Jedro

Tudi pri tako imenovanem nadomestnem odvzemu mora biti predhodna pridobitev premoženjske koristi izkazana in ne zgolj domnevana.

Ugotovljeno izhaja iz jezikovne razlage prvega odstavka 75. člena KZ-1, logične razlage drugega odstavka tega člena ter iz teleološke razlage 74. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 75. člena KZ-1 je namreč prav tako eden izmed prejemnikov premoženjske koristi, njen nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1, brez da bi bil znan dejanski obseg koristi, logično ni mogoč, vztrajanje pri nasprotnem pa pomeni pretvarjanje odvzema premoženjske koristi v kazensko sankcijo, se pravi v nekaj, v kar se zaradi razlike v namenih ne sme spremeniti.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolžene M.K. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženi pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah K 117/2009 z dne 23. 2. 2010, s katero ji je bila določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let,ne prekliče ter da se ji namesto enotne kazni 8 let zapora, izreče kazen 7 (sedem) let in 8 (osem) mesecev zapora.

V to kazen se obdolženi všteje čas, prestan v priporu od 8. 9. 2011 od 12.44 ure naprej.

Ob reševanju pritožb zagovornice obdolžene M.K., zagovornikov obdolženega D.T. in samega obdolženega, zagovornika obdolženega A.A.R., zagovornice obdolžene A.Z.c in zagovornika obdolženega S.S. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se ta ukrep obdolženim ne izreče. Pritožbi zagovornika obdolženega S.S. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov za tega obdolženega delno spremeni tako, da se mu GSM aparat Iphone z vstavljeno SIM kartico in GSM aparat Samsung z vstavljeno SIM kartico ne vzameta.

V ostalem se pritožba tega zagovornika, pritožba zagovornice obdolžene M.K., pritožba zagovornikov D.T. in samega obdolženega, pritožba zagovornika A.R., pritožba zagovornice obdolžene A.Z. ter pritožba zagovornika obdolženega S.S. pa v celoti zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Pritožba obdolženega A.R. se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 10. 10. 2012 obdolženo M.K., obdolženega D.T., obdolženega A.R. ter obdolženo A.Z., vsakega zase spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega S.S. pa kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženi M.K. je bila izrečena kazen 7 let in 8 mesecev zapora, na kar ji je bila po prvem odstavku 59. člena KZ-1 preklicana pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah K 117/2009 z dne 23. 2. 2010, s katero ji je bila za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter ji je bila nato po 53. členu KZ-1 izrečena enotna kazen 8 let zapora. V to kazen je bil obdolženi po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas, prestan v priporu od 8. 9. 2011 naprej. Obdolženemu D.T. je bila izrečena kazen 5 let zapora, nakar mu je bila po prvem odstavku 59. člena KZ preklicana pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 33805/2010 z dne 29. 7. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 33805/2010 z dne 14. 12. 2011, s katero mu je bila za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določena kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu je bila nato po 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen 5 let in 2 meseca zapora. V to kazen je bil obdolženemu po prvem odstavku 56. členu KZ-1 vštet čas, prestan v priporu od 8. 9. 2011 naprej. Obdolženemu A.R. je bila izrečena kazen 6 let zapora, v katero mu je bil po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas, prestan v priporu od 8. 9. 2011 naprej. Obdolženi A.Z. je bila izrečena kazen 5 let zapora, v katero ji je bil po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pridržanja od 8. 9. 2011 do 11. 9. 2011. Obdolženemu S.S. je bila po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 leto in 11 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil temu obdolženemu za primer preklica pogojne obsodbe, v določeno kazen vštet čas pridržanja od 8. 9. 2011 do 11. 9. 2011. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili vsi obdolženi oproščeni plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. V nadaljevanju so bila obdolženim po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzeta zasežena mamila (heroin in kokain), po 73. členu KZ-1 pa še obdolženi M.K. trije prenosni telefonski aparati z vstavljenimi SIM karticami, telekartica in dve precizni gramski tehtnici, obdolženemu D.T. trije prenosni telefonski aparati z vstavljenimi SIM karticami, 8 bankovcev po 100,00 EUR in bankovec za 50,00 EUR, obdolženemu A.R. trije prenosni telefonski aparati z vstavljenimi SIM karticami in posamezna SIM kartica in 8 bankovcev za 100,00 EUR, obdolženi A.Z. trije prenosni telefonski aparati z vstavljenimi SIM karticami, posamezna SIM kartica in digitalna tehtnica ter obdolženemu S.S. dva prenosna telefonska aparata z vstavljenima SIM karticama, dve elektronski tehtnici in bankovec za 500,00 EUR, štirje bankovci po 100,00 EUR, bankovec za 20,00 EUR ter bankovec za 5,00 EUR. Končno, obdolžena M.K. mora po 75. členu KZ-1 plačati 15.400,00 EUR pridobljene premoženjske koristi, obdolženi D.T. 2.900,00 EUR, obdolženi A.R. in obdolžena A.Z. 1.500,00 EUR, obdolženi S.S. pa 1.000,00 EUR. Vse povzeto je bilo storjeno s sodbo III K 43645/2011. 3. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornica obdolžene M.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovorniki obdolženega D.T. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - obdolženi D.T. sam, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s prav tako smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne ali da ga obtožbe oprosti; - zagovornik obdolženega A.R. zaradi, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali tako, da mu izreče milejšo kazen; - obdolženi A.R. sam zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali tako, da mu izreče milejšo kazen; - zagovornica obdolžene A.Z. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali tako, da mu izreče milejšo kazen in - zagovornik obdolženega S.S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o odvzemu predmetov s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo „razveljavi ter obdolženca oprosti obtožbe“ ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožbeno sodišče je po zahtevi zagovornika obdolženega A.R. in samega obdolženega opravilo sejo, ki so se je, razen njiju, udeležili še višja državna tožilka, obdolžena M.K. in obdolženi D.T..

5. Po posvetovanju je pritožbeni preizkus pokazal naslednje:

6. Kot izhaja iz zgornjega povzetka, je bila obdolženi M.K. po izrečeni kazni 7 let in 8 mesecev zapora po prvem odstavku 59. člena KZ-1 še preklicana pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah K 117/2009 z dne 23. 2. 2010, s katero ji je bilo za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter ji po 53. členu KZ-1 izrečena enotna kazen 8 let zapora.

7. Čeprav je sodišče prve stopnje v splošnem imelo zakonsko podlago za preklic pogojne obsodbe v prvem odstavku 59. člena KZ-1, pa je to v primerih, ko je storitev novih kaznivih dejanj ugotovljena šele po preteku preizkusne dobe, mogoče (dovoljeno) storiti zgolj v enem letu po poteku te dobe (prvi odstavek 62. člena KZ-1). Gre za materialni rok, ki je v obravnavanem primeru potekel po predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču dne 23. 2. 2013 in je bilo, da ne bi prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v obdolženkino škodo, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), sodbo v navedenem delu spremeniti. Storjeno je obenem od pritožbenega sodišča terjalo, da je obdolženi M.K. v dejansko znižano kazen zapora po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, ki ga je ta prestala v priporu.

8. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti spremenilo še odločbo o odvzemu premoženjske koristi za vse obdolžene. Pri obdolženi M.K. je bilo to v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 1 izreka sodbe treba storiti, ker mora biti tudi pri tako imenovanem nadomestnem odvzemu, predhodna pridobitev premoženjske koristi izkazana in ne zgolj domnevana. Ugotovljeno izhaja iz jezikovne razlage prvega odstavka 75. člena KZ-1, logične razlage drugega odstavka tega člena ter iz teleološke razlage 74. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 75. člena KZ-1 je namreč prav tako eden izmed prejemnikov premoženjske koristi, njen nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1, brez da bi bil znan dejanski obseg koristi, logično ni mogoč, vztrajanje pri nasprotnem pa pomeni pretvarjanje odvzema premoženjske koristi v kazensko sankcijo, se pravi v nekaj, v kar se zaradi razlike v namenih ne sme spremeniti. Kot je znano, je namen odvzema premoženjske koristi v uresničitvi splošnega pravnega načela, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki jo je pridobil protipravno, medtem ko je namen kazenskih sankcij v ponovni vzpostavitvi pravnega stanja, ki je bilo prekinjeno zaradi storilčeve kršitve kazenskopravnih pravil (Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 514). Odtod potem posebnost odvzema premoženjske koristi kot kazenskopravnega ukrepa nasproti kazenskim sankcijam ter posledično umestitev v posebno zakonsko poglavje in od tod zahteva, da ne sme pomeniti nalaganja večjega bremena, kot izhaja iz samih sankcij (Bele, prav tam). Zadnje pa je mogoče spoštovati samo tedaj, ko je pridobitev premoženjske koristi izkazana.

9. Nekoliko drugače velja za odvzem premoženjske koristi obdolženi M.K. in ostalim obdolženim v zvezi s kaznivimi dejanji pod točko II., III. in IV. izreka sodbe. Čeprav je pridobitev premoženjske koristi v splošnem izkazana že v opisih teh dejanj, je njen odvzem določen kolektivno oziroma nerazdelno, kar pa ni mogoče (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 749). Odvzem premoženjske koristi je namreč individualen ukrep, vezan na konkretnega posameznika, za katerega more biti znano, koliko te koristi je sam dejansko prejel. V nasprotnem, se pravi tudi v primeru nerazdelnega odvzema, je podana nevarnost, da je posamezniku odvzeto nekaj, česar ni prejel in je tako namen zgornjega splošnega pravnega načela znova zgrešen.

10. V nadaljevanju je bilo delno pritrditi pritožbi zagovornika obdolženega S.S., da ni izkazana povezava med storitvijo kaznivih dejanj pod točko III in VI izreka sodbe in prenosnima telefonskima aparatoma, ki sta bila obdolženemu odvzeta (prim. Bele, str. 403) oziroma da ni izkazano, da bi bila pri katerem koli izmed teh kaznivih dejanj uporabljena. Komunikacija v telefonskem omrežju med obdolženim in obdolženim D.T. pred, med in po storitvi prvega kaznivega dejanja ni bila registrirana, kot pri drugem kaznivim dejanju niso bili identificirani potencialni kupci, se pravi, da navedena komunikacija v tem primeru ni mogla biti niti domnevana.

11. Spet po drugi strani je izkazana povezava med kaznivim dejanjem pod točko III izreka sodbe in odvzetim denarjem. Ni namreč res, kot pravi pritožnik, da je bil obdolženi S.S. ves odločilni čas zaposlen, ker to po njegovem zagovoru, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, pač ni bil, bil pa je ves čas odvisen od mamil, medtem ko je avtomobil po istem zagovoru (l. št. 2505) prodal „enih par mesecev prej“ preden je bil priprt. Če zadnje drži, pomeni, da obdolženi skupaj z obdolženim D.T. heroina tajnemu policijskemu delavcu 15. 7. 2011 ni prodal, temveč sta mu ga dala neodplačno, kar pa se po njegovi izpovedbi ni zgodilo in je zato odločba sodišča prve stopnje o odvzemu predmetov, glede denarja, pravilna.

12. Zagovornica obdolžene M.K. najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko pravi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na izjavo E.H., ko se je ta v postopku v Bosni in Hercegovini nahajal kot obdolženec, saj tedaj ni bil dolžan govoriti po resnici in tudi ni bil poučen glede posledic krivega pričanja. Pritožnica uveljavlja še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje glede kaznivih dejanj pod točko I in IV izreka sodbe ni v zadostni meri opredelilo do njunih kvalifikatornih znakov, ker ni znano, na kakšni podlagi je bila ugotovljena višina premoženjske koristi, ki je bila obdolženi odvzeta, in ker ni res, da se obdolžena v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe ne bi zagovarjala. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa so po pritožnici podane zato, ker je bil pri zaslišanju priče E.H. v Bosni in Hercegovini navzoč njegov pravni svetovalec, ki je priči, vsaj na začetku prigovarjal, kako naj na zastavljena vprašanja odgovarja, ker je bosenski sodnik priči postavljal sugestivna vprašanja, ker prepoznava obdolžene ob zaslišanju priče ni bila pravilno opravljena, in ker bi sodišče prve stopnje dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca za telekomunikacije ne smelo zavrniti.

13. Kot to izhaja iz razumljivih razlogov, je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na izpovedbo priče E.H., ki jo je zaslišalo po tako imenovani video povezavi. Izpovedbo je nato preizkušalo (kontroliralo) s pričino izjavo Državni agenciji za preiskave Bosne in Hercegovine z dne 2. 6. 2010 in Tožilstvu Bosne in Hercegovine z dne 28. 6. 2010. Da bi bili ti dve izjavi pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pritožnica ne zatrjuje, določb Zakona o kazenskem postopku, zaradi katerih se sodba na izjavi ne bi smela opirati, ne navede in tudi ne, ali sta bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Odsotnost poukov kot posledica razlike v procesnih položajih, ki jih pritožnica izpostavlja, še ne more pomeniti, da sta izjavi kot listinska dokaza protiustavna ali nezakonita. Še zlasti, ker je E.H. v obravnavanem kazenskem postopku nastopal kot priča in ne kot soobdolženec, in ker je težišče zakonske in dokazne presoje na tistem, kar je po vseh ustreznih poukih povedal pred slovenskim sodiščem in ne na tistem, kar je povedal pred bosenskimi preiskovalnimi organi in organi pregona, s čemer je bila njegova izpovedba zgolj kontrolirana. Nenazadnje se je priča na obe izjavi sklicevala oziroma je pri njuni vsebini vztrajala in tudi zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da sodba na ti dve izjavi ne bi smela biti oprta. Če pa je pritožnica z odsotnostjo poukov merila na neverodostojnost izjav, je to predmet drugega pritožbenega razloga, s tem seveda, da bi morali biti pritožničini dvomi v resničnost njune vsebine podrobneje obrazloženi (konkretizirani).

14. Razlogi sodbe so glede vseh kaznivih dejanj, ki so bila obdolženi dokazana, izdatni, glede tako imenovanih kvalifikatornih znakov pa se za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe neposredno nahajajo v točki 140 do 146 sodbe. V katerem delu oziroma do katerega izmed tako imenovanih kvalifikatornih znakov se sodišče prve stopnje v zvezi s tem kaznivim dejanjem ni opredelilo, pritožnica ni obrazložila, pri kaznivem dejanju pod točko IV izreka sodbe pa kaj takšnega niti ni bilo potrebno. To kaznivo dejanje je bilo namreč opredeljeno v njegovi temeljni obliki po prvem odstavku 186. člena KZ-1, le kazenska sankcija je bila zaradi znanega odnosa konsumpcije v primeru navideznega realnega steka (Bavcon L./Šelih A. idr., Kazensko pravo, splošni del, Ur. l., Ljubljana 2009, stran 207) izrečena po tretjem odstavku tega člena, kar vse razumljivo izhaja že iz izreka sodbe. Ker je pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu premoženjske koristi spremenilo, se pritožničina zatrjevanja o odsotnih razlogih o višini te koristi izkažejo za brezpredmetna, medtem ko gre pri zatrjevani protispisnosti v zvezi z obdolženkinim zagovorom, ki je v točki 1 sodbe korektno povzet, za zmoto o procesnem dejstvu, ki je za obdolženo neodločilno.

15. Kako so ali mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, z izjemo grajane zavrnitve dokaznega predloga, iz pritožbene obrazložitve ni razbrati. To je pomembno, ker po eni strani pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti oziroma po drugi pomeni dejansko odpravo razlike med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP, za kar pa v tem zakonu ni nobene podlage. Obrazložitev vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe je v obravnavanem primeru potrebna toliko bolj, ker slovenski Zakon o kazenskem postopku zaslišanja priče v navzočnosti pravnega svetovalca (strokovnega pomočnika) resnično ne pozna, ker se temu, sicer nekonkretizirano očita prigovarjanje, kako bi priča morala izpovedovati, kot se nekonkretizirano očita bosanskemu sodniku, da je priči postavljal sugestivna vprašanja. Po zapisniku o zaslišanju priče E.H. z dne 27. 9. 2012 so bila posredovanja pravnega svetovalca in bosanskega sodnika usmerjena v odpravo uvodnih nejasnosti v zvezi z izvedbo zaslišanja in ne v vsebino pričine izpovedbe, na kar je bilo s strani predsednice senata posebej opozorjeno (l. št. 2841). Po istem zapisniku so bila priči najprej postavljena vprašanja v zvezi z obdolženkinim opisom in šele nato ji je bila obdolžena pokazana. Res je, da to ni bilo storjeno z drugimi, priči neznanimi osebami, kot je to sicer zahtevano v prvem odstavku 242. člena ZKP, vendar za kaj takšnega glede na vsebino pričine izpovedbe in njeno skladnost z drugimi dokazi tudi ni bilo potrebe, kot vsebinskemu pogoju iz tega člena. Šele, ko bi bilo od prepoznave odvisna odločitev v zadevi, bi bilo treba pri njeni popolni izvedbi vztrajati, medtem ko je v danem primeru, zaradi njene subsidiarne – kontrolne narave, navzočnost drugih, priči neznanih oseb, smela izostati. Enako velja za pritožničin dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca za telekomunikacije, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ne zadeva pravno relevantnega dejstva, čeprav je to v izreku sodbe navedeno. Z vidika izvršitve kaznivega dejanja je namreč vseeno, kje je bilo mamilo obdolženi pravzaprav izročeno in bi lahko to dejstvo (kraj izročitve) ostalo celo neugotovljeno.

16. Pritožnica v nadaljevanju uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 4. in 5. točke 372. člena ZKP. Prva kršitev je po njenem podana zato, ker bi kaznivo dejanje pod točko IV izreka sodbe ne smelo biti opredeljeno kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, druga kršitev pa zato, ker bi zaradi poteka preizkusne dobe do 23. 2. 2012 pogojna obsodba ne smela biti preklicana in tudi odvzema premoženjske koristi bi sodišče prve stopnje ne smelo izreči. 17. Zadnji dve navedbi sta glede na vsebino izvršenega posega v sodbo sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča brezpredmetni, medtem ko je bilo na prvo navedbo odgovorjeno že tedaj, ko je pritožnica uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvo je, da kaznivo dejanje pod točko IV izreka sodbe ni bilo opredeljeno po tretjem ampak po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter da je bila zgolj kazenska sankcija izrečena po tretjem odstavku tega člena. V nasprotnem, ko bi torej odnos konsumpcije ostal prezrt, bi obdolženi morale biti izrečene tri oziroma vsaj dve kazni, kar ji po takšnih pritožbenih prizadevanjih zanesljivo ne bi koristilo.

18. Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožnica ni obrazložila, dejansko stanje pa po njenem ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker je M.B. (mišljen je bržkone M.B.) povedal, da je obdolženi posodil nekaj denarja in da je potem ni več videl, da se je po telefonu včasih pogovarjal z Marjeto in včasih z Marijo, da je imel vtis, da gre za dve osebi ter da se ni spomnil, da bi mu za mamilo plačala obdolžena. Razen tega je bilo za eno od identificiranih telefonskih številk ugotovljeno, da jo je uporabljala M.L.J. iz Slovenskih Goric, medtem ko kraj predaje heroina ni potrjen z nobenim dokazom. Ravno nasprotno. Po analitičnih karticah se je obdolžena vedno gibala v krajih vstran od Ljubljane, medtem ko je priča E.H. v času predaj ni poznal in ne videl. V zvezi s kaznivim dejanje pod točko II izreka sodbe je obdolžena po pritožbeni obrazložitvi priznala le njegov del, vendar ne v kvalificirani obliki, saj je vedela, da je obdolženi D.T. odvisen od mamil, ne pa tudi, da jih namerava prodati še drugim. V preostalem je obdolžena to kaznivo dejanje zanikala, kot ga je zanikal soobdolženi D.T., drugi dokazi, ki bi potrdili navedbe iz obtožbe, pa niso bili izvedeni.

19. Pri povzetem gre za pritožničino lastno dokazno oceno, ki je v primerjavi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pomanjkljiva. Ne gre le za to, da je treba izpovedbo priče M.B. v splošnem razumeti v kontekstu, ki za obdolženo ni razbremenilen, da pričin vtis o dveh različnih sogovornicah nujno ne pomeni, da je heroin prevzemala neka druga Marija ali Marjeta od obdolžene, ki ji mamilo zanesljivo ni bilo izročeno neodplačno, ampak za vse druge dokaze, ki „postavljeni v vrsto“, izpovedbo te priče in izpovedbo priče E.H. potrjujejo in dopolnjujejo. Glede tega so razlogi sodbe jasni in jim pritožbeno sodišče nima ničesar za dodati. Bistvo je, da so dokazi številni in da so, upoštevaje odločilna dejstva, medsebojno skladni. Ali je med identificiranimi telefonskimi številkami prav vse in ves čas uporabljala M.K. ničesar ne spreminja, medtem ko je bilo glede kraja izročitve že obrazloženo, da bi ta, potem ko je bilo po izpovedbi priče E.H. nedvomno ugotovljeno, da je bil heroin izročen obdolženi, v opisu dejanja celo smel izostati.

20. Podobno velja za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe, pri čemer se pritožnica neposredno moti v zatrjevanju, da v dokaznem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi obsodbo v tem delu utemeljevali. Dovolj je omeniti izpovedbo tajnega policijskega delavca 9323, ki je v razlogih sodbe praktično v celoti povzeta, in ki ji nato ostali dokazi v pravilnem časovnem in logičnem zaporedju sledijo. Med temi je tudi zagovor soobdolženega D.T. glede 49,02 g heroina. Zagovor za obdolženo ni razbremenjujoč, sodišče prve stopnje pa ga je pravilno povezalo še z drugimi, kot rečeno številnimi dokazi, ki so obdolženo obremenjevali, tako da v ugotovitve prve stopnje v nobenem izmed grajanih delov ne gre dvomiti.

21. Čeprav pritožnica v pritožbeni obrazložitvi upošteva visok kaznovalni okvir za storjena kazniva dejanja in hkrati ne zanika obteževalnih okoliščin, šteje odmerjeno kazen za previsoko, ker obdolžena za istovrstna kazniva dejanja še ni bila obsojena. To nedvomno drži, vendar je enako gotovo, da ne gre za okoliščino, zaradi katere bi bilo katerokoli izmed kaznivih dejanj lažje in ne za okoliščino, ki bi po sebi ob tako veliki kriminalni količini terjala izrek nižje kazni od tiste po spremenjeni sodbi.

22. Zagovorniki obdolženega D.T. uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z vsemi tremi kaznivimi dejanji. Po njihovem pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe iz razlogov ni razvidna obdolženčeva pripadnost hudodelski združbi v objektivnem in subjektivnem pomenu. Pri kaznivima dejanjema pod točko II in IV izreka sodbe pa ni jasno, čemu sta bili ti storjeni v hudodelski združbi in posledično opredeljeni kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 in ne, na kaj se razlogi v 122. točki sodbe sploh nanašajo. Končno, sodišče prve stopnje se pri nobenem izmed navedenih kaznivih dejanj ni opredelilo do razlik med obdolženčevim zagovorom in izpovedbo tajnega policijskega delavca, glede vprašanja, ali je slednji zahtevano pasivno vlogo presegel ter prvega k storitvi kaznivih dejanj napeljeval, do zagovora obdolženega S.S. pa se v nobenem delu ni opredelilo.

23. Razlogi, ki jih pritožniki v zvezi s prvim kaznivim dejanjem pogrešajo, se neposredno nahajajo v 146. in 147. točki sodbe. So izdatni in zlasti glede na istočasno primerjavo s kaznivim dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1 v 142. točki sodbe dopolnitve v navajani smeri ne potrebujejo. V zvezi s preostalima dvema kaznivima dejanjema je bil obdolženi D.T. po razumljivem izreku pod točko III in IV sodbe spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in ne po tretjem odstavku 186. člena KZ-1. Po tej zakonski določbi mu je bila zaradi že omenjenega odnosa konsumpcije s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe, enako kot pri obdolženi M.K., izrečena zgolj kazenska sankcija. Kakršnikoli dodatni razlogi so zato odveč, medtem ko je njihova nerazumljivost navidezna. Res je, da 112. točka na 72. strani sodbe ni vsebinsko povezana s točko III njenega izreka, vendar je hkrati iz njenega konteksta razvidno, da gre za očitno zmotno ponavljanje razlogov v zvezi s točko II izreka sodbe. Ker pa je to ločeno v posebnem odstavku, njegovega pravega mesta v razlogih sodbe ni težko ugotoviti. Ostanejo tako le še razlike med obdolženčevim zagovorom in izpovedbo tajnega policijskega delavca ter zagovor obdolženega S.S., do katerih se je sodišče prve stopnje neposredno opredelilo v 152. do 153. točki ter v 110. točki sodbe, se pravi, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka niti v tem segmentu ni podana.

24. Z obrazložitvijo, po kateri tajni policijski delavec ni bil poučen o načinih delovanja, s katerimi bi se izognil izzivanju kriminalne dejavnosti ter da se je, zaslišan kot priča, neupravičeno skliceval na zavezo molčečnosti, pritožniki po vsebini uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pri tem glede izostalih poučevanj ne obrazložijo, kdaj torej sodišče prve stopnje ni uporabilo kakšne določbe Zakona o kazenskem postopku ali jo je uporabilo nepravilno in tudi ne, katera izmed obdolženčevih pravic obrambe je bila na (sami) glavni obravnavi z navedeno opustitvijo kršena. Drugače od povzetih zatrjevanj, ki jih zaradi ugotovljene nepopolnosti ni bilo mogoče preizkusiti, gredo zatrjevanja v zvezi s sklicevanjem tajnega policijskega delavca na zavezo molčečnosti v smeri kršitve 235.a člena in 5. člena ZKP, ki nista podani. Res je sicer, da je lahko posameznik pri sklicevanju tajnega policijskega delavca na zavezo molčečnosti onemogočen v dokazovanju izzivanja kriminalne dejavnosti, kar je po četrtem odstavku 155. člena ZKP razlog za izključitev kazenskega pregona, kot to v nadaljevanju izhaja iz pritožbene obrazložitve, vendar morajo biti „zamolčana“ dejstva in dejstva, ki navedeno sankcijo za nedovoljeno ravnanje tajnega policijskega delavca utemeljujejo, povezana. Te povezave pa pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ni zasledilo. Tajni policijski delavec se je med zaslišanjem skliceval na zavezo molčečnosti v omejenem obsegu, o čemer sta že odločila predsednik Višjega sodišča v Mariboru in predsednik Vrhovnega sodišča (četrti in šesti odstavek 235.a člena ZKP), medtem ko pritožniki ostalih dejstev, ki sodišču prve stopnje zaradi zgornjega sklicevanja niso bila posredovana, ne konkretizirajo. Zadnje je za preizkus kršitve pravice obrambe v smislu možnosti izjavljanja o vseh dejstvih in dokazih, ki obdolženca obremenjujejo ter navajanja vseh dejstev in dokazov, ki so mu v korist (drugi odstavek 5. člena ZKP) nujna, saj glede na dejavnost pritožnikov med postopkom in upoštevaje obseg pritožbene obrazložitve, s katero nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da obdolženi k storitvi kaznivih dejanj ni bil napeljan s strani tajnega policijskega delavca, ni jasno, v čem je bila pravzaprav obramba prikrajšana oziroma določno katerega izmed relevantnih dejstev pritožnikom, zaradi izostalih odgovorov ni uspelo dokazati.

25. V nadaljevanju pritožniki uveljavljajo kršitvi kazenskega zakona iz 3. in 4. točke 372. člena ZKP. Po njihovem bi moralo sodišče prve stopnje zaradi izzivanja kriminalne dejavnosti izdati zavrnilo sodbo, dejanji pod točko III in IV izreka sodbe pa sta bili nepravilno opredeljeni kot kaznivi dejanji neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku 186. člena KZ-1. Pogoj za prvo, kot sicer za katerokoli drugo kršitev iz te zakonske določbe so ustrezna dejstva, ki v obravnavanem primeru niso bila ugotovljena. Šele ko bi sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je bil obdolženi k storitvi kaznivih dejanj napeljevan, bi zaradi izključitvenega razloga iz četrtega odstavka 155. člena ZKP moralo izdati zavrnilno sodbo, medtem ko tedaj, ko stranka ta razlog (zgolj) zatrjuje, na navedeni način ni dolžno razsoditi. V zvezi z drugo kršitvijo se je pritožbeno sodišče posredno že izjavilo, ko je pritožnike zavrnilo pri uveljavljanih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvo je, da je bila obdolženemu za vsa tri kazniva dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 izrečena zgolj kazenskega sankcija, dejanja sama pa so bila (že po razumljivem izreku) pravilno opredeljena kot dejanje po tretjem in kot dejanji po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Če ne bi bilo tako, bi sodišče prve stopnje moralo tudi za kaznivi dejanji pod točko III in IV izreka sodbe izreči samostojno kazensko sankcijo, kar bi se za obdolženega slabše razpletlo, zaradi česar je dvomiti, da si pritožniki kot varuhi obdolženčevih koristi v kazenskem postopku (prvi odstavek 75. člena ZKP) za kaj takšnega v resnici prizadevajo.

26. Pritožbena graja dejanskega stanja je pretežno namenjena ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z delovanjem tajnega policijskega delavca, zanesljivostjo in zadostnostjo njegove izpovedbe ter ugotovitvam v zvezi s hudodelskimi združevanji. Po pritožnikih je bilo delovanje tajnega policijskega delavca čezmerno, glede na število odrejenih ukrepov navideznega odkupa, glede na način, kako so bili ukrepi izvedeni, in ker je bilo zoper obdolženega delovano še preden je bil prvi navidezni odkup odrejen. Razen tega se obdolženčev zagovor, ki je bil vseskozi enak in izpovedba tajnega policijskega delavca, razlikujeta o vsebini prvega srečanja, z izpovedbo samo pa ob odsotnosti ostalih dokazov, ni mogoče dokazati, da je heroin prihajal od obdolžene M.K. ter da so bila kazniva dejanja storjena v hudodelski združbi. Obstoj slednje bi moral biti dokazan v vseh primerih, kar se ni zgodilo. Neposredna osebna ali druga komunikacija med obdolženim ter obdolženim A.R. in obdolženo A.Z., kljub obsežni policijski dejavnosti ni bila zaznana, obdolženi je uživalec drog, ki je te s težavo nabavljal tudi drugje (denimo od obdolženega S.S.), medtem ko jih je prodal le tajnemu policijskemu delavcu in nikomur drugemu. Ker torej povezava med obdolženim in zgornjima obdolženima ni bila izkazana, ker prvi ni vedel, kje obdolžena M.K. kupuje drogo, in ker obdolženčeve nadaljnje prodaje niso bile načrtovane, temveč jih je vodila stihija, hudodelsko združevanje v objektivnem in subjektivnem oziru ni bilo podano. Končno tudi zato, ker je z ostalimi dokazi (npr. s poročilom o tajnem opazovanju) mogoče potrditi le izvedbeno plat dogajanja, primerjalna analiza med heroinom, ki je bil zasežen obdolženi M.K. in obdolženemu A.R. ter obdolženi A.Z., pa ni bila opravljena. Drugače je pri kaznivem dejanju pod točko III izreka sodbe, pri katerem bi morala biti opravljena primerjalna analiza med heroinom, ki je izviral „iz sfere“ tajnega policijskega delavca in heroinom, ki je bil zasežen obdolženemu S.S., saj z ostalimi dokazi niti prodaje ni mogoče ugotoviti.

27. V nasprotju z zgornjim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema, ter da ne bi prihajalo do nepotrebnega ponavljanja, le še odgovarja:

28. Kot to izhaja iz izpovedbe tajnega policijskega delavca in njegovih poročil, so bili praktično vsi odkupi določeni (determinirani) z obdolženčevim obnašanjem in ne zato, ker bi naj tajni policijski delavec silil vanj. Zadnje bi naj bilo sicer izkazano z delom obdolženčevega zagovora o ponujanju tablet, na katerega se pritožniki kot verodostojnega sklicujejo, pri čemer zaidejo v nasprotje z delom pritožbenih zatrjevanj v zvezi s hudodelskim združevanjem, ko izpostavljajo obdolženčevo uživanje drog, ki je brez njihovega predhodnega pridobivanja seveda nemogoče. Sploh pa, če je bil obdolženi resnično tako nedovzeten za storitev kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami, ni jasno, čemu je klonil ne samo pri prvem, ampak pri vseh ostalih odkupih droge, ki jo je po običajnih dogovarjanjih s tajnim policijskim delavcem, kot veljajo med tako imenovanimi „dilerji“, predhodno nedvomno nabavil. Da je bilo zoper obdolženega delovano še preden je bil navidezni odkup odrejen, je pravno dopustno in nenazadnje logično. Ne sme biti namreč prezrto, da je bilo zoper obdolženega predhodno odrejeno še tajno delovanje z uporabo identifikacijskih oznak kot poseben ukrep iz 155.a člena ZKP in ne kot (nedopustni) del navideznega odkupa po 155. členu ZKP. Končno, pritožniki v zvezi z izzvanostjo opozarjajo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Constantin in Stoian proti Romuniji, ki pa ni identičen obravnavanemu, ko je jasno, da pri obdolženemu ne gre za osebo, ki mu bi bila preprodaja prepovedane droge tuja, in ko je sodišče prve stopnje imelo na voljo večje število dokazov, ki jih v navajanem romunskem primeru ni ni zaslediti.

29. Kar zadeva hudodelsko združevanje, je treba najprej ugotoviti, da so tovrstna pritožbena prizadevanja v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko III in IV izreka sodbe brezpredmetna, ker kot rečeno obdolženi v tem delu ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 v kvalificirani, temveč v temeljni obliki, ki ga je mogoče storiti posamezno ali z udeležbo, konkretno s sostorilstvom, kot je bilo obdolženemu (in obdolženemu S.S. ter obdolženi M.K.) nedvomno dokazano.

30. Po drugi strani pritožbeno sodišče ne more zanikati, da neposredna zveza med obdolženim in obdolženim A.R. ter obdolženo A.Z. ni bila izkazana, vendar to za hudodelsko združbo iz tretjega odstavka 186. člena KZ-1, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni odločujoče. Bistveno je, da je obdolženi vedel, da je tudi obdolžena M.K. heroin morala kupiti (sicer bi ga morala sama proizvajati) in da je to počela v Ljubljani. Za obe ugotovitvi je v zbranih in izvedenih dokazih dovolj podlage, kot jo je dovolj za ugotovitev, da sta obdolženi A.R. in obdolžena A.Z. vedela, da obdolžena M.K. heroina ne kupuje, ker bi ga sama uživala, ampak da ga bo izročila naprej osebi, ki je sicer ne poznata. Obrazloženo z drugimi besedami pomeni, da tako kot je obdolženi vedel, da je za obdolženo M.K. še nekdo, pri katerem bo heroin dobljen, tako sta obdolženi A.R. in obdolžena A.Z. vedela, da je za obdolženo M.K. še nekdo, ki mu je heroin dejansko namenjen. To pa za ugotovitev o subjektivni zavezanosti povsem zadostuje, medtem ko je ugotovitev o objektivni povezanosti, s katero se pritožniki prav tako ne strinjajo, naravnost izrazita. Z izjemo tehničnih, drugih težav pri obdolženčevem nabavljanju heroina ni zaznati, nabave so bile razumno koordinirane in njihov cilj praviloma dosežen. Kakršnakoli stihija v smislu naključnosti in spontanosti je zato izključena, primerjalne analize med zaseženim heroinom pa so v primerih kaznivih dejanj pod točko II in III izreka sodbe nepotrebne. V obeh primerih je namreč časovna zgoščenost ter vsebinska povezanost dokazov tolikšna, da presega spoznanja o dogajanju po sebi ter omogoča nadaljnje zanesljive ugotovitve o izvoru, poti ter „namembnosti“ heroina, kakor tudi, da v nobenem izmed primerov neznana tretja oseba ni bila vpletena oziroma da v primeru dejanja pod točko III izreka sodbe, tajni policijski delavec heroina ni podtaknil. Glede na to, in ker pritožniki v ostalem povzemajo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim torej pritožbeno sodišče pritrjuje ali se razširjeno sklicujejo na, v sodni praksi izoblikovana merila v zvezi s hudodelskim združevanjem, ki jim pritožbeno sodišče po razlogih ne nasprotuje, jih je bilo v njihovih prizadevanjih zavrniti.

31. Čeprav pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji ni bila podana, jo je pritožbeno sodišče z ozirom na uveljavljana pritožbena razloga moralo samo preizkusiti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da izrečena kazenska sankcija po vrsti in višini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter da ni drugih ali novih okoliščin, ki bi terjale milejši kazenskopravni odziv.

32. Pritožbeno obrazložitev obdolženega D.T. v delu, ko pravi, da sodba temelji na dokazih kot posledici nedovoljenega delovanja tajnega policijskega delavca in da je njegova izpovedba zaradi sklicevanja na taktiko in metodiko delovanja, neverodostojna, je pritožbeno sodišče razumelo kot zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

33. Kršitvi nista podani. Čemu konkretno delovanje tajnega policijskega delavca ustavno ali zakonsko ni bilo dovoljeno, pritožnik ni obrazložil, pritožbeni preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa navedenih protipravnosti iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni razkril. Enako nekonkretiziran je pritožnikov očitek o neverodostojnosti izpovedbe tajnega policijskega delavca, in ko ne pove, kaj naj bi bilo s pričinim omejenim sklicevanjem na dolžnost varovanja uradne tajnosti sploh kršeno. Če je to morebiti 1. točka 235. člena ZKP, je treba ugotoviti, da je bilo s strani predsednika Višjega sodišča v Mariboru in predsednika Vrhovnega sodišča o takšnem pričinem ravnanju dejansko že odločeno, pritožbeno sodišče pa njune razloge povzema, medtem ko pritožnik kršitve kakšnega drugega zakonskega določila ali pravice obrambe ne navaja, se pravi, da v ostalem temeljnega pogoja iz drugega odstavka 371. člena ZKP niti ni bilo treba preizkusiti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

34. V graji dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik ponavlja zagovor, ko pravi, da je bil tajni policijski delavec tisti, ki je z njim navezal stik, da sta se srečevala v zvezi s prodajo avtomobila, da je tajni policijski delavec 0,5 g heroina pravzaprav kupil od drugega prodajalca, da se je 30. 5. 2011 s soobdolženo M.K. srečal naključno, da ni šlo za heroin, ker je tega „poštimal“ drugje, da se je od 30. 5. do 11. 6. 2011 s tajnim policijskim delavcem dobil najmanj petkrat, da mu je ves čas govoril, da bo po prodaji avtomobila prišel po večjo količino heroina, da je zadolžen, da je to edini način, da se izkoplje iz dolgov, da bi o tem morala obstajati poročila, da mu je, ko sta se 15. 6. 2011 dogovorila za nakup 50 g heroina, povedal, da je heroin iz Maribora, da ga je tajni policijski delavec po preizkušenem vzorcu zavrnil in dejal, da naj drugi vzorec priskrbi iz Ljubljane, da je vzpostavil s soobdolženo M.K. stik, ki heroina ni imela, da se je nato tajnemu policijskemu delavcu zlagal, da je heroin iz Ljubljane, da sta se 3. 7. 2011 s tajnim policijskim delavcem sestala, vendar mu je takrat povedal, da nima heroina, ker ga je nehal jemati, ko pa mu je tajni policijski delavec povedal, da bi želel kupiti heroin za 1.300,00 EUR, mu je odvrnil, da bi lahko dobil 70 g v dveh delih. Tistega dne tajni policijski delavec ni hotel več kupiti heroina, zato ga je 7. 7. 2011 tudi sam zavrnil in mu heroina ni hotel „zrihtati“. Kasneje si je premislil in privolil v prodajo 50 g heroina, poslal SMS sporočilo soobdolženi M.K., ki pa mu na sporočilo ni odgovorila. S tajnim policijskim delavcem sta se znova srečala 15. 7. 2011 ter se dogovorila za nakup 50 g heroina. Odpeljala sta se do nekega stanovanjskega bloka do soobdolženega S.S., pri katerem je heroin nameraval kupiti. Odšla sta v klet, vendar mu soobdolženi mamila ni izročil, ker je dvomil v tajnega policijskega delavca kot pristnega kupca mamila. Sam se je vrnil s tajnim policijskim delavcem po denar, ki mu ga je sprva izročil, vendar mu ga je takoj za tem vzel, zaradi česar tudi do kupčije ni prišlo. Tajni policijski delavec je 5. 8. 2011 znova hotel kupiti 100 g heroina, vendar ga je tedaj zavrnil, 17. 8. 2011 pa mu je, ko ga je tajni policijski delavec še enkrat povprašal, odvrnil, da bo preveril pri dobavitelju v Mariboru in da, če ne bo uspešen, bo poslal SMS sporočilo soobdolženi M.K.. Ko sta se s slednjo dobila, mu je povedala, da heroina nima in da mu bo do večera poskušala nekaj malega „zrihtati“ kot vzorec, da bi se lahko kupec odločil. Ko bi se kasneje s soobdolženo morala dobiti, te ni bilo. Dobila pa sta se naslednjega dne, vendar mu je tedaj soobdolžena povedala, da heroina nima. Kljub temu so se še dogovorili za nakup 100 g heroina, od katerih mu je soobdolžena priskrbela 20 g. Kasneje je tajni policijski delavec hotel kupiti še 100 g heroina, vendar po začetni dejavnosti do prodaje ni prišlo. Na koncu se pritožniku zdi še sporen način, kako je tajni policijski delavec pristopil do njega, ki je heroinski odvisnik, ga pripravil, da je klical soobdolženo M.K., česar sam ne bi storil ter da bi tajni policijski delavec za čas od 30. 5. do 15. 6. 2011, potem za 27. 6. in 28. 6. 2011 moral predati poročila, iz katerih bi bilo razvidno, da heroina ni dobil od soobdolžene M.K. 35. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko takšnega zagovora ni sprejelo, pri čemer je navedlo razloge, ki jim z ozirom na obseg in zlasti na tehtnost ni kaj dodati. Zato naj bo pritožniku odgovorjeno le, da je že iz pritožbene obrazložitve razvidno, da gre za osebo, ki je zelo vpeta v okolje, v katerem poteka preprodaja mamil in da so mu ta, z manjšimi izjemami, brez težav dostopna. Dejstvo je tudi, da v nobenem primeru, ko je tajnega policijskega delavca zavrnil, tega ni storil, ker bi mu bila ravnanja v zvezi z nakupom in prodajo heroina tuja, ampak zaradi vprašanj v zvezi s predmetom in ceno, se pravi ko je bila namera za takšna ravnanja že dosežena. Prezrto ne sme ostati niti, da je bilo dejanj več, in da se je z vsakim naslednjim navedena namera pravzaprav le potrdila. Glede na to, in ker je izpovedba tajnega policijskega delavca, skupaj s poročili v grajanem oziru jasna, v ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih pritožnikova kriminalna dejavnost ni bila izzvana, ne gre dvomiti.

36. Enako velja za drugi sklop pritožbenih prizadevanj, ki jih je pritožbeno sodišče razumelo kot pritožnikov ponovljeni poskus razbremeniti sebe, soobdolženega S.S. in zlasti soobdolženo M.K. Če namreč drži, da pritožnik pri kaznivih dejanjih pod točko II in IV izreka sodbe ni sodeloval na opisani način z obdolženo M.K., se potem njuni, s strani policije spremljani kontakti in srečanja z obdolženo A.Z. ter z obdolženim A.R. dne 30. 5. 2011 izkažejo za logično nesmiselne in izkustveno nekoristne oziroma kot ravnanja v zvezi z nekim drugim – policiji neznanim odjemalcem. Da je bil 7. 9. 2011 posredi dogovor za prodajo 50 g heroina pritožniku, izhaja že iz zagovora obdolžene M.K., medtem ko sta prodajo 20 g heroina 19. 8. 2011 oba priznala. Razlika v priznanjih je le, da je pritožnik kot končnega odjemalca navedel tajnega policijskega delavca, obdolžena M.K. pa pritožnika. Tudi ob prezrtih dokazih iz razlogov sodbe je razlika nepomembna, saj sta ravnanji obeh še vedno protipravni, le presojati se morata vsako zase, namesto kot ravnanji, ki bi bili storjeni skupaj – v sostorilstvu. Še bolj nepomembna so domnevno manjkajoča poročila tajnega policijskega delavca, po katerih bi naj bilo razvidno, da heroin ni prihajal od obdolžene M.K., saj se časovno s storitvijo kaznivih dejanj niti ne pokrivajo. Izjema je poročilo z dne 30. 5. 2011, ki je bilo nedvomno izdelano, s tem da je treba njegovo vsebino povezati delno s pritožnikovim zagovorom in zlasti z že omenjenimi rezultati prikrite policijske dejavnosti, ki v vsoti opisano udeležbo obdolžene M.K. samo potrjujejo.

37. V sostorilstvu, vendar z obdolženim S.S. je bilo storjeno še kaznivo dejanje pod točko III izreka sodbe. Čeprav zatrjevana zavrnitev izročitve heroina s strani tega soobdolženca zaradi bojazni pred policijskim razkritjem izkustveno ni izključena, drugače najdbe in zasega 49,75 g heroina 15. 7. 2011 ni mogoče obrazložiti, kot ni mogoče obrazložiti, kako to, da sta bila pritožnik in obdolženi S.S. po tajnem opazovanju na kraju izročitve heroina zaznana, ko pa je nameravana kupčija po njunih zatrjevanjih pravzaprav propadla.

38. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na predhodno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, moralo samo preizkusiti (386. člen ZKP). Ker je bila pritožniku za, dejansko več kaznivih dejanj, izrečena kazen le nekoliko nad minimumom, ta ne more biti čezmerna in je zato navedena odločba ostala nespremenjena.

39. Zagovornik obdolženega A.R. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je po zagovoru obdolženega D.T. jasno, da je v obravnavanem primeru šlo za nedovoljeno napeljevanje policije k storitvi kaznivega dejanja ter da so bili dokazi zaradi aktivnega – prepovedanega ravnanja policije, pridobljeni nezakonito. To nenazadnje izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kot dela evropskega prava, ki je v slovenski pravni ureditvi uvrščeno neposredno pod Ustavo, se pravi, da mora biti presoja ustreznosti ravnanja tajnega policijskega delavca zasnovana širše in ne zgolj z vidika zahteve iz tretjega odstavka 155. člena ZKP. Razen te je po pritožniku podana še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe zaradi najmanjše teže heroina ter zaradi neugotovljenih okoliščin pridobitve 74,14 g kokaina nerazumljiv, razlogov o teh dejstvih v sodbi ni, kot jih ni glede vrste najdenih bioloških sledi, potem glede zagovora obdolžene A.Z., obdolženčevega glasu, identitete osebe z vzdevkom „Buča“ in glede navedb o hudodelski združbi obdolžene M.K. iz Bosne in Hercegovine, ki naj bi jo dopolnjevalo osebje hudodelcev iz Slovenije.

40. Kot je znano, je izzivanje kriminalne dejavnosti dejansko vprašanje in šele, ko je takšno ravnanje ugotovljeno, je mogoče razpravljati o načinih sankcioniranja, ki v posameznem primeru resnično utegnejo seči čez nedovoljenost kazenskega pregona, kot je sicer predvideno v četrtem odstavku 155. člena ZKP. Če izzivanje kriminalne dejavnosti ni ugotovljeno, je navedena razprava o načinih sankcioniranja seveda nepotrebna. To pritožbeno sodišče poudarja, ker je iz pritožbene obrazložitve razumeti, kot da je do izzivanja kriminalne dejavnosti dejansko prišlo in je tako treba paziti le še na ustreznost procesno-pravnega odziva.

41. Toda že v zvezi z istovrstnimi zatrjevanji obdolženega D.T., pritožbeno sodišče ni dvomilo v ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih ta h kriminalni dejavnosti ni bil izzvan oziroma da ga tajni policijski delavec k storitvi kaznivih dejanj ni napeljeval. Kljub pritožnikovi strokovno nadgrajeni utemeljitvi, razlogi pritožbenega sodišča ostajajo nespremenjeni. Najprej zato, ker okoliščine primera iz sodbe Sodišča za človekove pravice Constantin in Storian proti Romuniji, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, niso identične okoliščinam obravnavanega primera. Kot rečeno, gre pri obdolženemu D.T. za osebo, ki je zelo vpeta v okolje, v katerem poteka preprodaja s prepovedanimi drogami, odkupov je bilo v obravnavanem primeru več, kot je bilo več tudi drugih dokazov, česar pritožnik ob sklicevanju na zgornji romunski primer pred sodiščem prve stopnje in v pritožbeni obrazložitvi ni omenjal. Sploh pa v pritožbeni obrazložitvi ni bil konkretiziran dokaz, na katerega bi sodba ne smela biti oprta in ne ostali dokazi, ki bi bili pridobljeni na podlagi takega ustavno ali zakonsko nedovoljenega dokaza, medtem ko jih preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni razkril. 42. Kar zadeva izrek sodbe, je ta v obeh grajanih delih razumljiv. Navedba teže heroina v absolutni vrednosti k razumljivosti, sicer jasnega izreka v točki II/1 izreka sodbe ničesar ne prispeva, neugotovljene okoliščine pridobitve 74,14 g kokaina iz točke V izreka sodbe, pa tako ali tako niso sestavni del izvršitvenega ravnanja, ki pravzaprav bolj razumljivo niti ne more biti opisano. Do načina prodaje 4,92 g heroina in načina hrambe 74,14 g kokaina se je sodišče prve stopnje opredelilo na 48. do 64. ter, vključno z biološkimi sledmi, na 75. do 77. strani sodbe in v okviru danega se je opredelilo do zagovora obdolžene A.Z., ki je obvestilo, posredovano policistom – nanj se sodba ne sme opreti, posplošeno zanikala. Drugače je glede obdolženčevega glasu, saj ta po glasu ni bil prepoznan, medtem ko ostali okoliščini ne sodita med dejstva iz opisa dejanja (odločilna dejstva) in ne med dejstva, ki bi bila s temi tako povezana, da bi bila tudi od njih odvisna odločitev v zadevi. Sta le fragmenta, ki če se ju pusti v kontekstu obrazložitve, dodatnih opredeljevanj ne potrebujeta, se pravi, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niti z vidika razlogov ni podana.

43. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Pritožnik jih posebej ne identificira in tudi iz pritožbene obrazložitve jih ni razbrati. Drugače je z grajo dejanskega stanja, ko pritožnik zatrjuje, da se obdolženi in obdolžena A.Z. kot življenjsko povezana posameznika nista mogla združiti zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, saj obdolženega D.T. sploh nista poznala, obdolžena M.K. in obdolžena A.Z. pa sta bili le dolgoletni prijateljici. Razen tega ni bila ugotovljena vrsta bioloških sledi, ki bi naj pripadale obdolženemu in ne, ali gre za sledi, ki bi bile izključno njegove. To je po pritožniku pomembno, ker je obdolženi obdolženo A.Z. zaradi omenjene povezanosti pogosto obiskoval ter posledično v njenem stanovanju puščal sledi. Končno, zgoraj navedena dejstva, o katerih bi naj po pritožbeni obrazložitvi ne bilo nobenih razlogov, je mogoče razumeti tudi kot dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa bi to moralo storiti.

44. Zadnje ne drži ne v procesnem in ne v dejanskem smislu. Že je bilo obrazloženo, da se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe do vseh odločilnih dejstev opredelilo in nobenega dvoma ne more biti, da so bila vsa odločilna dejstva tudi ugotovljena. V nasprotnem bi namreč pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe ne bilo mogoče povezati ravnanj obdolžencev oziroma bi katero izmed teh iz opisa moralo odpasti, pri kaznivem dejanju pod točko V izreka sodbe pa je glede na opis, še kaj bolj odločilnega težko ugotoviti. Navidezni izjemi sta izvor in pripadnost bioloških sledi, pri čemer je ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje opozoriti, da so pritožnikova zatrjevanja, ki gredo v smeri mešanja sledi, utemeljena na njegovi domnevi in ne morebiti na obdolženčevem zagovoru, ki se kot rečeno ni zagovarjal ter da je bila ugotovitev o obdolženčevi hrambi oprta na druge dokaze, česar pritožnik znova ni omenjal. 45. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, po kateri je bilo kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe storjeno v hudodelski združbi. Da ne bi prihajalo do nepotrebnega kopičenja po vsebini istih razlogov, naj bo pritožniku odgovorjeno le, da povezava med obdolženim in obdolženo A.Z. na eni strani ter to obdolženo in obdolženo M.K. na drugi, ugotovljenega združevanja v nobenem smislu ne izključuje. Prej nasprotno, saj so izvršitvena ravnanja v obeh primerih potekala brez zapletov in z istim ciljem, pri čemer ni zaznati, da bi bila obdolženi in obdolžena A.Z., zato ker nista poznala obdolženega D.T., pri izvršitvi kakorkoli ovirana oziroma da bi se na to dejstvo med izvršitvijo posebej ozirala. Bistveno je, da sta vedela, da obdolžena Marija Kamenik ni zadnja, ki bo imela s heroinom opraviti in da potemtakem ne more biti edina, ki ji je ta droga namenjena.

46. Kljub ugotovljeni kvalificirani obliki kaznivega dejanja je po pritožniku sodišče prve stopnje obdolženemu izbrano kazensko sankcijo prestrogo odmerilo. Teža kaznivega dejanja pod točko II/1 izreka sodbe zaradi majhne količine heroina ni velika, medtem ko obdolženemu kaznivo dejanje pod točko II/2 izreka sodbe niti ni bilo dokazano.

47. Dokazanost kaznivega dejanja in odmera kazni sta dve različni stvari. Če obdolženemu kaznivo dejanje ni dokazano, ga je treba obtožbe oprostiti in ne mileje kaznovati, kot to smiselno izhaja iz zadnjega dela pritožbene obrazložitve. V tem oziru skupna količina droge, s katero je imel obdolženi opraviti pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe ni majhna in ni majhna pri kaznivem dejanju pod točko V izreka sodbe, ki ga pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne omenja, se pravi, da tudi zato s povzetimi pritožbenimi prizadevanji ne more uspeti.

48. Po zagovornici obdolžene A.Z. sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (7. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker ni ugotovilo lastništva stanovanja, v katerem bi naj obdolžena storila kaznivo dejanje. Razen tega je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe oziroma ta nima razlogov oziroma so ti popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, prav tako pa je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). V izreku sodbe je namreč navedeno, da je obdolžena z dejanji pod točko II/1 in 2 ter točko V storila kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, nato ji je bila izrečena kazen le po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, v razlogih sodbe pa je navedeno, da sta obdolženi v celoti dokazani kaznivi dejanji po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1. V razlogih sodbe je tudi navedeno, da sta bili obdolženi dokazana pomoč in posredovanje pri kaznivih dejanjih, brez da bi bili ti ravnanji konkretizirani. To je pomembno, kajti biti v stikih s soobdolženimi še ne pomeni aktivnega sodelovanja pri kaznivem dejanju in tudi ne, da bi o poslih soobdolžencev kaj vedela.

49. Predmet obtožbe je določen z opisom dejanja. Ta je praviloma sestavljen in abstraktnega in konkretnega dela, pri čemer mora kot celota ustrezati zakonskemu dejanskemu stanu posameznega kaznivega dejanja. Ker v obravnavanem primeru, izhajajoč iz besedila tretjega in prvega odstavka 186. člena KZ-1, pravno formalni položaj stanovanja, v katerem je bila hranjena prepovedana droga, v nobenem izmed delov opisa ni naveden, zgornja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana oziroma ni podana zato, ker je sodišče prve stopnje o vsem, kar je bilo v obtožbi opisano, s sodbo tudi odločilo.

50. Pritožničina prizadevanja v zvezi z izrekom in delno z razlogi sodbe so podobna prizadevanjem zagovornice obdolžene M.K. in zagovornikom obdolženega D.T., zato naj bo ponovljeno le, da je po izreku sodbe in po njenih razlogih jasno, da je bila obdolžena obsojena za dve kaznivi dejanji in da ji je bila le kazenska sankcija, zaradi že navedenega razmerja konsumpcije, izrečena po tretjem odstavku 186. člena KZ-1. Nasprotje v izreku ter med izrekom in razlogi sodbe, kot ga vidi pritožnica, potemtakem ni podano, razlogi o obdolženkinih izvršitvenih ravnanjih pa so v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe konkretizirani v 81. do 84., 89., 96. in 98. točki sodbe ter v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko V izreka sodbe v 129. do 132. točki sodbe. Iz razlogov je povsem jasno, da ugotovljena izvršitvena ravnanja pomenijo aktivno udeležbo pri kaznivih dejanjih in da je obdolžena o teh vedela vse, kar je za njihov uspeh morala vedeti. Tako imenovane protispisnosti pritožnica ni obrazložila, medtem ko je preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni razkril. 51. Vprašanje lastništva stanovanja pritožnica izpostavlja tudi v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolžena po njenem ni bila lastnica stanovanja, temveč ga je zgolj uporabljala. Enako velja za torbo, na kateri so bili sicer najdeni obdolženkini prstni odtisi, ne pa tudi na vrečki z mamilom, ki se je nahajala v tej torbi. Obe lastništvi sta v sklepnem pomembni zato, ker je stanovanje uporabljalo več ljudi, zaradi česar je možno, da je torbo v stanovanju hranil kdo drug in da jo je obdolžena zgolj umaknila. Končno, obdolženi ni bilo dokazano sodelovanje v hudodelski združbi, saj ni bilo potrjeno, da je bila v stikih z drugimi udeleženci ravno zaradi mamil, kot tudi, da je pri njihovem nakupu ali prodaji kakorkoli sodelovala.

52. Da bi bilo lastništvo stanovanja pogoj za to, da bi bilo mogoče mamilo v stanovanju hraniti, kot to smiselno izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, je seveda neutemeljeno. Posest in uporaba stanovanja za hrambo prepovedane droge povsem zadostujeta, medtem ko odsotnost obdolženkinih prstnih odtisov na vrečki z mamilom, hrambe po sebi ne izključuje. Tem prej, ker ne gre za edina dokaza oziroma ker pritožnica v pritožbeni obrazložitvi prezre natanko tiste dokaze iz razlogov sodbe, ki jih je ob uveljavljanih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pogrešala. Gre za izpovedbo tajnega policijskega delavca, poročilo o tajnem opazovanju, prestrežene telefonske pogovore in nenazadnje za obdolženkine biološke sledi na zaseženi digitalni tehtnici, ki jih pritožnica v pritožbeni obrazložitvi prav tako ni omenjala. Ocenjeni vsak zase in zlasti v medsebojni povezavi, ti dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne puščajo nobenega dvoma, da je bila obdolžena del ugotovljene hudodelske združbe, da je v tej posredovala pri prodaji in nakupu ter zaradi prodaje hranila prepovedano drogo, kar je bilo praktično edino, za kar se je ravno takšna združba izoblikovala in za kar je obdolžena v združbi na opisani način sodelovala.

53. V nadaljevanju pritožbene obrazložitve pritožnica pritrjuje ugotovljenim olajševalnim okoliščinam v zvezi z odmero kazni, s tem da zaradi obdolženkinega sodelovanja pri hišni preiskavi, nekaznovanosti in nedavne zaposlitve meni, da bi bilo mogoče kazen tudi omiliti.

54. Vsebinski pogoji iz 2. alineje 50. člena KZ-1 za omilitev kazni morajo biti po kvaliteti in stopnji primerljivi s formalnimi razlogi in 1. alineje tega člena. Posebne olajševalne okoliščine so namreč tiste, ki morejo imeti v vseh primerih, v katerih se pojavljajo, nedvomno in za vsakogar očitno olajševalno naravo, v konkretnem primeru pa tudi prevladujoč položaj z ozirom na obteževalne okoliščine (Bele, str. 290 do 291). V pritožbeni obrazložitvi navedene okoliščine niti prvega praga ne dosegajo. Obseg obdolženkinega sodelovanja z organi pregona je bil minimalen, medtem ko pri nekaznovanosti in najdeni zaposlitvi v resnici ni ničesar tako posebnega, da bi bilo mogoče obdolženi odmeriti kazen pod zakonsko predpisano mejo.

55. Zagovornik obdolženega S.S. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz izreka sodbe ni jasno, ali je bil obdolženemu odvzet tudi prenosni računalnik, ker v 110. točki sodbe niso navedeni razlogi, čemu sodišče prve stopnje ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, in ker so razlogi v 138. točki, ko se sodišče sklicuje na veliko količino heroina, ki jo je obdolženi prenašal s seboj, posest pripomočkov za odmerjanje in pakiranje mamil ter na predhodno prodajo heroina, nezadostni, oziroma vsaj v precejšnji meri nejasni.

56. Kaj vse in na kakšni podlagi je bilo obdolženemu odvzeto izhaja iz odločbe na 9. do 10. strani sodbe. Njen izrek je razumljiv in navedenega računalnika ne zajema, se pravi, da ta tudi ni mogel biti predmet odvzema. Pozorno branje še pokaže, da je bil obdolženčev zagovor povzet v 7. točki sodbe, razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje temu zagovoru ni sledilo, pa se neposredno nahajajo v 137. in 138. točki sodbe. Čemu so nezadostni oziroma kaj jim manjka in zakaj so nejasni, pritožnik ni obrazložil, medtem ko je bilo po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovljeno, da razlogi sodbe ustrezajo zahtevam kot a contrario izhajajo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in ki jo potem takem pritožnik neuspešno uveljavlja.

57. Pritožnik se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ker se pri kaznivem dejanju pod točko III izreka sodbe vsi dokazi nanašajo na obdolženega D.T., ker je bila v predkazenskem postopku vodena obsežna policijska dejavnost, ki z izjemo navedenega soobdolženega ni kazala na obdolženčevo vpletenost v kakršnakoli druga prepovedana dejanja, medtem ko je treba najdbo 8,60 g heroina ter nekaterih pripomočkov pri kaznivem dejanju pod točko 6 izreka sodbe, povezati z obdolženčevo hudo odvisnostjo, ki pa še ne more pomeniti, da je prepovedano drogo tudi prodajal. 58. Res je, da nobeden izmed dokazov, ki so bili v zvezi s prvim kaznivim dejanjem izvedeni, obdolženega kot prodajalca prepovedane droge neposredno ne obremenjuje, vendar je to tudi po dokazih, ki se v prvi vrsti nanašajo na obdolženega D.T. mogoče zanesljivo ugotoviti. Dejstvo je namreč, da je tajni policijski delavec heroin hotel kupiti in dejstvo je, da ga je plačal in prevzel. Dejstvo je še, da se je obdolženi D.T. pred plačilom srečal z obdolženim S.S., ki ga je potem, ko je tajni policijski delavec prevzel heroin, odpeljal s kraja dejanja. Glede na takšno sosledje dogodkov, v katerem udeležbe kakršnekoli tretje osebe ni zaznati, in ker z zanikanjem prodaje s strani obeh obdolžencev, najdbe in zasega prepovedane droge, razumno ni mogoče obrazložiti, pritožbeno sodišče v ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko III izreka sodbe ne dvomi. Še zlasti, ker se v nasprotnem srečanje med obdolžencema, brez da bi bil znan namen, izkaže za izkustveno nesmiselno, zgolj opravljeni prevoz pa ob dejstvu, da se je obdolženi D.T. tistega dne prevažal s tajnim policijskim delavcem, za nepotrebnega.

59. Enako pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z drugim kaznivim dejanjem. Ne gre samo za količino prepovedane droge in pripomočke, ki so bili obdolženemu zaseženi, in ki tudi po presoji pritožbenega sodišča segajo čez potrebe povprečnega uživalca, ampak še za zgoraj obravnavano prodajo, ki je sodišče prve stopnje ni prezrlo, in ki očitani namen obdolženca, ob prenašanju prepovedane droge, samo potrjuje.

60. Pritožbeno sodišče se je ob pritožnikovih prizadevanjih v zvezi z odločbo o odvzemu predmetov že izjavilo, odločbo o kazenski sankciji pa je glede na uveljavljani razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja preizkusilo po 386. členu ZKP, čeprav se pritožnik zoper to odločbo ni pritožil. Zapovedani preizkus je pokazal, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki ustrezata teži kaznivega dejanja in krivdi ter zato navedene odločbe v obdolženčevo korist ne gre spreminjati.

61. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je ob reševanju pritožb zagovornice obdolžene M.K., zagovornikov obdolženega D.T. in samega obdolženega, zagovornika obdolženega A.R., zagovornice obdolžene A.Z., zagovornika obdolženega S.S. in o samih pritožbah odločilo tako kot izhaja iz I., II. in III. dela izreka odločbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

62. Pritožbeno sodišče o dolžnosti plačila sodne takse za obdolžene ni odločalo, ker je bilo s to odločbo delno odločeno v njihovo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP), medtem ko je za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov, zaradi premoženjskih razmer obdolžencev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 97. člena ZKP).

63. Kot to izhaja iz podatkov spisa, je bila sodba sodišča prve stopnje obdolženemu A.R. vročena 26. 11. 2012. Sodba vsebuje pravni pouk o pravici do pritožbe, 15 dnevnem roku, v katerem mora biti pritožba vložena ter o načinih, kako je treba to storiti. Obdolženi je 6. 2. 2013 vložil pritožbo, skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga je sodišče prve stopnje s sklepom III K 43645/2011, 18. 2. 2013 zavrnilo. Obdolženi se zoper ta sklep ni pritožil. Glede na povzeto ter glede na razliko med dnevom vročitve sodbe in dnevom vložitve pritožbe je jasno, da je bila ta podana po preteku zakonskega roka ter jo je bilo kot prepozno zavreči (389. člen ZKP).