Jedro

Tožniku se obdobje od 1.1.1972 do 31.12.1983 ne more všteti v zavarovalno dobo po 165. členu zakona, veljavnega do 31.3.1992, ker ni prevzemnik kmečkega gospodarstva. Za zahtevek prav tako ni podlage v 164. členu navedenega zakona, ki napotuje na 17. člen Zakona o starostnem zavarovanju kmetov. Ta je določal, kdo je zavarovanec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu v pokojninsko dobo všteje obdobje od 1.1.1972 do 31.12.1983. Ugotovilo je, da je pravilna toženčeva odločitev (prvostopna odločba z 21.7.1994, drugostopna odločba z 11.10.1994), saj za zahtevek ni dejanske in pravne podlage glede na 164. in 165. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS št. 27/83 - Ur.l. RS št. 10/91), v zvezi z 202. členom sedanjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 in 5/94).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopno sodišče zahtevek zavrnilo, ker ni bil zemljiškoknjižnji lastnik. Sodišče se sklicuje na tedanje in sedanje pravo. Pri odločitvi pa ni upoštevalo dejstev, ki kažejo na to, da je bil toženec protipravno obogaten na račun tožnika. Na kmetiji je že pokojni F.K. pridobil pravico do kmečke pokojnine in jo prejemal vse do smrti. Po njegovi smrti je žena G.K. po izročilni pogodbi prevzela kmetijo in tudi prejemala pokojnino po možu vse do smrti. S tem je bilo uresničeno načelo "ena kmetija, ena pokojnina". Pri tem pa je imel tožnik sklenjeno pogodbo s pravnim prednikom toženca, torej SPIZ v SRS, po kateri so bili plačevani zavarovalni prispevki za celotno obravnavano obdobje. Toženec oz. njegov pravni predhodnik je tako prejel prispevke za pokojninsko zavarovanje tožnika v obravnavanem obdobju. Če se danes ugotavlja, da bi moral biti tožnik tedaj lastnik kmetije, ki je bila podlaga takšnemu pokojninskemu zavarovanju, potem je toženec oz. njegov pravni predhodnik, ki je za to dobro vedel, prejemal od tožnika denar brez pravnega naslova. Zato meni, da mu je dolžan povrniti vse, prejeto iz tega naslova, z revalorizacijo ter zamudnimi obrestmi. Ocenjuje, da najmanj 2.00.000,00 SIT. Predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje, pri čemer bo tožnik tudi uradoma vložil še dodatni subsidiarni zahtevek za povrnitev navedenega zneska proti tožencu. Podredno predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Toženec v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožnik v obravnavanem obdobju ni bil lastnik, niti solastnik kmetije, zato se mu ga po določbi 164. člena zakona, veljavnega do 31.3.1992, ne more všteti v pokojninsko dobo. Prav tako ne po določbi 165. člena navedenega zakona, saj je kmetijo v celoti prevzela tožnikova žena.

Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki med strankami tudi ni sporno ter ob pravilni uporabi materialnega prava o zahtevku pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je pravilno in popolno obrazložilo ter se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki prvostopnega, tako v dejanskem, kot v pravnem pogledu. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova.

Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje: Tožniku se obravnavano obdobje ne more všteti v zavarovalno dobo po 165. členu zakona, veljavnega do 31.3.1992, ker nesporno ni prevzemnik kmečkega gospodarstva, saj ga je v celoti prevzela njegova žena G.O. (sklep Temeljnega sodišča v ..., opr. št. DN 1552/91, z dne 26.9.1991, v toženčevem spisu, št. 504/88, priloženem spisu Pd-15.852, ki ju je pribavilo že prvostopno sodišče). Za zahtevek prav tako ni podlage v 164. členu navedenega zakona, ki napotuje na Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (Ur.l. SRS št. 30/79 in 1-15/82). Ta je v 17. členu določal, da je zavarovanec oseba, ki opravlja kot edini ali glavni poklic kmetijsko dejavnost in sicer kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča in je zavezanec davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Po tej določbi se za zavarovanca šteje tudi zakonec zavarovanca. Tožnik pa je bil v obravnavanem obdobju zavarovan na kmetiji Nasova 4 kot član gospodinjstva, nosilca zavarovanja pa sta bila F. in G.K., njegova rejnika, ki sta bila tudi zavezanca za davke in prispevke (potrdilo RU za javne prihodke, Izpostava G.R., SL/93-05-10, z dne 6.12.1993 in potrdilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota MS, z istim datumom, št. 03-8/27-1993, oba v spisu toženca, št. 6.006.226, ki ga je pribavilo že prvostopno sodišče).

Zaradi obrazloženega ne morejo biti pravno relevantne pritožbene navedbe o plačevanju prispevka tožnika tožencu za obravnavano obdobje, za katere tudi v pritožbi ne prilaga nobenih dokazov.

Poleg tega pa gre pri teh trditvah verjetno za obvezno zavarovanje kmetov, uvedeno z zakonom s 1.1.1984, glede na tožnikove navedbe v zahtevi za varstvo pravic (pritožbi) pri tožencu, datirani z 8.8.1994, zoper prvostopno odločbo z 21.7.1994 in glede na tožnikovo izpovedbo na obravnavi 12.7.1995. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.