Jedro

Če zapisnik nima vseh potrebnih sestavin zatrjevanega pravnega posla, ni podlage za presojo, da je šlo za prostovoljno prodajo nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zoper odločbo Upravne enote B. z dne 30.9.1999. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da se na parceli št. 809/55 gozdna plantaža 1 v velikosti 172.000 m2 vl. št. 484 k.o. Š.

vzpostavi solastninska pravica in delež v korist A.V. in J.V., za vsakega do 818/172.000-in. Skupna vrednost podržavljene nepremičnine parc. št. 809/11 gozd, velikost 7794 m2 znaša 3.224,37 DEM oziroma preračunano v tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.9.1999 324.214,60 SIT. Dencionalizacijski zavezanec za izročitev posesti na nepremičnini je zakupnik HPG d.o.o. B. in ima pravico podaljšane posesti in uporabe v skladu z določili 24. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), vendar le do sporazumne ureditve razmerja z upravičencem oziroma skrbnikom za poseben primer, najkasneje pa do izteka rodnosti trajnih nasadov oziroma do skrajnega zakonskega roka - to je 10 let od uveljavitve ZDen (1. točka izreka;); spremembo zemljiškoknjižnega stanja po tej odločbi izvede Okrajno sodišče v Brežicah po uradni dolžnosti, po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka); za podržavljeno kmetijsko zemljišče parcelna št. 570/26, v času podržavljenja njiva 5 velikosti 4.809 m2, ki je vpisana v vl. št. 43 k.o. Š., ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ker je v lasti fizičnih oseb, pripada upravičencema odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v skupni višini 1.639,30 DEM oziroma po 819,65 DEM za vsakega v tolarski protivrednosti (3. točka izreka); Slovenski odškodninski sklad je po pravnomočnosti te določbe v roku 3 mesecev dolžan izročiti obveznice A.V. (4. točka izreka); za skrbnika za poseben primer pokojnemu upravičencu J.V. se postavi A.V. (5. točka izreka); skrbnik za poseben primer začasno upravlja z izročenim premoženjem oziroma obveznicami pokojnega upravičenca J.V. (6. točka izreka). Tožena stranka je navedla, da je bilo upravičencu premoženje podržavljeno z odločbo SO B., Komisija za arondacijo z dne 27.6.1965, izdano na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ, št. 43/59 in 53/62), ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Gre za podržavljenje na podlagi odločbe upravnega organa in ne pogodbe. Tožeča stranka, ki ves čas postopka uveljavlja sodno pristojnost, ni uspela predložiti sporazuma med prejšnjim lastnikom (arondirancem) in arondacijskim upravičencem, na katerega se sklicuje.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka odločila pravilno in zakonito. Tožeča stranka je v zmoti, ko zatrjuje, da je bila dejanska podlaga za prenos lastništva na parcelah, ki so predmet denacionalizacije, zapisnik in ne arondacijska odločba. Iz spisov izhaja, da je bila v postopku na prvi stopnji 24.9.1992 opravljena ustna obravnava. Na njej je zastopnik tožeče stranke zatrjeval, da niso podani pogoji za vodenje postopka ter da je šlo za dogovor strank (lastnikov in arondacijskega upravičenca) in torej le za fiktivno arondacijo. Na tej osnovi je prvostopni organ s sklepom z dne 24.9.1992 ustavil postopek in zadevo dne 23.11.1992 odstopil v pristojno reševanje Temeljnemu sodišču v Novem mestu (Enoti v Brežicah). Navedeno sodišče se je s sklepom z dne 29.10.1993 izreklo za nepristojno in je zadevo vrnilo upravnemu organu. Zapisnik, ki ga je tožeča stranka predložila že na ustni obravnavi 24.9.1992 in priložila tožbi, za katerega pa zatrjuje, da ima značaj pravnega posla, po presoji sodišča prve stopnje nima vseh bistvenih sestavin posamičnega pravnega posla, ki so potrebne za prenos lastninske pravice na nepremičnini. Ne glede na pomanjkljivo vsebino predloženi zapisnik tudi ne more pravno učinkovati kot pogodba, saj ga ni podpisal arondacijski upravičenec, temveč le lastnika odvzetega zemljišča, torej le ena stran. Na podlagi zapisnika - dogovora, ki ga stranke niso podpisale, prenos lastninske pravice na nepremičnini oziroma prenos v družbeno lastnino ni možen. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bila podlaga za prenos zemljišča arondacijska odločba, ki določa, da postanejo odvzeta zemljišča družbena lastnina, posest odvzetih nepremičnin pa nastopi predlagatelj arondacije po izdaji odločbe. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima v obravnavani zadevi arondacijska odločba konstitutiven značaj, torej ni zgolj fiktivna, pravne posledice izhajajo iz odločbe, ne pa iz zapisnika.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega zakona. Zatrjuje, da je šlo za prodajo zemljišča in da je bila 7.1.1964 sporazumno sklenjena pogodba - zapisnik št. 322 med pravnim prednikom tožeče stranke in bivšima lastnikoma. Stranki sta se sporazumeli o plačilu ustrezne kupnine in zemljišče je prevzela tožeča stranka takoj po podpisu pogodbe. Pogodba je vsebovala vse obligatorne sestavine. Arondacijska odločba je bila zgolj fiktivna. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Presodilo je vse tožbene ugovore in navedlo, zakaj tudi po njegovi presoji zapisnik z dne 7.1.1964 ne more biti podlaga za oceno, da je šlo za prodajno pogodbo, kot to uveljavlja tožeča stranka. S presojo se pritožbeno sodišče strinja. Enaki, v pritožbi ponovljeni ugovori tožeče stranke, ne da bi tožeča stranka izpodbijala dejansko ugotovitev, da zapisnika ni podpisal njen pravni prednik, in da zapisnik nima vseh potrebnih sestavin zatrjevanega pravnega posla, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ugovor v pritožbi, da je zemljišče tožena stranka prevzela takoj po podpisu pogodbe pa je v tem upravnem sporu nedovoljena novota (14. in 71. člen ZUS). Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker je pritožbeno sodišče tudi spoznalo, da niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).