Jedro

Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero se izpodbija pravnomočni sklep o odreditvi pripora, presoja zakonitost izdaje sklepa o odreditvi pripora in v tem pogledu ugotavlja le, ali so bili v trenutku odreditve pripora izkazani vsi pogoji, ki morajo biti po zakonu podani. Zato na presojo ne more vplivati nadaljnji potek in izid kazenskega postopka oziroma nova dejstva in okoliščine, ki se pokažejo po izdaji izpodbijanega sklepa in so lahko upoštevane le pri nadaljnjem odločanju o odpravi ali podaljšanju pripora.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati 50,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Pri Okrajnem sodišču v Celju je tekel kazenski postopek zoper L. V. zaradi dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Med postopkom je sodišče z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca odredilo pripor po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep sta obdolženec in njegov zagovornik vložila pritožbi, ki ju je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Obdolženec in njegov zagovornik sta zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obdolženec navaja, da sodišče ni upoštevalo dokumentov, ki jih je predložil po prijetju dne 5. 12. 2014, in iz katerih izhaja, da ima prijavljeno bivališče na naslovu „Bröedermannsweg, Hamburg, Republika Nemčija,“ kjer je samozaposlen. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti očita sklepu pritožbenega sodišča, da ni z ničemer konkretno obrazložen, da gre za pavšalno obrazložitev, ki se ne opredeli do konkretnih pritožbenih navedb. Izpostavlja, da je obdolženec na naroku 22. 12. 2014 iskreno in konkretno pojasnil okoliščine v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji ter sodišču povedal naslov v Nemčiji, kjer bo ves čas prejemal pošto in se odzival na vabila. Zagovornik zato meni, da priporni razlog begosumnosti več ni podan, ter izraža prepričanje, da bi bil ustreznejši ukrep bodisi hišni pripor bodisi ukrep javljanja na policijski postaji z deponiranjem potnega lista na sodišču. Nadalje navaja, da je v smislu testa sorazmernosti obdolžencu kršena ustavna pravica in bo v primeru podaljšanja ali neodprave pripora kršena njegova pravica do osebne svobode. Vrhovnemu sodišču predlaga takojšnjo odpravo pripora oziroma podredno odreditev milejšega ukrepa.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Navaja, da zahtevi nista utemeljeni, saj je sodišče v izpodbijanem sklepu natančno obrazložilo okoliščine obdolženčevega bivanja v tujini in nezmožnost sodišča, da ga uspešno povabi na sodišče. Obe odločbi imata razloge o odločilnih dejstvih, zato formalnih pomanjkljivosti izpodbijanih sklepov vložnika ne moreta uspešno uveljaviti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženčevemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Vrhovno sodišče je poskušalo odgovor vročiti tudi obdolžencu, in sicer na naslov v Republiki Nemčiji, ki ga je sodišču sporočil obdolženi, a se je sodna pošiljka vrnila z oznako, da je naslovnik na naslovu neznan.

B.

5. V postopku pred okrajnim sodiščem se sme pripor na podlagi 1. točke prvega odstavka 432. člena ZKP izjemoma odrediti zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, če se skriva, če se ne da ugotoviti njegova istovetnost ali če so podane druge okoliščine, ki očitno kažejo na nevarnost, da bo sicer pobegnil. 6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, iz katerih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi storil dve kaznivi dejanji neplačevanja preživnine, ter navedlo, da je pred odreditvijo pripora razpisalo več glavnih obravnav, vendar obdolženemu ni bilo mogoče vročiti obtožnega predloga. V Republiki Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, tudi naslov v tujini, kjer naj bi se po podatkih policije nahajal, ni znan, zato je zoper obdolženca razpisan ukrep ugotavljanja bivališča. Vse te okoliščine po presoji sodišča kažejo na to, da se obdolženec skriva in s svojo nedosegljivostjo onemogoča sodišču uspešno izvedbo in končanje predmetnega kazenskega postopka. Sodišče je presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru nujna in sorazmerna, saj noben drug ukrep ne bi zagotovil navzočnosti obdolženega na glavni obravnavi.

7. Dejanskim zaključkom in pravni presoji sodišča prve stopnje je pritrdilo višje sodišče, ki je v obrazložitvi sklepa navedlo, da obdolženi sodišču ni sporočil naslova v tujini, da na naslovu, ki ga je sporočil, za sodišče ni dosegljiv, ter da obdolženec kljub angažiranju sodišča v tujini ni bil izsleden. Zaradi teh okoliščin je po prepričanju sodišča odreditev pripora zoper obdolženca v konkretnem kazenskem postopku utemeljena in nujna. Zagovornikov očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča je neutemeljen, saj je sodišče presodilo pritožbene navedbe in se do njih opredelilo. Pri tem je pojasnilo, zakaj dejstvo, da je obdolženec po odreditvi pripora sodišču vendarle sporočil naslov bivališča v Nemčiji, ne more spremeniti odločitve sodišča, in zakaj v konkretnem primeru noben milejši ukrep ne bi bil uspešen, odrejeni pripor pa je hkrati sorazmeren cilju, ki ga zasleduje, to je uspešni izvedbi kazenskega postopka.

8. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero se izpodbija pravnomočni sklep o odreditvi pripora, presoja zakonitost izdaje sklepa o odreditvi pripora in v tem pogledu ugotavlja le, ali so bili v trenutku odreditve pripora izkazani vsi pogoji, ki morajo biti po zakonu podani. Zato na presojo ne more vplivati nadaljnji potek in izid kazenskega postopka oziroma nova dejstva in okoliščine, ki se pokažejo po izdaji izpodbijanega sklepa in so lahko upoštevane le pri nadaljnjem odločanju o odpravi ali podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče zato ni preizkušalo obširnih navedb zagovornika, s katerimi utemeljuje predlog za odpravo pripora in izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti, saj slednje nima zveze z obravnavano zadevo, v kateri je pripor odrejen po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Glede na vsebino zahteve, ki jo je vložil obdolženi, pa je treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zato slednjega ne preverja in zatrjevanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti, obdolženi L. V. pa je zahtevo vložil zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je na podlagi 425. člena ZKP obe zahtevi zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je obdolženega L. V. s pravnomočno sodbo z dne 6. 1. 2015 spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj in mu izreklo pogojno obsodbo. Vložnika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, določeno v številki 74014 Taksne tarife.