Jedro

Če zavezano podjetje ni bilo pravočasno seznanjeno o denacionalizacijski zahtevi in o predlogu za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP, ki se je lastninsko že preoblikovalo na podlagi obeh soglasij agencije, ni več mogoča vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi - na sredstvih preoblikovanega podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 558/2001-17 z dne 11.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 13.8.1998. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi podjetja L. d.d., L. (v nadaljevanju podjetje), in odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava-C., z dne 11.2.1998 ter zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje organu prve stopnje. Prvostopni organ je z navedeno delno odločbo vrnil denacionalizacijski upravičenki A.Č. poslovni prostor v izmeri 40 m v stavbi ..., L., ter ustrezni delež na zemljišču parc.št. 28/2 vl.št. 16 k.o. A. z vzpostavitvijo lastninske pravice in podjetju naložil, da naj preda upravičenki vrnjene nepremičnine v roku 15 dni po pravnomočnosti navedene odločbe in odločil tudi, da se navedene nepremičnine daje v začasno upravljanje skrbnikom za posebne primere in sicer J.Ž., I.P. in Z.V. Tožena stranka je pritožbi podjetja ugodila, ker je ugotovila, da je prvostopni organ izdal sporno odločbo na podlagi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega zakona.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 41. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 11. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Navaja, da iz podatkov obeh upravnih odločb in podatkov upravnega spisa izhaja, da sta vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka pravočasno to je 4.3.1993 vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe v smislu 2. poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju (ZLPP), med drugim tudi zoper Frizersko podjetje L., zaradi zavarovanja vračila nepremičnine, ..., v kateri je tudi frizerski salon tega podjetja. Iz obeh upravnih odločb in upravnih spisov ni razvidno, da bi bil ta predlog v skladu z določbami ZLPP nemudoma poslan Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju agencija), in ne, da bi bil sklep prvostopnega organa z dne 3.5.1993, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavržena, vročen podjetju, in da bi bila podjetju vročena odločba tožene stranke z dne 17.9.1993, s katero je navedeni sklep odpravila, in vrnila zadevo v ponoven postopek in odločanje prvostopnemu organu, z nalogom, da osebno vroči po en izvod te odločbe M.Ž. in I.P. ter agenciji. Odločba je bila vročena z dopisom z dne 3.9.1993, vendar le agenciji in M.Ž., ne pa tudi I.P. in podjetju. Prvostopni organ do 2.12.1996 ni storil nič, niti ni ponovno odločil o izdaji začasne odredbe, niti ni odločil o denacionalizacijskem zahtevku. Tudi vlagatelja zahteve nista ukrenila ničesar. Prvostopni organ je šele z dopisom, z dne 2.12.1996 obvestil frizersko podjetje o vloženi denacionalizacijski zahtevi in ga pozval, da zavzame stališče. Podjetje je dopis prejelo 11.2.1996 in nanj odgovorilo 18.12.1996. V odgovoru sporoča, da je njegovo lastninsko preoblikovanje (Frizerskega podjetja L. p.o. v L. d.d.) končano z vpisom novo nastale delniške družbe L. d.d. v sodni register v L. 6.10.1994. V preoblikovanje so bile vključene tudi sporne nepremičnine, ker podjetje ni prejelo nobene zahteve za njihovo izločitev. Zato jih ni mogoče vrniti k naravi. Do lastninjenja je prišlo zaradi napak organov, ki so vodili postopek za izdajo začasne odredbe, vendar tudi sami tožniki niso storili vsega, da bi svoje pravice do vračila v naravi zavarovali. Pristojnih organov niso opozorili, da nobeden od upravnih aktov ni bil vročen podjetju. Tudi niso urgirali izdaje začasne odredbe in niso vložili pritožbe zaradi molka organa. S svojo neaktivnostjo so sami prispevali k temu, da o začasni odredbi ni bilo ponovno odločeno in da podjetje pravočasno ni bilo seznanjeno o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker ni bilo pravočasno obveščeno o zahtevi in predlogu za izdajo začasne odredbe, je v skladu z ZLPP dokončalo postopek lastninjenja z vpisom nove delniške družbe v register, pri čemer sestavlja premoženje te družbe tudi frizerski salon na Č.

ulici. Z navedenim vpisom premoženje podjetja ni bilo več v družbeni lastnini. Njegov celotni kapital je postal last znanih lastnikov. S tem je prenehala možnost za vračanje premoženja v naravi. Zato je tožena stranka pravilno odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava-C. z dne 11.2.1998, s katero je upravna enota odločila, da se nepremičnina na Č. vrne denacionalizacijski upravičenki v naravi. To zaradi navedenega vpisa ni več mogoče. Upravičenka ni izgubila pravice do vračanja podržavljenega premoženja, temveč le možnost za vračilo v naravi. Podržavljeno premoženje ji bo lahko vrnjeno v obliki odškodnine. O tem mora odločiti upravna enota v skladu z napotili tožene stranke.

V pritožbi prvi in drugi tožnik uveljavljata vse tri pritožbene razloge. Navajata, da bi sodišče moralo v skladu z določbo 35. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugoditi tožbi, saj so bili podani vsi pritožbeni razlogi iz 1. odstavka 25. člena ZUS. Kljub ničnosti vseh upravnih aktov se dovoljuje lastninsko preoblikovanje podjetja, tožba pa zavrača. Zakon obvezuje državne uradnike k vestnemu opravljanju svojega dela. Tožnika nista imela nobenega razloga dvomiti v korektnost poslovanja upravnih organov. Neaktivnost sta si tožnika razlagala z obilico dela. Agencija je bila pravočasno obveščena o denacionalizacijskem postopku in o napovedani začasni odredbi. Tudi podjetje bi moralo domnevati, da bodo lastniki po uveljavitvi ZDen zahtevali svoje premoženje nazaj. Gre za pravno nično lastninjenje. Vztrajata na vrnitvi v naravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, tožnika v pritožbi ne kokretizirata. Le s sklicevanjem na 25. člen ZUS, ki samo na splošno ureja vse možne tožbene razloge, s tem pritožbenim ugovorom ne moreta uspeti.

V pritožbi je vključen tudi pritožbeni razlog nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa tudi ni konkretiziran. Sicer pa je glede na določbe 5. odstavka 72. člena ZUS ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati le, kadar sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in iz odločbe tožene stranke izhaja, da zavezano podjetje ni bilo pravočasno seznanjeno o vloženi denacionalizacijski zahtevi in ne o predlogu za izdajo začasne odredbe, vloženem po 11. členu ZLPP, da je v program lastninjenja vključilo tudi sporno nepremičnino, da je za program lastninskega preoblikovanja ter njegov vpis dobilo obe soglasji agencije in da se je kot delniška družba z znanimi lastniki vpisalo v sodni register 6.9.1994. Na takšno dejansko stanje sta tožena stranka in sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabila materialno pravo: pravilno sta presodila, da je z vpisom nove delniške družbe v register (pri čemer premoženje nove družbe obsega tudi frizerski salon na Č. ulici v L.) nastal nov pravni položaj: podjetje ni bilo več v družbeni lastnini, temveč je njegov celotni kapital postal last znanih lastnikov, s tem pa je tudi prenehala možnost vračanja premoženja v naravi. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila delno odločbo upravnega organa prve stopnje, ki ni upošteval navedenega dejanskega in pravnega stanja. Sodišče prve stopnje pa je - z enakimi razlogi - pravilno odločilo, ko je tožbo tožnikov zoper takšno odločbo tožene stranke zavrnilo. Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno rešitev pritožbenega sodišča. Predmet tega upravnega spora ni presoja lastninskega preoblikovanja podjetja, temveč presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, izdane v postopku vračanja nacionaliziranega premoženja.

Ker niso podani ne uveljavljani in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).