,60 EUR, če se upošteva prej veljavna odvetniška tarifa (pravilno: Zakon o odvetniški tarifi), čeprav je treba upoštevati (sedaj veljavno) Odvetniško tarifo (OT), ker je šlo za nov postopek, potem ko je bil prejšnji pravnomočno končan. Upravičen je tudi do stroškov za pritožbo v zadevi Pd 51/2019, do povračila 20,00 EUR po tar. št. 6003 za vsak postopek (za postopek Pd 57/2013, Pd 46/2016, Pd 59/2017) in za Pd 51/2019. Tožniku je bilo priznanih 625 točk za ustavno pritožbo, ne pa tudi za obrazloženo vlogo med postopkom na Ustavnem sodišču RS v višini 75 % od priznanih 625 točk. Za vlogo v postopku Pd 18/2024 bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati 500 točk in ne zgolj 375 točk. Sodišče je priznalo tudi stroške kilometrine za 10 narokov, čeprav je bilo narokov skupaj 15, in sicer trije v zadevi Pd 57/2013 (5. 6. 2014, 14. 1. 2015 in 16. 9. 2015), trije v Pd 46/2016 (20. 9. 2016, 24. 11. 2016 in 15. 2. 2017), dva v Pd 59/2017 (18. 10. 2017 in 22. 2. 2018), pet v Pd 51/2019 (5. 12. 2019, 21. 10. 2020, 18. 2. 2021, 7. 5. 2021 in 4. 11. 2021) in dva v Pd 18/2024 (4. 7. 2024 in 12. 7. 2024). Zato je tožnik upravičen do kilometrine še za 5 narokov.

3. Toženka se pritožuje zoper točko III izreka, čeprav se njene navedbe nanašajo na stroške postopka iz točke II izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 20. člen OT; pravilno so odmerjeni le stroški kilometrine za pooblaščenca. Postopek se je začel 3. 12. 2012, pred uveljavitvijo sedanje OT, ki v drugem odstavka 20. člena določa, da se v takem primeru odvetniški stroški odmerijo po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, 35/2009 - ZOdvT), ki je pričel veljati 1. 9. 2009. Ker je ZOdvT pričel veljati 1. 9. 2009, tožnik pa je tožbo vložil 3. 12. 2012, bi moralo sodišče prve stopnje tudi v postopku Pd 18/2024 uporabiti določbe ZOdvT in ne OT, ne glede na to, da je bil postopek pravnomočno končan v zadevi Pd 51/2019 in da je sodišče odločalo v postopku Pd 18/2024 potem, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024 ugodilo ustavni pritožbi tožnika ter sodbo pritožbenega sodišča Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožnik pa neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške v prvem sojenju oziroma v zadevah Pd 57/2013, Pd 46/2016, Pd 59/2017 in Pd 51/2019 upoštevati uspeh tožnika tako, da bi ločeno upoštevalo uspeh po temelju v višini 100 % in po višini 69,75 % ter tako uspeh v smislu določbe 154. člena ZPP ugotoviti v višini 84,87 %. Za tako upoštevanje uspeha ni podlage v ZPP, praksa pritožbenega sodišča pa je glede tega vprašanja enotna.

5. V zvezi z višino odmerjene nagrade pritožba tožnika neutemeljeno navaja, da je tožnik upravičen do nagrade za odgovora na pritožbi v postopkih Pd 57/2013 in Pd 46/2016. Sodišče prve stopnje je sicer odločitev v tem delu skopo utemeljilo z ugotovijo, da odgovora nista bila nujna oziroma da nista z ničimer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, saj je tožnik v odgovorih dejansko le nasprotoval stališčem v pritožbi toženke in se skliceval na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, zato odgovora nista prispevala k boljši razjasnitvi stvari in v tem smislu nista bila potrebna za postopek v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. V zvezi s pritožbeno navedbo o nepriznanju stroškov pritožbe zoper zavrnilni del sodbe v zadevi Pd 46/2016 je tožnik v navedenem postopku uspel v višini 13.223,06 EUR, v preostanku, do vtoževanih 18.958,50 EUR, pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. To je tudi končni uspeh tožnika v postopku, ki se je (sicer po razveljavitvi zavrnilnega dela sodbe Pd 46/2016) končal s sodbo Pd 59/2017 z dne 22. 2. 2018. Tožnik torej s pritožbo ni bil uspešen oziroma ni prispeval k drugačnemu uspehu v postopku od zgoraj navedenega. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu stroške postopka pravilno zavrnilo.

10.Tožnik pa utemeljeno opozarja, da mu stroški za (tretje ponovljeno) sojenje Pd 51/2019 niso bili priznani, saj bi mu moralo sodišče priznati stroške za tri ponovljene postopke in ne le za dva. Tožnik je upravičen do nagrade za narok in za pritožbo, ne pa tudi do nagrade za postopek. V skladu s četrtim odstavkom opombe 3 tarifne priloge, ki določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem šteje v nagrado v ponovljenem postopku. Tožnik je torej v novem sojenju upravičen do nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 471,60 EUR ter za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 587,20 EUR, do 20,00 EUR stroškov in 22 % DDV, skupaj torej 1.316,13 EUR. V zvezi z nagrado za pritožbo zoper sodbo Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 je bistveno, da se je tožnik pritožil zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 13.223,06 EUR, glede katerega je bil po odločitvi Ustavnega sodišča RS v celoti uspešen in je bila torej pritožba potrebna, čeprav jo je pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v tem delu zavrnilo (delno ji je ugodilo le glede odločitve o stroških postopka).

11.Tožnik nadalje utemeljeno navaja, da mu pripada tudi kilometrina za 5 narokov, torej 129,00 EUR (5 x 25,80 EUR) za relacijo Krško - Brežice - Krško.

12.Glede na vse navedeno je tožnik upravičen do dodatnih 1.445,13 EUR stroškov postopka v sojenju, ki se je končalo pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, ob upoštevanju uspeha v višini 69,75 % do dodatnih 1.007,98 EUR, kar ob že priznanih stroških v višini 922,63 EUR znaša 1.930,61 EUR.

13.Pritožba tožnika pa neutemeljeno navaja, da je tožnik upravičen tudi do nagrade za pripravljalno vlogo v postopku pred ustavnim sodiščem. V skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. - ZUstS) nosi vsak udeleženec v postopku pred ustavnim sodiščem svoje stroške, če ustavno sodišče ne odloči drugače. Iz navedene odločbe ne izhaja, da bi ustavno sodišče odločalo o stroških postopka, zato za priznanje te nagrade ni podlage, pri čemer pritožbeno sodišče ni posegalo v nagrado za ustavno pritožbo, saj je toženka ne izpodbija.

14.Glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju Pd 18/2024 stroške odmeriti po ZOdvT in ne po OT, niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati stroške 13. in 14. pripravljalne vloge. Pritožba toženke glede stroškov v tem postopku, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, utemeljeno opozarja na določbo četrtega odstavka opombe 3 tarifne priloge, zato tožnik v novem sojenju Pd 18/2024 ni upravičen do nagrade za postopek. Tožnik je torej v novem sojenju upravičen do nagrade za dopustitev revizije po tar. št. 3300 v višini 734,00 EUR. Ker pa je nagrado priglasil po OT v višini 750 točk, skupaj z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV, je upravičen do priglašene nagrade v znesku 559,98 EUR. Ker toženka tožniku v pritožbi izrecno priznava nagrade za ustavno pritožbo po tar. št. 3470, je upravičen do nagrade v višini 500,00 EUR, do nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 471,60 EUR in do 20,00 EUR materialnih stroškov, ter do že priznane kilometrine v znesku 25,80 EUR, skupaj z 22 % DDV torej do 1.924,40 EUR, in ne do 2.130,85 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

15.Glede na to, da je po odločitvi pritožbenega sodišča tožnik upravičen do višjih stroškov postopka, in sicer v znesku 3.855,01 EUR (1.930,61 EUR in 1.924,40 EUR), je s pritožbo (delno) uspel le tožnik, ne glede na to, da je pritožbeno sodišče stroške drugega sojenja znižalo glede na utemeljene pritožbene navedbe toženke. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo le pritožbi tožnika, pritožbo toženke pa zavrnilo, in izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

16.Ker je tožnik s pritožbo uspel približno v deležu do polovice, toženka pa s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti polovico njegovih stroškov pritožbenega postopka. Tožnik je upravičen do nagrade po ZOdvT, in sicer za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 587,20 EUR, do 20,00 EUR stroškov in 22 % DDV, skupaj do 740,54 EUR. Ker pa je stroške priglasil po novi OT v višini 625 točk za pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 466,65 EUR, mu je pritožbeno sodišče stroške priznalo do polovice tega zneska, torej 233,33 EUR.

17.Svoje stroške odgovora na pritožbo krije tožnik sam, saj odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, saj se je v odgovoru na pritožbo zavzemal za materialnopravno zmotno stališče (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154 Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - tarifna številka 3102, 3210, 3470

Odvetniška tarifa (2015) - člen 20, 20/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.