Jedro

Ugotovitev vrednosti nepremičnine po podržavljenju je ena od bistvenih točk za odločitev o načinu vračanja, ker lahko upravičenec namesto vračila v naravi z doplačilom odškodnine zahteva polno odškodnino. Zato je odločitev o vrnitvi v naravi preuranjena, če v bistvenih točkah ni bila ugotovljena dejanska podlaga za poznejšo odločitev o odškodnini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo z dne 15.2.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo o denacionalizaciji nepremičnine, dela hiše v Ljubljani, ki jo predstavlja pet poslovnih prostorov in pet dvosobnih stanovanj, delno ugodila zahtevi, tako da je upravičencema N.F. in N.R. vzpostavila lastninsko pravico v obsegu vknjižene družbene lastnine v upravi občine, v takojšnjo posest pa obema vrnila poslovni prostor v pritličju v izmeri 40,19 m2 in dvosobno stanovanje v podstrehi v velikosti 47,05 m2. Zavrnila pa je zahtevek za vrnitev v last in posest poslovnega prostora v izmeri 29,09 m2, v zemljiški knjigi vpisanega pod zaporedno št. 27, in hkrati odločila, da bo o odškodninskem zahtevku za ta poslovni prostor odločala kasneje.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je N.R. kot upravičenec, sin pokojne upravičenke F.N., uveljavljal denacionalizacijo dela hiše oziroma 8.158/10000 stanovanjske hiše in sicer vrnitev v last in posest petih poslovnih prostorov in petih stanovanj. Tožena stranka je ugotovila, da je predmetna zgradba kulturni (urbanistični spomenik) po odloku o razglasitvi ulice za kulturni in zgodovinski spomenik. Tožena stranka navaja, da je bilo ugotovljeno, da sta poslovni prostor v pritličju zgradbe v izmeri 40,19 m2, ki ga je preje zasedal J.S. in dvosobno stanovanje na podstrešju v velikosti 47,05 m2, ki ga je zasedal I.H., prazna. Izpraznjene dele nepremičnine je tožena stranka vrnila upravičencema v last in posest v skladu z njunima solastniškima deloma. Zavrnila pa je vrnitev v last in posest poslovnega prostora v izmeri 29,09 m2, ki ga zaseda J.Ž., ker je ta postal lastnik stanovanja na podlagi pogodbe, sklenjene pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji in v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kar je potrdil Javni pravobranilec Mesta Ljubljane. Sedanji lastnik J.Ž. je tudi vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi. O odškodnini za ta poslovni prostor bo odločila v nadaljnjem postopku. Ostala stanovanja v hiši pa so po ugotovitvah tožene stranke oddana posameznim najemnikom, prav tako pa tudi ostali poslovni prostori. Glede zahtevka tožnika za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti objekta, je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da bi ugotavljanje te odškodnine kakor tudi določitev odškodnine za poslovni prostor v izmeri 29,09 m2, bistveno podaljšalo postopek. Ker je v interesu vlagatelja, da se nepremičnina čimprej vrne, je odločila o zahtevku le delno, tako da je ob uporabi 215. člena ZUP izdala delno odločbo o vrnitvi v naravi, medtem ko bo o odškodnini odločala kasneje.

V tožbi tožeča stranka navaja, da se protivi izdaji delne odločbe, ker le-ta ne vsebuje ugotovitev izvedenca o stanju stavbe oziroma o poškodbah, ki so nastale v obdobju od podržavljenja do sedaj zaradi izvedenih nezakonitih gradbenih posegov. Tožeča stranka trdi, da gre za težke poškodbe, ker se podirata stropna in talna konstrukcija, ter da teh bistvenih okoliščin tožena stranka ni ugotovila. Nadalje tožeča stranka trdi, da je bil poslovni prostor J.Ž. nezakonito prodan. Po 51. členu zakona o naravni in kulturni dediščini ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine spomenika ali znamenitosti. Navedene pogodbe o prodaji javni pravobranilec tudi ni potrdil, kot bi to moral storiti na podlagi VIII. člena pogodbe, da bi le-ta postala pravnoveljavna. Tožnik nadalje ugovarja, da je v izreku odločbe pod I.b izmera stanovanja 31,35 m2 nepravilno navedena, ker je pravilna 61,31 m2. Tožeča stranka predlaga, da se ugotovi dejansko stanje nepremičnine ter v zvezi z njo vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločanje o zahtevi, in da se mu vrne tudi poslovni prostor, ki je bil prodan J.Ž. nezakonito. Popravi naj se tudi napačna izmera dvosobnega stanovanja v pritličju nepremičnine.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ne oporeka navedbam tožnika o poškodbah, ki so nastale na stavbi. Prav iz razloga, ker bo ugotavljanje škode na nepremičnini zelo zamudno, predvsem če je zaradi nje bistveno zmanjšana vrednost celotne zgradbe in ker je vlagatelj vztrajal, da se mu nepremičnina čimprej vrne, je tožena stranka izdala delno odločbo. Glede prodaje poslovnega prostora tožena stranka meni, da je bil prodan zakonito, kar je že navedla v izpodbijani odločbi. Glede ugovora tožnika o napačni navedbi izmere enega izmed stanovanj pa je ugovor utemeljen in je tožena stranka s popravnim sklepom z dne 10.1.1994 to napako, nastalo pri pisanju izpodbijane odločbe, že popravila. Pravilna izmera dvosobnega stanovanja v pritličju je 61,35 m2. Tožba je utemeljena.

Po 26. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Upravičenec lahko namesto vračila zahteva polno odškodnino.

V konkretnem primeru tožena stranka ni zavrnila tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine, temveč je le odločila, da bo o tem vprašanju odločala kasneje, ker bi ugotavljanje odškodnine bistveno podaljšalo postopek. Zato je izdala delno odločbo.

Po 1. odstavku 135. člena ZUP mora upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna. V konkretnem primeru je vrednost nepremičnine in s tem v zvezi ugotovitev ali gre za njeno bistveno zmanjšanje po podržavljenju ena od bistvenih točk dejanskega stanja, saj je prav od te ugotovitve odvisen tudi način vračanja. Upravičenec lahko namesto vrnitve v naravi z doplačilom odškodnine zahteva polno odškodnino. Tudi če upravičenec uveljavlja zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi, je po mnenju sodišča delna odločitev o vrnitvi v naravi preuranjena, če v bistvenih točkah ni ugotovljena tudi dejanska podlaga za odločitev o odškodnini. Zato tudi izdaja delne odločbe nima podlage v 215. členu ZUP.

Sodišče pa nima pomislekov v pravilnost odločitve tožene stranke v tistem delu izpodbijane odločbe, v katerem je zavrnila zahtevek za vrnitev v last in posest poslovnega prostora v izmeri 29,09 m2. Na podlagi ugotovitve, da je bil poslovni prostor s pogodbo z dne 3.11.1988, torej pred uveljavitvijo ZDen, prodan J.Ž., katerega lastninska pravica je tudi vpisana v zemljiški knjigi, je tožena stranka pravilno odločila. Po 3. odstavku 16. člena zakona o denacionalizaciji ni mogoče vrniti premoženja, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Neupoštevni so tožnikovi ugovori o tem, da je bila pogodba o prodaji poslovnega prostora J.Ž. sklenjena v nasprotju z določbami zakona o naravni in kulturni dediščini. V denacionalizacijskem postopku namreč ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na veljavnost pogodbe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi.

V novem postopku bo morala tožena stranka še pred odločitvijo o vrnitvi nepremičnine v last in posest ugotoviti vrednost te nepremičnine in s tem v zvezi ugotoviti ali gre za njeno bistveno zmanjšanje po podržavljenju in o teh ugotovitvah seveda tudi seznaniti upravičenca. O zahtevku odškodnine v delnicah ali obveznicah bo morala tožena stranka kot zavezanca obvestiti tudi Slovenski odškodninski sklad (3. odstavek 51. člena ZDen) in ga pritegniti v postopek.

Ker so bile dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev o stvari, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).