Jedro

Podizvajalec, ki ima pravico uveljaviti plačilo v skladu s 631. členom OZ, ni v enakem položaju kot upniki insolventnega dolžnika, ki te pravice nimajo. V skladu s 46. členom ZFPPIPP je tako treba enako obravnavati le upnike, ki to pravico imajo.

V obravnavani zadevi gre za samostojno pravico, ki jo je imel I. d. d. do tožene stranke in na katero začetek postopka zaradi insolventnosti nad tožečo stranko ne vpliva, saj je to samostojna terjatev do naročnika, postopek zaradi insolventnosti pa vpliva le na terjatve, ki jih imajo upniki do insolventnega dolžnika. Naročnik pa podizvajalcu odgovarja za njegovo celotno terjatev, seveda le do višine neizplačanega glavnemu izvajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100848/2013 z dne 18. 6. 2013 v višini glavnice 100.183,64 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 40.073,46 EUR od 1. 7. 2010 dalje ter od zneska 60.110,18 EUR od 15. 4. 2011 dalje ter v 3. točki izreka, (II.) navedeni sklep o izvršbi za višji zahtevek po plačilu zakonskih zamudnih obresti razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (III.) toženi stranki pa je naložilo v plačilo še nadaljnje stroške tožeče stranke v višini 4.587,85 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi sicer res navedla, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Vendar pa glede pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi ni nobene navedbe, niti ni navedeno, katero bistveno kršitev naj bi storilo sodišče prve stopnje. V tem delu je tako višje sodišče lahko opravilo le uraden preizkus po 2. odstavku 350. člena ZPP in ni našlo nobene od teh kršitev.

6. Tožena stranka je na prvi strani pritožbe res navedla, da je po pritožbi sporno še 10.263,62 EUR, vendar pa v pritožbi ni predlagala spremembe sodbe le glede tega zneska, temveč je predlagala, da naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma naj jo razveljavi. To pa pomeni, da je I. točko izreka izpodbijane sodbe izpodbijala v celoti, ne pa le glede glavnice v višini 10.263,62 EUR s pripadki.

7. Na celoten prisojeni znesek se nanašajo pritožbene navedbe, da ima tožena stranka pravico zadržati vtoževani sporni znesek, in sicer zato, ker naj ta terjatev ne bi zapadla v plačilo, saj tožena stranka kljub opozorilom tožeče stranke ni priložila računov in situacijam potrjenih računov oziroma situacij svojih podizvajalcev (najbrž gre za pomoto, saj je nesmiselno, da bi tožena stranka trdila, da sama kljub opozorilom tožeče stranke tega naj ne bi storila), pri čemer se je sklicevala tudi na Splošne pogoje FIDIC. Te trditve predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato se višjemu sodišču s tem ni bilo treba ukvarjati (1. odstavek 337. člena ZPP).

8. Pritožniku višje sodišče še pojasnjuje, da je predložitev potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev po logiki stvari pomembna pred potrditvijo začasnih situacij tožeče stranke kot glavnega izvajalca s strani tožene stranke kot naročnika. To nenazadnje izhaja tudi iz zgradbe 5. člena pogodbe .... Iz tega člena pogodbe tudi izhaja, da mora tožena stranka potrjene situacije plačati, razen v delu, ki se nanaša na zadržane zneske, glede zadržanih zneskov pa ima posebna določila, o čemer bo govora v nadaljevanju obrazložitve.

9. Za izplačilo zadržanih sredstev je pomembna točka 14.9 Pogojev gradbenih pogodb za gradbena in inženirska dela, ki jih načrtuje naročnik, česar tožena stranka ni prerekala. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogoj za izplačilo 40 % zadržanega zneska izstavitev potrdila o prevzemu del, za izplačilo preostalih zadržanih sredstev pa je pogoj predložitev potrdila o odpravi pomanjkljivosti. Tožena stranka je izstavila obe navedeni potrdili, zato po njihovi izstavitvi tožena stranka ni imela več podlage za zadrževanje sredstev, ki bi jih v višini 40 % morala izplačati 30. 6. 2010, v preostanku pa 14. 4. 2011. 10. V zapisniku komisije o pregledu izvedenih del pred izdajo potrdila o prevzemu del z dne 13. 5. 2008 je jasno navedeno, kot to trdi tožeča stranka, da je bil projekt izvedenih del izročen. Tožena stranka v postopku ni pojasnila, od kod naj bi izhajalo, da je tožeča stranka dolžna predložiti to dokumentacijo tudi v elektronski obliki. Iz zgoraj navedenega določila točke 14.9 Pogojev gradbenih pogodb za gradbena in inženirska dela, ki jih načrtuje naročnik, taka obveznost pred plačilom zadržanih sredstev ne izhaja. Pomembni sta le navedeni potrdili, ki sta bili izstavljeni, zato je nedvomno nastala obveznost plačila zadržanih sredstev, kot jo je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljena trditev, da naj bi vtoževani zneski v plačilo zapadli šele v letu 2013. 11. Tožena stranka je nasprotovala še posebej izplačilu zneska 10.263,62 EUR, ki naj bi ga morala izplačati podizvajalcu tožeče stranke I. d. d. na podlagi neposrednega zahtevka za plačilo. Ta ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil zahtevek podizvajalca podan 10. 6. 2011, nad tožečo stranko pa se je že pred tem – 25. 1. 2011 – začel postopek prisilne poravnave, zaradi česar naj bi bil zahtevek podizvajalca neutemeljen. Pri tem je še navedlo, da tožena stranka ne navaja, kakšni roki so bili določeni v pogodbi, pri čemer bi moral podizvajalec zahtevo na toženo stranko nasloviti v roku, v katerem je bila tožena stranka dolžna poravnati svojo obveznost izvajalcu po pogodbi. Nadalje je še navedlo, da se situacije tožeče stranke nanašajo na september 2008, september 2010 in november 2010, zahtevek podizvajalca pa ni v okviru roka za izplačilo teh situacij niti v roku po izdaji potrdila o prevzemu del. Zato je odločilo, da mora tožena stranka ta znesek plačati tožeči stranki in ne podizvajalcu.

12. Tožena stranka sodbo v tem delu izpodbija z navedbo, da tak zaključek, da bi moral podizvajalec svoj zahtevek na toženo stranko nasloviti v roku, v katerem je bila tožena stranka dolžna poravnati svojo obveznost tožeči stranki po pogodbi, nima podlage ne v 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ne v obstoječi sodni praksi. Navedla je še, da začetek stečajnega postopka ne učinkuje na terjatve upnikov do tretjih oseb in zato ni pomembno, ali so se predpostavke iz 631. člena OZ izpolnile pred začetkom stečajnega postopka ali po njem.

13. Dejstvo, da je v času, ko je tožena stranka prejela zahtevek I. d. d., nad tožečo stranko tekel postopek prisilne poravnave, za obravnavano zadevo ni pomembno. Res 46. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ureja načelo enakega obravnavanja upnikov. Vendar pa ne določa, da je treba v postopku zaradi insolventnosti enako obravnavati vse upnike insolventnega dolžnika, temveč določa, da je treba enako obravnavati vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju. Podizvajalec, ki ima pravico uveljaviti plačilo v skladu s 631. členom OZ, ni v enakem položaju kot upniki insolventnega dolžnika, ki te pravice nimajo. V skladu s 46. členom ZFPPIPP je tako treba enako obravnavati le upnike, ki to pravico imajo.

14. V skladu s 631. členom OZ se podjemnikovi sodelavci, torej podizvajalci, za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. V obravnavani zadevi gre za samostojno pravico, ki jo je imel I. d. d. do tožene stranke in na katero začetek postopka zaradi insolventnosti nad tožečo stranko ne vpliva, saj je to samostojna terjatev do naročnika, postopek zaradi insolventnosti pa vpliva le na terjatve, ki jih imajo upniki do insolventnega dolžnika. Naročnik pa podizvajalcu odgovarja za njegovo celotno terjatev, seveda le do višine neizplačanega glavnemu izvajalcu. Višje sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke, da taka dejanja glede na navedeno niso niti izpodbojna, prav tako pa se strinja tudi s stališčem, povzetim iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1565/2012 in uvodnih pojasnil dr. Nine Plavšak k ZFPPIPP z novelami od ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-I (GV Založba, Ljubljana 2011, stran 111). Taka terjatev nastane že na podlagi samega zakona, ko se izpolnijo predpostavke za njen nastanek, določene v 631. členu OZ. Poudariti je potrebno še, da se s tem, ko je I. d. d. to svojo terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave nad tožečo stranko in je ta prijavljena tudi v stečajnem postopku, ki se je začel kasneje, tej svoji pravici še ni odpovedal. Vse drugačne navedbe tožeče stranke in sodišča prve stopnje so tako neutemeljene.

15. Drugo pa je vprašanje, ali so tudi izpolnjene predpostavke za tak zahtevek in, kar je še pomembnejše, ali je tožena stranka v obravnavani zadevi dokazala, da je dejansko dolžna ta znesek plačati I. d. d..

16. S stališčem sodišča prve stopnje, da naj ne bi bil zahtevek podizvajalca, podan 10. 6. 2011, v okviru roka izplačila teh začasnih situacij niti v roku po izdaji potrdila o prevzemu del, se višje sodišče ne strinja. Zahtevek po 631. členu OZ sme namreč podizvajalec nasloviti na naročnika vse do takrat, ko naročnik v celoti plača izvajalcu za dela, v katerih je vključeno tudi delo podizvajalca, ki ni bilo plačano. To pa pomeni, da bi v primeru, da je v katero od začasnih situacij, katerih del so tudi zadržana sredstva, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, vključeno tudi delo oziroma storitev tega podizvajalca, le-ta smel zahtevati izplačilo vsaj iz zadržanih sredstev. Tožena stranka bi se tako lahko ubranila izplačila zneska 10.263,62 EUR tožeči stranki, če bi dokazala, da je I. d. d. upravičen do izplačila iz zadržanih sredstev.

17. Tožena stranka je sicer trdila, da je I. d. d. predložil vsa dokazila – potrjene račune in situacije, zato naj bi po njenem mnenju lahko šteli, da so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo. V zvezi s tem je predložila le zahtevek za plačilo I. d. d. z dne 10. 6. 2011 in predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem svoje delavke N.. Ta dokazni predlog za zaslišanje priče je sodišče prve stopnje zavrnilo in te odločitve tožena stranka ni grajala ne na naroku ne v pritožbi, zato se višjemu sodišču sicer ni bilo treba ukvarjati s pomembnostjo tega dokaznega predloga. Pri tem pa vseeno poudarja, da glede na to, da naj bi od I. d. d. prejela vsa potrebna dokazila, ne bi smelo predstavljati nobene težave, da bi ta dokazila predložila v spis. Ob tem je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje (poleg neutemeljenega stališča v zvezi s postopkom zaradi insolventnosti) navajala tudi, da tožena stranka ni izkazala, da je zahtevek I. d. d. popoln oziroma ali je vseboval vsa potrebna dokazila (že v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 20. 11. 2013 v tretjem odstavku točke IV). To pa pomeni, da bi tožena stranka na tak ugovor tožeče stranke morala odgovoriti in da je bila že z njene strani opozorjena na potrebnost predložitve dokazil, zato posebno materialno-procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP ni bilo potrebno. Kaj takega bi tožena stranka lahko dokazala le s predložitvijo listin, ki jih je predložil I. d. d., saj tudi če bi priča potrdila, da so bile vse listine predložene, to še vedno ne bi dokazovalo, da so bile vse potrebne listine dejansko predložene in da so dokazovale terjatev podizvajalca. Tožeča stranka bi namreč morala imeti možnost, da listine pregleda in se izjasni, ali je predloženo vse, kar je potrebno, in ali morda ni izkazana upravičenost uveljavitve pravice iz 631. člena OZ. Zato se tožena stranka moti, ko navaja, da "bi lahko šteli", da so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo. Kaj takega bi morala v obravnavani zadevi dokazati, tega pa ni storila, čeprav je tožeča stranka na to pomanjkljivost opozorila.

18. Višje sodišče sicer dopušča možnost, da je I. d. d. toženi stranki predložil vse potrebne listine in da je dejansko upravičen do izplačila. Vendar pa bi tožena stranka v obravnavani zadevi to morala tudi dokazati, tega bremena pa ni zmogla. Tako tudi ni dokazala, da je dolžna izplačati ta znesek I. d. d. v skladu s 631. členom OZ. S tem pa se ni razbremenila svoje obveznosti do tožeče stranke, da ji izplača znesek 10.263,62 EUR, zato je, kljub sicer napačnim razlogom, ki so sodišče prve stopnje vodili k tej odločitvi, njegova odločitev pravilna iz drugačnih razlogov.

19. Izpodbijani del sodbe je tako pravilen. Višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

20. Izrek o stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov. Prav tako do tega ni upravičena tožeča stranka, saj je v odgovoru na pritožbo zastopala napačna stališča glede vpliva postopka zaradi insolventnosti, delno pa je navajala novote (koneksnost zahtevkov), česar v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala kot spornega (337. člen ZPP). Zato njenih stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.