Jedro

Skrbnik za posebne primere (skrbnik denacionaliziranega premoženja) ni zavezanec za davek, ki se plačuje od dohodka iz kmetijstva, ker ni upravičen do donosov denacionaliziranega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1471/96-8 z dne 7.5.1998, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke, št. 416-1064/95 z dne 25.4.1996, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25.4.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave G. z dne 14.11.1994, s katero je organ prve stopnje odmeril tožeči stranki davek od dohodka iz kmetijstva za leto 1994 v znesku 28.627,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu. V obrazložitvi navaja, da je odločitev tožene stranke utemeljena na listinah upravnih spisov in na nespornem dejstvu, da je tožeča stranka z zemljiščem upravljala na podlagi sklepa Oddelka za gospodarstvo občine G. z dne 7.1.1993 kot skrbnica denacionaliziranega premoženja, ter na predpisih, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zemljišče le upravljala in ni bila upravičena do dohodkov, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na določbe 67. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93 in 31/93, v nadaljevanju ZDen), po katerih se v primeru, da je upravičenec do denacionalizacije umrl, z odločbo o denacionalizaciji da premoženje v začasno upravljanju skrbniku za posebne primere. Začasna uprava traja do pravnomočnosti sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Po določbi 78. člena ZDen preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Skrbnik premoženje upravlja za dediče do pravnomočnosti dednega sklepa in je zato v zapuščinskem postopku upravičen uveljavljati svoje terjatve do zapuščine, med katere poleg drugih stroškov, nastalih v zvezi z upravljanjem premoženja, ki je predmet dedovanja, sodijo tudi po skrbniku plačane davčne obveznosti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi njeni tožbi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Navaja, da je s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe (dne 5.3.1993) postalo denacionalizirano premoženje last dedičev. Ti so zato davčni zavezanci. Ne strinja se stališčem sodišča prve stopnje, da lahko od dedičev zahteva povračilo plačanega davka. Pri odmeri davčne obveznosti se je namreč seštel katastrski dohodek od zemljišč, ki so njena last, in od denacionaliziranih zemljišč. Zaradi tega je skupni katastrski dohodek kot davčna osnova presegel mejo 27.255 SIT. Z odmero davka je oškodovana, ker bi v nasprotnem primeru ne bila zavezanka za navedene obveznosti. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni presodilo njenih zatrjevanj, in sicer, da ni bila v upravnem postopku zaslišana.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na pravno razlago, po kateri naj bi bil skrbnik za posebne primere tudi dejanski uživalec denacionaliziranega premoženja in zato zavezanec za plačilo davka od dohodka iz kmetijstva po določbah Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št, 71/93, v nadaljevanju ZDoh).

Naloga skrbnika iz 3. odstavka 67. člena ZDen je redno upravljanje denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče. Stališče sodišča prve stopnje, da je skrbnik upravičen tudi do dohodkov iz denacionaliziranega premoženja, je napačno. Skrbnik namreč ni lastnik niti dejanski uživalec denacionaliziranega premoženja, pač pa skrbnik skupne lastnine, in sicer dediščine. Po 191. členu Zakona o dedovanju (ZD) ima dolžnosti zavarovanja dediščine. Denacionalizirano premoženje upravlja za dediče in ni upravičen do donosov iz tega premoženja. Četudi sodi v skrbniško dolžnost tudi pobiranje donosov, skrbnik z njimi ne razpolaga, pač pa jih je dolžan le ohranjati in izročiti dedičem pravnomočno končanega sodnega zapuščinskega postopka. Zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da kot skrbnica denacionaliziranega premoženja ni zavezanka za plačilo davka od dohodka iz tega premoženja.

Po določbah ZDoh je davek od dohodka iz kmetijstva podvrsta dohodnine. Je torej osebni davek, ki se plačuje od dohodka iz kmetijstva. Glede na navedeno je zavezanec tisti, ki pridobiva dohodek s tem, ker je upravičen do donosov. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZDoh je to fizična oseba, ki je kot lastnik, imetnik pravice uporabe ali uživalec zemljišča vpisana v katastrskem operatu po stanju na dan 31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Če uporablja zemljišče kdo, ki ni vpisan v zemljiškem katastru, lahko sicer davčni organ po določbi 2. odstavka 23. člena ZDoh odmeri davek iz kmetijstva uporabniku kmetijskega zemljišča, vendar le na podlagi nesporne ugotovitve, da je uporabnik dejansko upravičen do donosov.

V obravnavanem primeru izhaja iz upravnih spisov, da se tožena stranka pri odločitvi sklicuje na izdani sklep o postavitvi skrbnice za posebne primere iz 3. odstavka 67. člena ZDen in na gospodinjski list, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožeča stranka dejanska uživalka tega premoženja. V obrazložitvi odločbe tožene stranke pa razen navedbe, da je tožeča stranka zavezanka za davek od dohodka iz kmetijstva, ker "poseduje" denacionalizirano zemljišče, ni drugih navedb o razlogih za potrditev odločitve organa prve stopnje. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka ni presodila pomembne dejanske okoliščine, da gre v obravnavanem primeru za skrbnico denacionaliziranega premoženja, ki po predpisih ne uživa donosov kmetijskega zemljišča. V ponovljenem postopku bo zato potrebno presoditi tudi to dejansko okoliščino in ponovno odločiti o pritožbi tožeče stranke, pri čemer je tožena stranka vezana na pravno razlago določb predpisov, ki jo daje pritožbeno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je določeno v izreku te sodbe.