Jedro

Tožnik je bil v času podaje odpovedi v bolniškem staležu, zato mu skladno s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 delovno razmerje ni prenehalo ob poteku odpovednega roka. Ker je bil z odločbo ZPIZ z dne 12. 2. 2024, ki je postala pravnomočna 29. 2. 2024, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu je s tem dnem na podlagi zakona (prvi odstavek 119. člena ZDR-1) prenehalo delovno razmerje in je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Prenehanje delovnega razmerja iz razloga invalidske upokojitve je tako nastopilo pred učinkovanjem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pogoj za prisojo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi. Slednjo sodišče lahko razveže šele po tem, ko ugotovi, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi podane redne odpovedi s strani delodajalca, temveč na podlagi samega zakona zaradi njegove razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti (torej zakonito), niso bili podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Posledično je tudi zahtevek za denarno povračilo utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 11. 1. 2024, 23. 2. 2024 in 30. 4. 2024. V II. točki izreka je tožbo zavrglo v delu zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 25. 7. 2023. V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 7.259,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo in sklep (II., III. in IV. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pravočasni pritožbi navaja, da ne drži, da je njegov pravni interes odpadel. Pravni interes za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne kaže le v reintegracijskem zahtevku, ampak tudi v zahtevku za denarno povračilo. Če po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja ni več mogoče obnoviti, pride v poštev sodna razveza. V konkretnem primeru glede na vse okoliščine (odločba o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije) in interes obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Skladno s 118. členom ZDR-1, bi lahko sodišče delovno razmerje razvezalo tudi pred nastopom prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, vendar pa sodišče o tem sploh ni odločalo, niti se ni opredelilo, zakaj ni odločalo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Iz določbe 118. člena ZDR-1 tudi ne izhaja, da bi morala tožeča stranka podati ustrezen zahtevek za sodno razvezo, tak predlog lahko poda tudi tožena stranka, kar je tudi storila. Glede na navedeno bi sodišče moralo odločiti o sodni razvezi in denarnem povračilu. Sodišče neutemeljeno ni presojalo, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Za vsako odpoved mora obstajati resen in utemeljen razlog, ki pa v konkretnem primeru ni bil podan. Dejanski razlog za odpoved je bila daljša bolniška odsotnost tožnika. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve in ugoditev zahtevku oziroma podredno razveljavitev sprejete odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja neutemeljnost pritožbenih navedb ter pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane odločitve.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva in svojo odločitev tudi utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Izpodbijano odločitev je mogoče preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge, ki jo podpirajo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih tožnikovih navedb, zato ni podana niti smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.V tem postopku je tožnik s prvotnim tožbenim zahtevkom uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2023 ter njeno razveljavitev, nadalje ugotovitev, da mu pogodba o zaposlitvi z dne 3. 5. 2017 ni prenehala veljati in še vedno traja, uveljavljal je reintegracijo in reparacijo. Tožnik je bil v času podaje odpovedi v bolniškem staležu, zato mu skladno s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 delovno razmerje ni prenehalo ob poteku odpovednega roka. Ker je bil z odločbo ZPIZ z dne 12. 2. 2024, ki je postala pravnomočna 29. 2. 2024, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu je s tem dnem na podlagi zakona (prvi odstavek 119. člena ZDR-1) prenehalo delovno razmerje in je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Prenehanje delovnega razmerja iz razloga invalidske upokojitve je tako nastopilo pred učinkovanjem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tej posledici je tožnik umaknil tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo, da mu pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, umaknil je zahtevek za reintegracijo in reparacijo, vztrajal pa je pri zahtevku, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2023 nezakonita ter dodatno uveljavljal denarno povračilo v znesku 7.259,95 EUR.

7.Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, s katero je zavglo tožbo v delu zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi z dne 25. 7. 2023. V zvezi s to odločitvijo se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na enotno in ustaljeno sodno prakso, po kateri ugotovitev nezakonitosti enostranske izjave volje (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja enostranski akt delodajalca) glede na 181. člen ZPP ne more biti predmet ugotovitvene tožbe oziroma ugotovitvenega zahtevka. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Slednjega pa tožnik v nazadnje postavljenem zahtevku ni uveljavljal.

8.Pravilna je nadalje tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev, da mu pogodba o zaposlitvi še vedno traja, reintegracijo in reparacijo, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo. Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja pa ni pravno priznan pravni interes, saj mora biti slednji neposreden in konkreten, ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja.

9.Iz odločitve sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, zakaj sodišče ni odločalo o predlogu za sodno razvezo (ki ga je podala toženka), zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče tega ni pojasnilo. Pogoj za prisojo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi. Slednjo sodišče lahko razveže šele po tem, ko ugotovi, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi podane redne odpovedi s strani delodajalca, temveč na podlagi samega zakona zaradi njegove razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti (torej zakonito), niso bili podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Posledično je tudi zahtevek za denarno povračilo utemeljeno zavrnilo.

10.Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso relevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (360. člen ZPP).

11.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

12.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).

-------------------------------

1VSRS, opr. št. VIII Ips 163/2018 in VIII Ips 11/2023.