Jedro

Pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. čl. ZD. Prevladujoči element odplačnosti namreč izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo to določilo ureja.

Ker je zapustnik odplačno razpolagal s svojim premoženjem, vprašanje dokaznega bremena glede obstoja pravice do nujnega deleža ne more biti pravno odločilno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev solastništva do 7/48 nepremičnin, ki tvorijo z.k. telo II v vl.št. 908 s pripadajočo pravico souporabe zemljišč v družbeni lastnini - z.k. telo I pri tej vložni številki, solastništva do 1/6 parc.št. 2979, ki je pripisana k vl. št. 2565 in parc. št. 819. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ali pa ju spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji vztraja pri stališču, da je pogodba z dne 12.9.1990 darilna pogodba in ne odplačna. Revident zatrjuje, da jo je kot takšno štel tudi upravni organ ob odmeri davka. Pogodba tudi ni aleatorna, saj iz pogodbe ne izhaja nikakršen dvom o končni ekvivalenci. Predzadnji odstavek 4. čl. pogodbe pravi, da se razlika v vrednosti medsebojnih dajatev šteje kot darilo. Ker gre za darilno pogodbo, je potrebno šteti "dajatve in obveznosti" iz pogodbe za nagib, zaradi katerega je zapustnik toženki neodplačno naklonil svoje premoženje. To izhaja po mnenju revidenta tudi iz citiranega dela 4. čl. pogodbe. Revident nadalje poudarja, da je malo verjetno, da zapustnik ne bi imel namena toženke obogatiti z neodplačno naklonitvijo. Zatrjuje še, da se pravica do nujnega deleža domneva ter da je zato dokazno breme na strani tistega, ki trdi, da nujni dedič nima pravice do nje. Ker se pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za časa življenja v primeru nepravilne obličnosti šteje za darilno pogodbo, velja omenjena domneva tudi v konkretnem primeru. Toženka bi morala dokazati, da tožnik nima pravice do nujnega deleža. Če sodišče dokaza, ki ga je ona predlagala ni izvedlo, tožnika v pritožbenem postopku ne more doleteti sankcija iz 2. odst. 352. čl. ZPP.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Slednja revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da je za presojo pravne narave pogodbe, kakršna je sporna, pristojno redno sodišče (1. čl. ZPP) in ne upravni organ. Zato seveda sodišče ni vezano na zatrjevano uvrstitev sporne pogodbe med darilne pogodbe za potrebe odmere davka pred pristojnim upravnim organom.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje sledi, da sta se stranki v sporni pogodbi, poimenovni "izročilna pogodba", dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je prevzemnica - toženka do sklenitve pogodbe dajala izročevalcu in njegovi ženi, kot tudi z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve, je bil tudi namen strank (t.j. pok. očeta pravdnih strank in tožene stranke) skleniti odplačno pogodbo. Ker pa ob sklenitvi nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti toženke v bodoče, je pritožbeno sodišče pravilno sklepalo, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. čl. ZD. Prevladujoči element odplačnosti namreč izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo to določilo ureja. Ne na odplačnost, ne na aleatornost sporne "izročilne pogodbe" tudi ne morejo vplivati trditve, češ da iz pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili, da se razlika v vrednosti medsebojnih dajatev šteje kot darilo. Če pa sporna pogodba niti deloma ni darilna pogodba, ni prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža zaradi njene sklenitve (glej 34. čl. ZD in nasl.).

Ob takšnem izhodišču ni potrebno posebej odgovarjati na revizijske trditve o vprašanju dokaznega bremena za obstoj tožnikove pravice do nujnega deleža. To vprašanje v konkretnem primeru, ko je zapustnik odplačno razpolagal s svojim premoženjem, ne more biti pravno odločilno. Pritožbeno sodišče pa že zato ni moglo kršiti 2. odst. 352. čl. ZPP. Uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje tako ni podana.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP.