Jedro

Izpodbijana odločitev toženki ne onemogoča uporabe njenega garažnega boksa. Od toženke se ne zahteva opustitev (so)posesti garažnega boksa ali spreminjanja načina njegove uporabe. Sklep ji ne preprečuje, da svoj garažni prostor uporablja tudi v bodoče za parkiranje. Tožeča stranka do vrat svojega poslovnega prostora dostopa mimo avtomobila. Dostop ji ovirajo oz. preprečujejo kovinska vrata, ki jih je toženka namestila na vhod garažnega boksa.

Z izpodbijano odločitvijo je toženi stranki omogočeno, da obveznost izpolni – zagotovi prost prehod čez garažni boks – na kakršen koli način.

Stroški pregleda stroškovnika v sodnem spisu pritožniku niso priznani, ker nagrada za sestavo pritožbe vključuje tudi te stroške.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.544,76 EUR nadomesti z zneskom 1.320,77 EUR; v ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo z dne 23. 1. 2018 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obveznost, da tožeči stranki omogoči neoviran dostop v poslovni prostor – skladišče na naslovu v Ljubljani – tako, da bodo pooblaščene osebe tožeče stranke neovirano vstopale in prehajale čez parkirno mesto, nepremičnino z ID znakom 0000-26. Tožena stranka se je dolžna vzdržati dejanj, s katerimi bi zastopniku in zaposlenim tožeče stranke preprečevala, onemogočala ali omejevala neovirano uporabo parkirnega mesta za miren peš prehod in dostop do poslovnega prostora; kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnjeno (II. točka izreka). Glede stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 1.544,76 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim dostavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa in zahteva povrnitev pravdnih stroškov. Zatrjuje nasprotje med prvim in drugim odstavkom II. točke izreka, kar označuje za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. V prvem odstavku II. točke ni določeno, kakšen dostop je tožena stranka dolžna zagotoviti. Meni, da iz odločitve izhaja, da je toženi stranki popolnoma onemogočena uporaba garažnega boksa za osnovni namen – parkiranje in shranjevanje, torej, da mora biti garažni boks prost. V drugem odstavku II. točke so toženi stranki prepovedana bodoča motilna dejanja, ki preprečujejo, onemogočajo ali omejujejo neovirano uporabo parkirnega mesta (pravilo garažnega boksa) izključno za miren peš prehod in dostop do tožničinega poslovnega prostora. Meni, da iz izreka ni razvidna obveznost, ki jo mora tožeča stranka izpolniti, da omogoči neoviran vstop in prehod čez njeno nepremičnino: ali neoviran vstop in prehod čez nepremičnino ali izključno miren peš prehod in dostop do poslovnega prostora. Meni, da se III. točke izreka ne da preizkusiti, ker iz obrazložitve ni razvidno, kateri stroški so tožeči stranki priznani. Pooblaščenka si je zato 5. 10. 2018 ogledala sodni spis in za to dejanje zahteva povrnitev stroškov. Ker stroškovnik tožeče stranke toženi stranki ni bil vročen, je storjena bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Uporabljen bi moral biti drugi odstavek 154. čl. ZPP, kajti tožena stranka ni uspela z zahtevkom za odstranitev vgrajenih garažnih vrat ali izročitev daljinskega upravljalnika. Ocenjuje, da je uspeh tožeče stranke le 50 %. Ker je tožena stranka še pred vložitvijo tožbe (16. 1. 2018) tožeči stranki po elektronski pošti zagotovila, da ji bo 17. 1. 2018 od 8. do 12. ure omogočen neoviran dostop – da vzame svoje stvari, ki jih potrebuje, kar je tožeča stranka izkoristila – bi bilo treba uporabiti drugi odstavek 154. čl. ZPP in odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Meni, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve sledečih stroškov: Stroškov opomina z dne 1. 12. 2017 v višini 250 točk, ker opomin ni bil potreben. Iz vsebine opomina ni razvidno, da bi se nanašal na motilno dejanje. Garažna vrata so bila nameščena v času od 13. - 14. 1. 2018, tožeča stranka pa je tožbo vložila 16.1.2018 in tožene stranke pred tem ni opominjala. Tudi po višini so ti stroški pretirani, saj je s tar. št. 38/4 Odvetniške tarife predvideno plačilo 25 % tar. št. 18, vendar ne manj kot 100 točk. To pomeni, da bi bilo za opomin možno priznati največ 100 točk. Dne 16. 5. 2018 je bil opravljen le en narok, zato ni mogoče priznavati ločenih stroškov za narok v zvezi z ugovorom zoper izdano začasno odredbo in obravnavo glavne stvari.

Stroški po računu št. 69/18 z dne 3. 7. 2018 niso specificirani, računa pa v spis ni. Ker tožeča stranka teh stroškov ni ustrezno opredelila, jih ni mogoče priznati.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da nasprotja med prvim in drugim odstavkom II. točke izreka ni. Tožeča stranka ni zahtevala prostega parkirnega prostora – garažnega boksa niti ni zatrjevala take posesti. Za nepotrebno označuje diskusijo o pritožbenih razlogih zoper stroškovni del odločitve. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ni utemeljen. Tako v prvem kot drugem odstavku II. točke izreka se od tožene stranke zahteva, da tožeči stranki zagotovi vstop v garažni boks in prehod čez garažni boks z ID znakom 0000-3900-26. V prvem odstavku se od toženke zahteva aktivno ravnanje po tem, ko je z vgradnjo kovinskih vrat onemogočila vstop v garažni boks in s tem prehod preko tega prostora do vrat tožnikovega poslovnega prostora. Drugi odstavek toženki nalaga obveznost, da se v bodoče vzdrži ravnanj, ki bi tožeči stranki onemogočala ali omejevala miren peš prehod in dostop do poslovnega prostora z ID znakom 0000-31. Nasprotja med zahtevanim izpolnitvenim ravnanjem in prepovedjo bodočih motilnih dejanj ni. S stališčem, da izpodbijana odločitev toženki onemogoča uporabo njenega garažnega boksa, ni mogoče soglašati. Od toženke se ne zahteva opustitev (so)posesti garažnega boksa ali spreminjanja načina njegove uporabe. V postopku ni bilo sporno, da toženka oz. njena najemnica v garažnem boksu parkira avtomobil. Sklep ji ne preprečuje, da na ta način svoj prostor uporablja tudi v bodoče; parkiranja ji ne prepoveduje. Tožeča stranka do vrat svojega poslovnega prostora dostopa mimo avtomobila. Dostop ji ovirajo oz. preprečujejo kovinska vrata, ki jih je toženka v času od 13. do 14. 1. 2018 namestila na vhod garažnega boksa.

6. Tožeča stranka je zahtevala, da tožena stranka obveznost izpolni tako, da bodisi odstrani novo vgrajena elektronska vrata bodisi izroči daljinski upravljavec teh vrat. Sodišče je zahtevek v tem delu zavrnilo in s tem toženi stranki omogočilo, da obveznost izpolni – prost prehod čez garažni boks zagotovi – na kakršen koli način. V pritožbi toženka tej odločitvi oporoka z argumentom, da ni razvidno, kaj ji je sploh naloženo, torej s katerimi ravnanji naj omogoči neoviran vstop in prehod čez garažni boks. Interesa za táko pritožbo nima, saj ji je omogočeno, da izvrši katerokoli od dejanj, ki bo tožeči stranki omogočilo vstop v garažni boks in prehod preko njega. Tožeča stranka je nakazala dve možnosti: odstranitev vrat ali izročitev ključa teh vrat. Zahtevano – da bo toženka lahko vstopala in prehajala preko garažnega boksa – je mogoče doseči tudi z odklenjenimi vrati. Ker gre za enostavna izpolnitvena dejanja, ki vsa privedejo do zahtevanega stanja (prostega prehoda skozi garažni boks), pritožnica po nepotrebnem izpostavlja nedorečenost njene izpolnitvene obveznosti. Z izpodbijanim sklepom je toženki naložena obveznost, da tožeči stranki zagotovi prehod skozi garažni boks, kot je obstajal pred motilnim dejanjem, in ji je prepovedano, da bi v bodoče tak prehod onemogočala ali ovirala.

7. Pritožba zoper stroškovni del odločitve pa je utemeljena. Opomin pred tožbo je bil poslan 1.12.2017, motilno dejanje pa storjeno šele v januarju 2018. Opomin se torej nanaša na urejanje razmer med strankama, ni pa bil poslan zaradi motenja posesti, torej zaradi tega postopka. Ker so pravdni stroški zgolj izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. čl. ZPP), pritožnik utemeljeno ugovarja priznanim stroškom v višini 250 točk po Odvetniški tarifi1. Pravilno je tudi pritožbeno stališče, da za zastopanje na naroku 16. 5. 2018 pripada le nagrada za narok po tar. št. 20 v višini 300 točk in 300 točk urnine. Ker se je ugovor zoper začasno odredbo obravnaval v okviru tega naroka, je nagrada za narok za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe oz. ugovora zoper že izdano začasno odredbo v višini 150 točk neutemeljeno priznana. Obravnava ugovora zoper izdano začasno odredbo od pooblaščenca posebne priprave na narok ni terjala. Ker je bilo tožeči stranki priznano 400 točk preveč, kar skupaj z DDV znaša 223,99 EUR (vrednost točke zanaša 0,459 EUR), so tožeči stranki priznani stroški zmanjšani za ta znesek in znašajo 1.320,77 EUR.

8. Pritožba neutemeljeno opozarja, da stroški, ki so v stroškovniku opredeljeni kot „3. 7. 2018 – račun št. 69/18“, niso določno opredeljeni. Res je, da račun št. 69/18 ni priložen. Ker pa je bilo dne 3. 7. 2018 opravljeno le eno pravdno dejanje (izveden drugi narok, na katerem se je obravnavala glavna stvar), so tožeči stranki utemeljeno priznani stroški pristopa na ta (drugi) narok (tar. št. 20) in urnina (narok je trajal od 9.30 do 11.30 ure) v skupni višini 250 točk. 9. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da z zavrnjenim delom zahtevka posebni stroški niso nastali. Zaradi stališča, da toženi stranki načina zagotavljanja prostega prehoda čez garažni boks ni treba odrejati, se sodišče prve stopnje s presojo predlaganih načinov izvršitve ni ukvarjalo in posebni stroški z zavrnjenim delom zahtevka niso nastali. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela, zgolj način odprave posledic motilnega dejanja je prepuščen toženi stranki. Zato je pravilna odločitev, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh potrebnih stroškov postopka. Dejstvo, da je tožena stranka 17. 1. 2018 z nekajurnim odprtjem vrat tožeči stranki omogočila, da je iz svojega poslovnega prostora odnesla svoje stvari, ni okoliščina, ki bi vplivala na stroškovni del odločitve. Sodišče prve stopnje je stroškovni del odločitve argumentiralo do te mere, da sta stranki odmerjene stroške lahko preverili. Ločeno je prikazalo stroške zastopanja, sodnih taks in pričnin. Ker gre za kratek postopek (dva naroka, dve vlogi), je stroškovni del odločitve preverljiv tudi brez vpogleda v stroškovnik. Stroški pregleda stroškovnika v sodnem spisu pritožniku niso priznani, ker nagrada za sestavo pritožbe vključuje tudi te stroške.

10. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Uspeh s pritožbo zoper stransko terjatev (stroške postopka) se skladno s sodno prakso šteje za neznaten uspeh, ki na odločitev o stroških pritožbenega postopka ne vpliva (prvi odstavek 165. čl. in drugi odstavek 154. čl. ZPP). Tožeča stranka do povrnitve stroškov ni upravičena, ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni prispeval (prvi odstavek 155. čl. ZPP). Zato je odločeno, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 2/2015