12. 12. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Jasmina Zaletelj, Ljubljana, ki jo zastopa Mojca Wagner, odvetnica v Ljubljani, na seji 12. decembra 2022

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1926/2017 z dne 21. 3. 2018 se v delu, v katerem se nanaša na kreditno pogodbo št. 215254011 z dne 19. 7. 2005, sklenjeno dne 28. 7. 2005 v obliki notarskega zapisa št. SV 1364/05 pri notarju Miru Košaku, sprejme v obravnavo.

2.V preostalem delu se ustavna pritožba ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je s toženo stranko (banko) v obliki notarskega zapisa sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu z valutno klavzulo v švicarskih frankih (v nadaljevanju Pogodba) ter sporazum o zavarovanju obveznosti po Pogodbi s solidarnim poroštvom in hipoteko tretje osebe. V pravdi je pritožnica zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe in sporazuma za zavarovanje terjatve ter izstavitev izbrisne pobotnice za izbris hipoteke. V postopku je z utemeljevanjem nasprotovanja morali in sklicevanjem na oderuštvo med drugim navajala, da ji valutno tveganje ni bilo predstavljeno, kakor tudi, da je bila za sklenitev pogodbe motivirana z nižjo obrestno mero (LIBOR) in višino kredita, ki ga v EUR ni mogla dobiti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da bi morala v sporu (tudi v delu glede ničnosti kreditne pogodbe) kot nujna sospornica nastopati tudi solidarna porokinja in zastaviteljica. Ob načelni dopustnosti pogodbe z valutno klavzulo je v delu zatrjevanega oderuštva ugotovilo odsotnost objektivnega elementa v smislu premoženjskega nesorazmerja zaradi uporabe srednjega menjalnega tečaja za obveznosti obeh strank. Navedeno je po prepričanju sodišča tudi pomenilo odločilno razliko v primerjavi s sodbo SEU v zadevi Kásler. Zapisalo je tudi, da je pritožnica kredit najela za poplačilo predhodnega kredita pod enakimi pogoji (tj. z valutno klavzulo v švicarskih frankih).

2.Sodišče druge stopnje se je, ker porokinja ni bila stranka kreditne pogodbe (in torej ne nujna sospornica), v delu presoje ničnosti pogodbe osredotočilo na presojo pogoja izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti banke na temelju zahtev SEU v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc) v povezavi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Čeprav iz besedila Pogodbe naj ne bi bilo razvidno, kaj natančno je tožena stranka v zvezi s prevzetim tveganjem pritožnici pojasnila, naj bi sodišče kot pomembno štelo, da pritožnica ni prerekala navedb o tem, da naj bi ji tožena stranka pred sklenitvijo kreditne pogodbe predstavila vse kredite z njihovimi prednostnimi in slabostmi, kakor tudi, da naj bi ji bilo besedilo pogodbe prebrano in razloženo, zlasti v smislu tveganj ter možnosti spremembe mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja. Sodišče naj bi poudarilo, da pritožnica ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pouku notarja in dejstva, da je pet mesecev pred sklenitvijo Pogodbe že sklenila drugo posojilno pogodbo z valutno klavzulo. Ob odsotnosti konkretnejših pojasnil pritožnice, katere relevantne okoliščine (poleg možnosti sklenitve zavarovanja) so ji bile zamolčane in kako se je uresničilo tveganje, naj bi sodišče štelo, da je banka pojasnilno dolžnost izpolnila. Pojasnila v zvezi z dejavniki vpliva na tečajno razmerje, referenčno obrestno mero in možnost zavarovanja tveganja naj bi bila po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka dolžna dati le na zahtevo pritožnice. Ker naj bi tudi tožena stranka s sklenitvijo Pogodbe prevzela enako tveganje in ker naj pritožnica ne bi trdila, da je tožena stranka uresničitev tveganja ob sklenitvi lahko predvidela, po naziranju pritožbenega sodišča naj tudi ne bi bilo mogoče govoriti o očitnem nesorazmerju oziroma znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi v času sklenitve Pogodbe.

3.Pritožnica je v reviziji s sklicevanjem in povzemanjem sodb SEU v zadevah Kásler in Andriciuc med drugim navajala, da je bil njen glavni očitek toženi stranki vezan ravno na opustitev pojasnilne dolžnosti. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnice zavrnilo. Glede na vsebino revizije je presojo omejilo na pravilnost odločitve o ničnosti Pogodbe. Zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti ter bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih znašli posojilojemalci, je izhajalo iz že sprejetih stališč v lastni sodni praksi. Tako je valutno klavzulo v Pogodbi presojalo kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Stališča SEU v zadevi Andriciuc je obravnavalo kot zavezujoča materialnopravna izhodišča in štelo, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno (tj. banka tudi ni izpolnila pojasnilne dolžnosti). Vrhovno sodišče je hkrati zapisalo, da mora potrošnik v okviru standarda pojasnilne dolžnosti iz zadeve Andriciuc pogoj razumeti glede njegovega dejanskega obsega tako, da je povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute (ki pomeni vrednostno osnovo njegove obveznosti), ampak je (ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera) tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

4.Vrhovno sodišče je v nadaljevanju poudarilo vezanost na trditveno in dokazno podlago. Dejanske okoliščine, v katerih je bila sklenjena kreditna pogodba, sta tako dolžni navesti stranki; posledice opustitve te dolžnosti nosi stranka, na kateri je dokazno breme za določeno dejstvo. Trditev tožnice, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena (negativno dejstvo), je po naziranju Vrhovnega sodišča nakazovala, da je dokazno breme nosila tožena stranka (banka). Ko je slednja "dokazala, da je bila pojasnilna dolžnost vendarle v določeni meri opravljena (z enakovredno predstavitvijo vseh kreditov skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi, z zapisom v 20. členu kreditne pogodbe, ki je bil skupaj s celotnim besedilom prebran in razložen, zlasti v smeri tveganj, ter možnosti spremembe višine mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja, s poukom s strani notarja, ob prejšnjem sklepanju istovrstne pogodbe), je procesno dokazno breme prešlo na tožnico. V tem smislu je po naziranju Vrhovnega sodišča treba razumeti presojo pritožbenega sodišča, ko je na podlagi navedenega in ob odsotnosti konkretnejših pojasnil tožnice, katere relevantne okoliščine (poleg možnosti sklenitve zavarovanja) so ji bile zamolčane ter kako se je realiziralo tveganje, na katerega naj ne bi bila opozorjena, sklepalo, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena s posledico izključitve presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja. Vrhovno sodišče je zapisalo še, da je pritožnica (revidentka) navedeni zaključek izpodbijala z materialnopravnimi razlogi iz obrazložitve SEU v zadevi Andriciuc, pri čemer ni pojasnila, kako so stališča v sprejetih odločitvah SEU povezana s konkretno odločitvijo, zaradi česar ostajajo na nivoju splošnih, pavšalnih navedb. Njene navedbe naj bi v določeni meri pomenile tudi navajanje novot (Vrhovno sodišče le primeroma navaja navedbo, da je toženka razpolagala z določenimi nekonkretiziranimi informacijami glede tveganja spremembe tečaja).

5.Pritožnica se sklicuje na kršitev 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V zvezi s presojo pojasnilne dolžnosti zatrjuje arbitrarnost in neobrazloženost. Presoja v navedenem delu naj bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso SEU (pritožnica navaja zadevi Andriciuc in Kásler) v zvezi z Direktivo 93/13/EGS. Poudarja, da ji banka vpliv tečajnega in obrestnega tveganja ni pojasnila glede na standard povprečnega potrošnika. Informacije banke bi morale vsebovati vsaj možen vpliv velike depreciacije domače valute (oziroma dvig obresti) na obroke za odplačilo posojila, ki omogoča sprejetje preudarne in informirane odločitve. Ob tem slovnična razumljivost pogodbenega besedila v zvezi z valutno klavzulo ne zadošča. V posledici napačno napolnjene pojasnilne dolžnosti naj bi sodišča nedopustno opustila presojo ničnosti valutne klavzule, ki naj bi pomenila tudi ničnost celotne kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Pritožnica poudarja, da dokazno breme o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti nosi zgolj banka, ki jo zavezuje standard profesionalne skrbnosti. Presoja sodišč, ki so dokazno breme naložila njej, je bila po mnenju pritožnice arbitrarna. Tako naj bi bila napačna presoja Vrhovnega sodišča, da so kriteriji pojasnilne dolžnosti izpolnjeni, ker je bil pritožnici ustrezni člen tipske pogodbe prebran in ustrezno obrazložen, zlasti v smeri tveganja zaradi morebitnih tečajnih sprememb, čeprav tudi s poukom s strani notarja. Pritožnica navaja, da je banka tveganje spremembe tečaja v celoti prenesla nanjo in jo celo prepričevala z navedbami o minimalnem tveganju, pri čemer je sama razpolagala z informacijami o tveganosti kredita. Sama je bila za sklenitev Pogodbe motivirana tudi z nižjo referenčno obrestno mero (nižji LIBOR). Pritožnica zatrjuje tudi kršitev načela neposrednosti, domnevno pomanjkljivo lastno zaslišanje v zvezi z okoliščinami sklenitve Pogodbe in opustitev ustne obravnave ter meni, da ji sodišča v smislu sodbe presenečenja niso omogočila učinkovitega varstva lastnih pravic.

B.

6.Senat Ustavnega sodišča je v delu, razvidnem iz 1. točke izreka, ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

7.V preostalem delu senat Ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo (2. točka izreka), ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS)

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: namestnik predsednika senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Špelca Mežnar in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rajko Knez Namestnik predsednika senata

[1]Sodišče prve stopnje v izreku z očitno pisno pomoto navaja datum sklenitve 198. 7. 2005. Iz obrazložitve drugostopenjskega sodišča sledi, da je bil datum sklenitve pogodbe pred sklenitvijo v obliki notarskega zapisa 19. 7. 2005.

[2]Sklicevala se je tudi na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Árpád Kásler, Hajnalka Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt, C-26/13, z dne 30. 4. 2014 (v nadaljevanju zadeva Kásler).

[3]Pogodbeno besedilo je vsebovalo izjavo o seznanjenosti in prevzemu valutnega tveganja.

[4]Zapisalo je, da pritožnica v reviziji ni vsebinsko napadala zavrnitve zahtevka v delu sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in dajatvenega zahtevka za izstavitev izbrisne pobotnice na temelju napačne stvarne legitimacije.

[5]Sodišče se je sklicevalo na sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[6]Tako 22. točka obrazložitve revizijske sodbe.

[7]Po mnenju Vrhovnega sodišča zlasti tudi zato, ker se kredit nanaša na drugo časovno obdobje, ko so bila valutna razmerja še povsem drugačna.

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jasmine Zaletelj, Ljubljana, ki jo zastopa Mojca Wagner, odvetnica v Ljubljani, na seji 26. oktobra 2023

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1926/2017 z dne 21. 3. 2018 v delu, v katerem se nanaša na kreditno pogodbo št. 215254011 z dne 19. 7. 2005, sklenjeno 28. 7. 2005 v obliki notarskega zapisa št. SV 1364/05 pri notarju Miru Košaku, se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

2.Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je s toženo stranko (banko) v obliki notarskega zapisa sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu z valutno klavzulo v švicarskih frankih (v nadaljevanju Pogodba) ter sporazum o zavarovanju obveznosti po Pogodbi s solidarnim poroštvom in hipoteko tretje osebe. V pravdi je pritožnica zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe in sporazuma za zavarovanje terjatve ter izstavitev izbrisne pobotnice za izbris hipoteke. V postopku je z utemeljevanjem nasprotovanja morali in sklicevanjem na oderuštvo med drugim navajala, da ji valutno tveganje ni bilo predstavljeno, kakor tudi, da je bila za sklenitev Pogodbe motivirana z nižjo obrestno mero (LIBOR) in višino kredita, ki ga v EUR ni mogla dobiti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da bi morala v sporu (tudi v delu glede ničnosti kreditne pogodbe) kot nujna sospornica nastopati tudi solidarna porokinja in zastaviteljica. Ob načelni dopustnosti pogodbe z valutno klavzulo je v delu zatrjevanega oderuštva ugotovilo odsotnost objektivnega elementa v smislu premoženjskega nesorazmerja zaradi uporabe srednjega menjalnega tečaja za obveznosti obeh strank. Navedeno je po prepričanju sodišča tudi pomenilo odločilno razliko v primerjavi s sodbo SEU v zadevi Kásler. Zapisalo je tudi, da je pritožnica kredit najela za poplačilo predhodnega kredita pod enakimi pogoji (tj. z valutno klavzulo v švicarskih frankih).

2.Ker porokinja ni bila stranka kreditne pogodbe (in torej ne nujna sospornica), se je sodišče druge stopnje v delu presoje ničnosti kreditne pogodbe osredotočilo na presojo pogoja izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti banke na temelju zahtev SEU v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju Andriciuc) v povezavi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Odločitev prvostopenjskega sodišča v delu zahtevka o ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in izstavitvi izbrisne pobotnice na temelju pomanjkanja aktivne legitimacije, ker v pravdi ni sodelovala porokinja in zastaviteljica, je štelo za pravilno. V delu zahtevka o ničnosti Pogodbe je ugotovilo, da iz besedila Pogodbe ni bil razviden obseg pojasnil v zvezi s prevzetim tveganjem. Sodišče je nato upoštevalo, da pritožnica ni prerekala navedb tožene stranke o predstavitvi alternativne kreditne ponudbe in dejstva, da ji je bilo besedilo Pogodbe prebrano in razloženo v smislu tveganj z možnostjo spremembe mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja. Sodišče je poudarilo tudi, da pritožnica ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pouku notarja in dejstva, da je pet mesecev pred sklenitvijo Pogodbe že sklenila drugo posojilno pogodbo z valutno klavzulo. Ob odsotnosti konkretnejših pojasnil pritožnice, katere relevantne okoliščine (poleg možnosti sklenitve zavarovanja) so ji bile zamolčane in kako se je uresničilo tveganje, je sodišče štelo, da je banka pojasnilno dolžnost izpolnila. Pojasnila v zvezi z dejavniki vpliva na tečajno razmerje, referenčno obrestno mero in možnost zavarovanja tveganja naj bi bila po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka dolžna dati le na zahtevo pritožnice. Ker naj bi tudi tožena stranka s sklenitvijo Pogodbe prevzela enako tveganje in ker naj pritožnica ne bi trdila, da je tožena stranka uresničitev tveganja ob sklenitvi lahko predvidela, po naziranju pritožbenega sodišča naj tudi ne bi bilo mogoče govoriti o očitnem nesorazmerju oziroma znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi v času sklenitve Pogodbe.

3.Pritožnica je v reviziji s sklicevanjem in povzemanjem sodb SEU v zadevah Kásler in Andriciuc med drugim opozarjala, da je dokazno breme finančne ustanove glede pojasnilne dolžnosti neodvisno od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke. Izrecno je zapisala tudi, da bi ji tožena stranka morala posredovati informacije, ki bi ji omogočale konkretno razumeti, kaj naj bi pogodbeno določilo pomenilo za višino njene mesečne in siceršnje (celotne) obveznosti. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnice zavrnilo. Glede na vsebino revizije je presojo omejilo na pravilnost odločitve o ničnosti Pogodbe. Zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti ter bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih znašli tudi drugi kreditojemalci, katerih spori so že bili rešeni pred sodiščem, se je Vrhovno sodišče sklicevalo na že sprejeta stališča lastne sodne prakse. Tako je valutno klavzulo v Pogodbi presojalo kot glavni predmet Pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Stališča SEU v zadevi Andriciuc je obravnavalo kot zavezujoča materialnopravna izhodišča, a ob tem štelo, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno (tj. banka tudi ni izpolnila pojasnilne dolžnosti). Vrhovno sodišče je hkrati zapisalo, da mora potrošnik v okviru standarda pojasnilne dolžnosti iz zadeve Andriciuc pogoj razumeti glede njegovega dejanskega obsega tako, da je povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute (ki pomeni vrednostno osnovo njegove obveznosti), ampak je (ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera) tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

4.Vrhovno sodišče je v nadaljevanju poudarilo vezanost na trditveno in dokazno podlago. Zapisalo je tudi, da sta stranki dolžni navesti dejanske okoliščine, v katerih je bila sklenjena kreditna pogodba, pri čemer posledice opustitve te dolžnosti nosi stranka, na kateri je dokazno breme. Trditev tožnice, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena (negativno dejstvo), je po naziranju Vrhovnega sodišča nakazovala, da je dokazno breme nosila tožena stranka (banka). Ko je slednja "dokazala, da je bila pojasnilna dolžnost vendarle v določeni meri opravljena (z enakovredno predstavitvijo vseh kreditov skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi, z zapisom v 20. členu kreditne pogodbe, ki je bil skupaj s celotnim besedilom prebran in razložen, zlasti v smeri tveganj, ter možnosti spremembe višine mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja, s poukom s strani notarja, ob prejšnjem sklepanju istovrstne pogodbe), je procesno dokazno breme prešlo na tožnico.[7] V tem smislu je po naziranju Vrhovnega sodišča treba razumeti presojo pritožbenega sodišča o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti s posledično izključitvijo presoje nepoštenosti, saj pritožnica naj ne bi pojasnila, katere relevantne okoliščine (poleg možnosti sklenitve zavarovanja) so ji bile zamolčane ter kako se je realiziralo tveganje, na katero naj ne bi bila opozorjena. Vrhovno sodišče je zapisalo še, da je pritožnica (revidentka) navedeni zaključek izpodbijala z materialnopravnimi razlogi iz obrazložitve SEU v zadevi Andriciuc, pri čemer ni pojasnila, kako so stališča v sprejetih odločitvah SEU povezana s konkretno odločitvijo.[8] Njene navedbe naj bi v določeni meri pomenile tudi navajanje novot (Vrhovno sodišče le primeroma navaja navedbo, da je toženka razpolagala z določenimi nekonkretiziranimi informacijami glede tveganja spremembe tečaja).

5.Pritožnica se sklicuje na kršitev 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V zvezi s presojo pojasnilne dolžnosti uveljavlja arbitrarnost in neobrazloženost. Ob povzemanju sodbe SEU v zadeji Andriciuc med drugim izrecno zapiše, da "ves čas postopka zatrjuje, da pojasnilna dolžnost s strani banke ni bila pošteno opravljena. Dokazno breme o zapolnitvi tega pravnega standarda nosi (samo in le) banka, saj nastopa kot profesionalni subjekt, ki profesionalno opravlja storitve na področju kreditiranja, nikakor ne pritožnica." Presoja sodišč, ki so dokazno breme naložila njej, je bila po mnenju pritožnice arbitrarna in tudi v nasprotju z navedeno sodno prakso SEU na temelju Direktive 93/13/EGS. Poudarja, da ji banka vpliva tečajnega in obrestnega tveganja ni pojasnila glede na merila, ki veljajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Meni, da bi informacije banke morale vsebovati vsaj možen vpliv velike depreciacije domače valute (oziroma dvig obresti) na obroke za odplačilo posojila, pri čemer slovnična razumljivost pogodbenega besedila v zvezi z valutno klavzulo ne zadošča. Sklicuje se tudi na nujnost presoje nepoštenosti z vidika meril dobre vere in znatnega neravnotežja (torej meril iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS). Čeprav se v splošnem delu ustavne pritožbe sklicuje tudi na izpodbojnost, v zvezi s konkretnim postopkom navaja, da že opustitev pojasnilne dolžnosti pomeni ničnost potrošniškega hipotekarnega kredita. Pritožnica navaja, da je banka tveganje spremembe tečaja v celoti prenesla nanjo in jo celo prepričevala z navedbami o minimalnem tveganju, pri čemer je sama razpolagala z informacijami o tveganosti kredita. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev načela neposrednosti, domnevno pomanjkljivo lastno zaslišanje v zvezi z okoliščinami sklenitve Pogodbe in opustitev ustne obravnave ter meni, da ji sodišča v smislu sodbe presenečenja niso omogočila učinkovitega varstva lastnih pravic.

6.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-329/19 z dne 12. 12. 2022 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišč v zvezi s kreditno pogodbo št. 215254011 z dne 19. 7. 2005, sklenjeno 28. 7. 2005 v obliki notarskega zapisa št. SV 1364/05 pri notarju Miru Košaku. Sodišče prve stopnje v izreku z očitno pisno pomoto navaja datum sklenitve 198. 7. 2005. Iz obrazložitve drugostopenjskega sodišča sledi, da je bil datum sklenitve pogodbe pred sklenitvijo v obliki notarskega zapisa 19. 7. 2005. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki (tj. toženi stranki iz pravde).

7.Nasprotna udeleženka v izhodišču meni, da pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija dejanske ugotovitve sodišč ter pavšalno izraža nestrinjanje z dokazno oceno in uporabo zakonskega prava,[9] za kar Ustavno sodišče ni pristojno. Opozarja, da je v okviru presoje procesnega jamstva pravice do obrazložene sodne odločbe vselej treba izhajati iz materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo redno sodišče, kar vključuje tudi stališča o neupoštevnosti določenih dejstev. Nasprotna udeleženka meni, da pritožnica z ustavno pritožbo ne more uspeti tudi zato, ker izpodbija presojo sodišč le v delu pojasnilne dolžnosti. Poudarja, da pritožnica ne izpodbija presoje sodišč v delu nepoštenosti in stališča, da se ta presoja v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti sploh ne zahteva. Opozarja na stališče sodišč, da zgolj kršitev pojasnilne dolžnosti ne pomeni tudi že ničnostne sankcije, s čimer naj bi soglašala tudi pritožnica v ustavni pritožbi. Povezanost presoje jasnosti in razumljivosti s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja naj bi veljala samo za primere, ko ne gre za glavni predmet pogodbe.[10]

8.Nasprotna udeleženka opozarja, da naj bi bila vsebina ustavne pritožbe v sklepu o sprejemu št. Up-329/19 z dne 12. 12. 2022 napačno povzeta v delu navedb pritožnice, (i) da ji banka vpliva tečajnega in obrestnega tveganja ni pojasnila glede na standard povprečnega potrošnika, in (ii) njenega stališča, da so sodišča zaradi napačno izpolnjene pojasnilne dolžnosti nedopustno opustila presojo ničnosti valutne klavzule. Navedenega ustavna pritožnica v ustavni pritožbi naj ne bi navajala. Nasprotna udeleženka poudarja, da je treba argumente v ustavni pritožbi izrecno navesti.[11] Sklicevanje pritožnice na sodno prakso SEU v zadeji Andriciuc naj bi bilo v reviziji pavšalno in pritožnica glede na stališče Vrhovnega sodišča naj ne bi pojasnila povezave z obravnavanim primerom. Vprašanje dokaznega bremena (ali neuspeha), ki je po naziranju Vrhovnega (in predhodno pritožbenega) sodišča po procesnih pravilih prešlo na pritožnico, naj ne bi bilo upoštevno v postopku z ustavno pritožbo. Nasprotna udeleženka opozarja, da je pritožnica svojo obrambo osredotočala na pasivno legitimacijo nasprotne udeleženke in ni ves čas postopka zatrjevala, da pojasnilna dolžnost ni bila pošteno opravljena. Tako ni prerekala navedb tožene stranke, da je bilo besedilo Pogodbe pritožnici razloženo, kar je zapisalo tudi pritožbeno sodišče. Ravno tako naj ne bi utemeljila, zakaj je bilo valutno tveganje nezadostno prikazano. Šele v reviziji (in ustavni pritožbi) naj bi navajala, da kljub temu, da naj bi bila nasprotna udeleženka seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaja (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega občutnega povečanja finančnega bremena, pritožnice ni opozorila na način, ki ga je SEU izpostavilo v zadevi Andriciuc v povezavi z opozorili Banke Slovenije. Nasprotna udeleženka opozarja, da varstvo potrošnikov ni absolutno in ne pomeni, da bi sodišča lahko odstopila od procesnih pravil ali nadomeščala pasivnost potrošnika.[12] Spoštovanje načela učinkovitosti varstva potrošnikov po naziranju nasprotne udeleženke ne more pomeniti nadomeščanja popolne pasivnosti potrošnika.

9.V zvezi s presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti nasprotna udeleženka opozarja, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani odločitvi upoštevalo sodbo SEU v zadevi Andriciuc.[13] V tem okviru naj bi

Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. septembra 2011 o dajanju posojil v tujih valutah (ESRB/2011/1) (UL C 342, 22. 11. 2011 – v nadaljevanju Priporočilo ESRB) obravnavalo kot nezavezujoč obiter dictum, katerega uporaba bi v obravnavanem primeru pomenila nedopustno retroaktivno uporabo za zasebne subjekte sicer pravno nezavezujočega akta. Nasprotna udeleženka navaja, da Ustavno sodišče navedenega stališča ni pristojno presojati v smislu (ne)pravilnega razumevanja precedenčnega dometa judikatov SEU. Opozarja, da se po sodni praksi SEU pojem pravnomočnosti v pravu Evropske unije nanaša le na izrek zadevne sodne odločbe, na obrazložitev pa le v delu, ki je nujna podpora njenemu izreku (ratio decidendi).[14]

Nasprotna udeleženka opozarja, da iz Priporočila ESRB izrecno izhaja, da vpeljuje širše zahteve, kot jih določajo direktive Evropske unije tudi v delu vpliva zelo velike depreciacije domače valute.[15] Retroaktivna uporaba Priporočila ESRB naj bi bila v nasprotju z načeli pravne varnosti in varstvom zaupanja v pravo. Hkrati naj bi pomenila tudi očitno kršitev pravice (banke) do izjave iz 22. člena Ustave ter do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – Listina) ter pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Vztrajanje pri dokaznih zahtevah, ki so z vidika zavezanca že vnaprej obsojene na neuspeh, naj bi privedlo do nerazumne in nesorazmerne porazdelitve dokaznega bremena.[16] Nasprotna udeleženka

10.meni, da nepričakovanost kasneje materializiranega velikega tečajnega nihanja ne more (so)določati presoje (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja.

11.Nasprotna udeleženka se sklicuje na načelo monetarnega nominalizma[17] in opozarja, da varstvo po Direktivi 93/13/EGS po praksi SEU ni upoštevno, kadar določbe potrošniških kreditnih pogodb ustrezajo (dispozitivnim) določbam nacionalnega prava.[18] Meni, da so se sodišča z zavzetimi materialnimi stališči tudi opredelila do navedb, ki jih pritožnica izpostavlja v ustavni pritožbi, in opozarja na obrazloženo zavrnitev njihovih dokaznih predlogov. Predlaga, naj Ustavno sodišče pritožnici naloži plačilo stroškov za pripravo odgovora na ustavno pritožbo. Kršitev načela neposrednosti (ob sicer izvedeni glavni obravnavi) in opustitev lastnega zaslišanja pritožnica naj ne bi izčrpala v postopku s pravnimi sredstvi. Ker Vrhovno sodišče ni uporabilo nobene pravne podlage, ki je ne bi predhodno sprejelo že pritožbeno sodišče, je po mnenju nasprotne udeleženke neutemeljen tudi očitek pritožnice o sodbi presenečenja.

Ustavno sodišče je odgovor nasprotne udeleženke poslalo pritožnici, ki nanj ni odgovorila.

B.

12.V ustavni pritožbi pritožnica v okviru očitka kršitve 22. člena Ustave s sklicevanjem na sodbo SEU v zadeji Andriciuc in njenim povzemanjem med drugim uveljavlja tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v zvezi s standardom pojasnilne dolžnosti, ki ga povezuje tudi s presojo nepoštenosti. Ustavno sodišče je zato opravilo presojo izpodbijanih sodnih odločb z vidika skladnosti s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

13.Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta ter se do dopustnih in upoštevnih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je samostojna razsežnost pravice iz 22. člena Ustave pravica do obrazložene sodne odločbe.[19] Sodišče mora namreč na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[20] Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti sodne odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb,[21] vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno,[22] torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive 93/13/EGS tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne (konsistentne) razlage.[23] Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, sta sodišči spor obravnavali z vidika ureditve stopnje skrbnosti, ki se po nacionalni ureditvi in Direktivi 93/13/EGS zahteva od banke pri sklepanju kreditne pogodbe, in v duhu potrošniškega prava z vidika tega, kaj je mogoče pričakovati od razumnega potrošnika pri sklepanju takšne pogodbe. Ob sprejetem izhodišču prava Evropske unije mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe,[24] ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.[25] Ustavno sodišče je glede na očitek pritožnice svojo presojo omejilo[26] na vidik obrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava Evropske unije, ki sta ga kot merodajnega za odločitev v sporu sprejeli tudi sodišči v pravdnem postopku. Nobeno od sodišč tudi ni sprejelo stališča, da navedeni pravni standard v obravnavanem primeru ni upošteven.[27] Sodišča so torej morala ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, ter nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem (v obravnavanem primeru pravni standard pojasnilne dolžnosti).[28]

14.Ker je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti,[29] Direktiva 93/13/EGS varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki jo SEU široko razlaga.[30] Upštevanja načela učinkovitosti in uresničitve cilja, na katerem temelji Direktiva 93/13/EGS, in sicer varstva potrošnikov z uravnoteženjem asimetrije med položajem prodajalca ali ponudnika in položajem potrošnika, ne bi bilo mogoče zagotoviti, če bi dokazno breme glede jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS nosil potrošnik.[31]

15.Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS[32] ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita.[33] Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost.[34] Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.[35] Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe.[36] Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.[37] Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.[38] Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti.[39] Prav tako v okviru valutnega kreditiranja zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe.[40] Ob tem je pomembno, da je SEU navedena stališča sprejelo v sklopu razlage Direktive 93/13/EGS, kar pomeni, da pomen sklicevanja na Priporočilo ESRB za odločanje niti ni odločilen.[41]

16.Skladno s predstavljenimi merili SEU, ki (so)opredeljujejo po naziranju sodišč upoštevno materialnopravno podlago (pravni standard pojasnilne dolžnosti), je ključno, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. To se pri kreditni pogodbi v tuji valuti (s tujo variabilno obrestno mero) izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti zaradi spremembe valutnega tečaja. Čeprav konkretni način izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni bil predpisan, je SEU, kot je že bilo navedeno, jasno razsodilo, da mora kreditodajalec pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

17.Iz obrazložitve izpodbijanih odločitev ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri povprečnem potrošniku moglo in moralo povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Ob tem sta se pritožbeno in revizijsko sodišče tudi sklicevali na sodno prakso SEU (predvsem na sodbo SEU v zadevi Andriciuc) v zvezi z razlago pravnega standarda pojasnilne dolžnosti po Direktivi 93/13/EGS in tudi izrecno zavzeli stališče o upoštevnosti navedene razlage v obravnavanem primeru. Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse SEU je očitno, da jasno pogodbeno besedilo ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti.[42] Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe, prebiranjem besedila pogodbe in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete zaradi možne spremembe tečaja. Tudi dejstvo, da je pritožnica predhodno že sklenila istovrstni pravni posel, ne more utemeljiti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, pri čemer iz obrazložitve ni mogoče razbrati, da je bila pojasnilna dolžnost v zvezi s predhodnim poslom sploh izpolnjena. Enako velja za splošno sklicevanje na pouk notarja, pri čemer vsebina tega pouka iz obrazložitve ravno tako ni razvidna. Navedena dejstva, na katera se je (kot neprerekana) oprlo pritožbeno sodišče, za izpolnitev pojasnilne dolžnosti očitno ne zadoščajo. Enako velja tudi za izpostavljeno odsotnost trditvene podlage v smislu morebitnega subjektivnega vedenja banke o prihodnjem gibanju tečaja. Navedene pomanjkljivosti obrazložitve tudi ne more nadomestiti sklicevanje Vrhovnega sodišča na obrnjeno dokazno breme, saj je dokazno breme za izpolnitev pojasnilne dolžnosti jasno na strani banke, kar v izhodišču svoje obrazložitve sprejema tudi Vrhovno sodišče.[43]

18.Glede na navedeno pritožbeno sodišče v ključnem delu presoje sodbe ni obrazložilo, s čimer je kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S pritrditvijo razlogom pritožbenega sodišča in utemeljitvijo odločitve na podlagi dokaznega bremena, pri čemer je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo, tudi revizijsko sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnice v revizijskem postopku, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse SEU ob jasnem dokaznem bremenu na strani banke ni izpolnjen. S tem sta pritožbeno in revizijsko sodišče kršili pravico iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče sodbi razveljavilo v delu, v katerem se nanašata na Pogodbo, in zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo v novo odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani (1. točka izreka). Glede na to ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

C.

19.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Šorli.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sklicevala se je tudi na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Kásler in Káslerné Rábai, C-26/13, z dne 30. 4. 2014 (v nadaljevanju zadeva Kásler).

[2]Pogodbeno besedilo je vsebovalo izjavo o seznanjenosti z valutnim tveganjem in njegovem prevzemu.

[3]Točka 12 izpodbijane revizijske sodbe.

[4]Prav tam.

[5]Zapisalo je, da pritožnica v reviziji ni vsebinsko napadala zavrnitve zahtevka v delu sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in dajatvenega zahtevka za izstavitev izbrisne pobotnice na temelju napačne stvarne legitimacije.

[6]Sodišče se je sklicevalo na sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[7]Tako 22. točka obrazložitve revizijske sodbe.

[8]Po mnenju Vrhovnega sodišča zlasti tudi zato, ker se kredit nanaša na drugo časovno obdobje, ko so bila valutna razmerja še povsem drugačna.

[9]Nasprotna udeleženka se sklicuje tudi na priloženo pravno mnenje dr. Aleša Galiča o pomenu odločbe Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22) za nadaljnje odločanje (pravdnih sodišč) v zadevah glede kreditov v švicarskih frankih z dne 10. 6. 2022.

[10]Ob tem se sklicuje tudi na sklep SEU v zadevi Unión de Créditos Inmobiliarios, C-79/21, z dne 17. 11. 2021, 33. točka obrazložitve, in sodbo SEU v zadevi EOS KSI Slovensko, C- 448/17, z dne 20. 9. 2018, 65. točka obrazložitve.

[11]Nasprotna udeleženka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-273/04 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06), 6. točka obrazložitve.

[12]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Unicaja Banco, C-869/19, z dne 17. 5. 2022, 33. točka obrazložitve; ERSTE Bank Hungary, C-32/14, z dne 1. 10. 2015, 62. točka obrazložitve; in Sziber, C-483/16, z dne 31. 5. 2018, 50. točka obrazložitve.

[13]V zvezi s konsistentnostjo odločanja Vrhovnega sodišča se nasprotna udeleženka sklicuje na priloženo pravno mnenje dr. Mateja Avblja o skladnosti ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s krediti v švicarskih frankih z Ustavo in pravom Evropske unije z dne 14. 4. 2020.

[14]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi, C-456/11, z dne 15. 11. 2012, 40. točka obrazložitve; British Airways proti Komisiji, C-122/16 P, z dne 14. 11. 2017, 82. točka obrazložitve; in Artegodan proti Komisiji, C-221/10 P, z dne 19. 4. 2012, 87. točka obrazložitve; ter na sodbe Splošnega sodišča v zadevah Alba Aguilera in drugi proti ESZD, T-119/17, z dne 13. 4. 2018, 48. točka obrazložitve; Shoe Branding Europe proti EUIPO - adidas, T-629/16, z dne 1. 3. 2018, 101. točka obrazložitve; EDF proti Komisiji, T-747/15, z dne 16. 1. 2018, 97. točka obrazložitve; Komisija proti AV, T-701/16 P, z dne 17. 5. 2018, 30. točka obrazložitve; Sony Interactive Entertainment Europe proti EUIPO, T-879/16, z dne 8. 2. 2018, 31. točka obrazložitve.

[15]Nasprotna udeleženka se sklicuje na točko IV.1.4 Priporočila ESRB.

[16]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018, sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Tence proti Sloveniji z dne 31. 5. 2016, 37. točka obrazložitve, in sodbo SEU v zadevi Laboratoires Boiron, C-526/04, z dne 7. 9. 2006, 52. do 57. točka obrazložitve.

[17]Člen 371 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – OZ).

[18]Nasprotna udeleženka se sklicuje na sklepa SEU v zadevah Credit Europe Ipotecar IFN in Credit Europe Bank, C-364/19, z dne 14. 4. 2021, 20. in 38. točka obrazložitve, ter NSV in NM, C-87/21, z dne 14. 10. 2021, 42. točka obrazložitve, ter sodbi SEU v zadevah Trapeza Peiraios, C-243/20, z dne 21. 12. 2021, 47. in 48. točka obrazložitve, in Banca Transilvania, C-81/19, z dne 9. 7. 2020. Sklicuje se tudi na odločitvi ESČP v zadevah Antonopoulou proti Grčiji z dne 19. 1. 2021 in Sadlik proti Poljski z dne 31. 8. 2021, v katerih ESČP stališč o izključitvi uporabe Direktive 93/13/EGS v primeru valutne klavzule ni štelo za arbitrarna.

[19]Glej denimo odločbi Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. in 12. točka obrazložitve, in št. Up-781/15 z dne 24. 11. 2016, 6. točka obrazložitve.

[20]Prav tam.

[21]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve.

[22]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-492/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve.

[23]Tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PEU). O načelu konsistentne razlage, imenovane tudi lojalne, Ustavno sodišče tudi v odločbi št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX, 18), 5. točka obrazložitve. O tem, da to načelo hkrati tudi kot notranje ustavnopravno načelo zavezuje z močjo Ustave, prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 10), 32.–34. točka obrazložitve.

[24]Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovana v 5. členu Direktive 93/13/EGS; prim. sodbo SEU v zadevi Gómez del Moral Guasch, C-125/18, z dne 3. 3. 2020, 46. in 47. točka obrazložitve.

[25]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21, 20. točka obrazložitve. Posebej glede povezave med zahtevo po preglednosti in nepoštenostjo v primeru glavnega predmeta pogodbe glej npr. tudi sodbo SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 90. do 103. točka obrazložitve. Glej tudi novejšo sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, predvsem 78. točka obrazložitve.

[26]Pri tem Ustavno sodišče opozarja, da je glede pomena pojasnilne dolžnosti pri presoji in glede same presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

[27]Prim. tudi sodbo SEU v zadevi Trapeza Peiraios, 51. do 63. točka obrazložitve.

[28]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 32), 11. točka obrazložitve. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21. Sodba SEU v zadevi EOS KSI Slovensko, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, se ni nanašala na kredit v tuji valuti.

[29]Prim. sodbo SEU v zadevi Gómez del Moral Guasch, 50. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.

[30]Prim. sodbo SEU v zadevi Kásler, 71. in 72. točka obrazložitve.

[31]Sodba SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 84. točka obrazložitve.

[32]Prim. sodbe SEU v zadeji Andriciuc, 49.–51. točka obrazložitve, zadevi OTP Bank in OTP Faktoring, C-51/17, z dne 20. 9. 2018, 74., 75. in 78. točka obrazložitve (v nadaljevanju zadeva OTP), združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 70. in 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 49.–51. točka obrazložitve. Navedenih sodb SEU sicer z izjemo zadeve Andriciuc (v primeru pritožbenega in revizijskega sodišča) sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj so bile izdane po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jih Ustavno sodišče v tej odločbi navaja, ker so upoštevne z vidika aktualne razlage Direktive 93/13/EGS. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava Evropske unije ab initio. Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246.

[33]Prim. sodbo SEU v zadeji Andriciuc, 47. točka obrazložitve.

[34]Sodbi SEU v zadeji Kásler, 71. in 72. točka obrazložitve, in Bucura, C-348/14, z dne 9. 7. 2015, 52. točka obrazložitve.

[35]Sodba SEU v zadeji Andriciuc, 49. točka obrazložitve. Prim. tudi sodbo SEU v zadeji OTP, 74. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.

[36]Prim. sodbe SEU v zadevah Andriciuc, 50. točka obrazložitve, in OTP, 75. točka obrazložitve; ter združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 71. točka obrazložitve; ter zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 50. in 51. točka obrazložitve.

[37]Sodba SEU v zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

[38]Prav tam, 51. točka obrazložitve.

[39]Prim. sodbo SEU v zadeji OTP, 78. točka obrazložitve, podobno tudi sodba SEU v zadeji A. S. A., C-212/20, z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve. Tudi te sodbe sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj je bila izdana po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jo Ustavno sodišče navaja, saj je upoštevna z vidika razlage Direktive 93/13/EGS. Iz pravil Evropske unije izhaja namreč t. i. informativni model varstva potrošnikov, ki za razliko od drugih modelov (kot je npr. model caveat venditor, ki potrošniku namenja posebno varstvo) potrošnika postavlja ob bok preostalim ekonomskim akterjem in zahteva, da mu je treba pred avtonomno odločitvijo o sklenitvi določene pogodbe podati ustrezne informacije, ki so podlaga za omenjeno odločitev. Dodati je treba, vsaj za potrebe obravnavane zadeve, tudi zahtevo po poštenosti, ki se odraža tudi na delitvi tveganj. Glej več o tem pri V. Trstenjak (ur.), Evropsko pravo varstva potrošnikov, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 28–29, in tam citirano literaturo.

[40]Sodbi SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 74. točka obrazložitve, in v zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 53. točka obrazložitve.

[41]SEU sicer tudi sklicevanje na Priporočilo ESRB v ustreznem delu ponovi vsaj še v sodbah v treh zadevah, in sicer: OTP, 74. točka obrazložitve; BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 70. točka obrazložitve; ter BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 49. točka obrazložitve.

[42]P. Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10 (2023), str. V in nasl.

[43]Točka 22 izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. V zvezi s pomenom in položajem pojasnilne dolžnosti v sklopu presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21, 23.–29. točka obrazložitve. Ustavno sodišče ugotavlja, da stališča iz te odločbe vsaj v delu obrazložitve standarda pojasnilne dolžnosti ne nasprotujejo sodni praksi Vrhovnega sodišča, sprejeti aprila 2023, torej po izpodbijani sodbi (sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 8/2023 z dne 19. 4. 2023).