Jedro

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. člena ZOZP, ki določa, da mora lastnik motornega ali priklopnega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Gre torej za posebno obliko zavarovanja, ki zaradi razlogov socialnosti odstopa od temeljnega načela, da je zavarovanje v našem pravu prostovoljno; čeprav tudi to zavarovanje temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo mora skleniti lastnik vozila za v zakonu določene nevarnosti. Zavarovati mora svojo odgovornost v zvezi z uporabo vozila, kajti če škoda ne izvira iz uporabe vozila, potem ni odgovoren. Prvi odstavek 177. člena ZOR namreč omogoča oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Je pa treba dodati, da zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije škodo, ki nastane tretjim osebam in da se po načelih odškodninskega prava upošteva morebitna odgovornost ali soodgovornost take osebe (177. člen ZOR).

Drugače je pri zavarovanju AO-plus-97, ki je prostovoljno življenjsko zavarovanje in varuje voznika tudi v primeru malomarnosti (kar je v skladu z 264., 265. in 920. členom ZOR). Toda zavarovanje je v 1. členu Splošnih pogojev AO-plus-97 omejeno na pravno priznano škodo, ki jo utrpi zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči. Taka omejitev ni v nasprotju z namenom zavarovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka krije svoje pravdne stroške vsega postopka.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 116.000 SIT stroškov za revizijo, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.550.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 17.1.2001 do plačila. Kar je zahteval več, je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik 22.5.1998 kot voznik mešalca betona TAM 226 reg. št... pri pranju vozila zdrsnil, padel (nedopustno škodno ravnanje) in se zaradi tega (vzročna zveza) poškodoval (škoda). Za povrnitev škode je odgovorna tožena stranka, pri kateri je bilo zavarovano vozilo tako, da je bilo poleg obveznega zavarovanja, sklenjeno tudi zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus-97). Sodišče je prisodilo pravično odškodnino za tožnikove telesne bolečine v znesku 700.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 850.000 tolarjev, skupaj torej 1.550.000 tolarjev in jo naložilo v plačilo toženi stranki. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, ki je trdila, da zavarovanje ni krilo nastale škode, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbi, tako da zavrne tožbeni zahtevek. V utemeljitvi revizije poudarja, da zavarovanje AO-plus-97 ni obvezno zavarovanje. Pogodbeni stranki ga skleneta prostovoljno, ker se strinjata s splošnimi pogoji zavarovanja, zato so določila teh pogojev zanju obvezna. V Splošnih pogojih AO-plus-97 je jasno zapisano, da je s to obliko zavarovanja krita škoda, ki jo voznik utrpi v prometni nesreči, tako da škoda, ki ne izvira iz prometne nesreče, z zavarovanjem ni krita. V konkretnem primeru je tožeči stranki nastala škoda pri pranju vozila, kar ne more spadati pod pojem prometne nesreče, torej škoda ni krita z zavarovanjem AO-plus-97. Revizija graja sodišče, ki je zavarovalno razmerje, urejeno s pogodbo in splošnimi pogoji, ne le neustrezno tolmačilo, temveč vsebinsko spremenilo. Po njenem sodišče tega ne bi smelo storiti in se neutemeljeno sklicuje na 143. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Dodaja, da sodišče ni navedlo, katero določilo splošnih pogojev naj bi nasprotovalo namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem. Gre za prostovoljno zavarovanje, po katerem je zavarovana le škoda iz prometne nesreče, torej iz sporazumno dogovorjenega škodnega dogodka, zato tako določilo ne more biti prestrogo, nepravično ali v nasprotju s samim namenom pogodbe. Če bi tožeča stranka poleg škode iz prometne nesreče hotela zavarovati še drugo škodo, bi to lahko storila z drugim zavarovanjem. Tožena stranka se tudi ne strinja, da pojem uporabe vozila zajema pranje vozila. Sicer je res, da avtomešalec pod pojmom uporabe združuje tako vožnjo, kot pripravo betona, vendar pranja vozila v njegovo uporabo ne vključuje. Zaloga vode, ki jo ima avtomešalec, je namenjena pripravi betona, ki ga avtomešalec vozi, in ne pranju vozila. Voznik bi lahko pral avtomešalec z vodo iz javnega vodovoda in v takem primeru ne bi bilo treba, da bi avtomešalec obratoval. Zato revizija trdi, da sklicevanje sodišča na namen samega zavarovanja, ki izhaja iz 17. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ni pravilno, saj krije samo škode iz prometne nesreče. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija pravilno opozarja na razliko med obveznim in pogodbenim zavarovanjem ter na dolžnost sodišča, da pri razlagi prava ali pogodbe ostaja v mejah pravnega besedila in v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja. Od tega strogega pravila sme odstopiti samo v tistih primerih, ko gre za pravno praznino ali pa je jezikovno sporočilo tako ohlapno, da mora razlagalec njegovo vsebino nadalje razvijati in v tem pomenu tudi dopolniti (npr. temeljna načela, pravni standard).

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bilo v času nastanka škode pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po Splošnih pogojih AO-97 z dodatnim zavarovanjem voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po Splošnih pogojih AO-plus-97. Čeprav je bil tožnik voznik in zavarovanje avtomobilske odgovornosti izključuje odškodninski zahtevek voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda (2. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev AO-97), so ti pogoji pomembni zaradi tega, ker se tudi za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb smiselno uporabljajo Splošni pogoji osnovnega zavarovanja AO-97, kolikor niso v nasprotju s Splošnimi pogoji AO-plus-97. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/94), ki določa, da mora lastnik motornega ali priklopnega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Gre torej za posebno obliko zavarovanja, ki zaradi razlogov socialnosti odstopa od temeljnega načela, da je zavarovanje v našem pravu prostovoljno; čeprav tudi to zavarovanje temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo mora skleniti lastnik vozila za v zakonu določene nevarnosti. Zavarovati mora svojo odgovornost v zvezi z uporabo vozila, kajti če škoda ne izvira iz uporabe vozila, potem ni odgovoren. Prvi odstavek 177. člena ZOR namreč omogoča oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Pri določanju pravnega standarda uporabe vozila je treba izhajati iz funkcionalnosti vozila, saj so z obveznim zavarovanjem krite škode, ki se redno, normalno ali praviloma dogajajo z uporabo motornega vozila na določen način in v dani življenjski situaciji. Zato pojem uporabe motornega vozila ni nujno povezan s pojmom javne ceste oziroma površine ali z obveznostjo, da deluje motor vozila. Sodna praksa ki je doslej štela, da zavarovanje odgovornosti proti tretjim o-sebam krije škode, ki izvirajo iz parkiranega vozila; iz vozila, ki se je začelo premikati po klancu zato, ker so popustile zavore; škodo potnika, ki jo je utrpel pri vstopu ali izstopu iz vozila, ali pri jemanju prtljage iz vozila in celo škodo, ki jo povzroči olje, ki je na cesti izteklo iz vozila, doslej še ni odločila, da krije tudi škodo, ki nastane zaradi čiščenja in pranja vozila, vendar to za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno. Je pa treba pojasniti, da zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije škodo, ki nastane tretjim osebam in da se po načelih odškodninskega prava upošteva morebitna odgovornost ali soodgovornost take osebe (177. člen ZOR).

Drugače je pri zavarovanju AO-plus-97, ki je prostovoljno življenjsko zavarovanje in varuje voznika tudi v primeru malomarnosti (kar je v skladu z 264., 265 in 920. členom ZOR). Toda zavarovanje je v 1. členu Splošnih pogojev AO-plus-97 omejeno na pravno priznano škodo, ki jo utrpi zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči. Taka omejitev ni v nasprotju z namenom zavarovanja in revizija utemeljeno opozarja, da sodišči prve in druge stopnje nista pojasnili zakaj omejitev Splošnih pogojev AO-plus-97 zgolj na voznika, ki se poškoduje v prometni nesreči, nasprotuje samemu namenu zavarovalne pogodbe ali dobrim poslovnim običajem ali zakaj zavarovanemu jemlje določene pravice, torej nista pojasnili, zakaj sta uporabili pooblastilo iz 143. člena ZOR. Revizijsko sodišče razlogov za uporabo tega določila ni našlo. Zato tožena stranka pravilno opozarja, da je treba Splošne pogoje AO-plus-97 uporabiti tako, kot so zapisana. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je tožnik poškodoval pri pranju vozila in ne v prometni nesreči, ni upravičen do povrnitve škode iz zavarovanja AO-plus.

Ker torej revizija utemeljeno uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker nista pravilno uporabili določb v sklenjeni zavarovalni pogodbi, je revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijani sodbi. To je vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, saj tožeča stranka zaradi neuspeha v pravdni ni upravičena do njihove povrnitve; pač pa je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za revizijo, ki sestojijo iz plačila sodne takse 44.000 tolarjev in sestave revizije z davkom, skupaj 72.000 tolarjev (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).