Jedro

Državljan druge republike, ki je z enoto JA zapustil Slovenijo in se je po ukazih vojaških oblasti nahajal izven Slovenije, ne izpolnjuje pogoje dejanskega življenja v Sloveniji v smislu 40. člena zakona o državljanstvu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik v mesecu avgustu 1991 zapustil Slovenijo in z enoto jugoslovanske armade odšel v Zenico. V Slovenijo se je ponovno vrnil sredi januarja 1992, ko mu je na njegovo zahtevo prenehalo delovno razmerje v jugoslovanski armadi. Ker je tožnik zapustil Slovenijo, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je izpolnjeval pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, tako v trenutku, ko je zaprosil za državljanstvo, kot tudi v trenutku, ko je bilo odločeno o njegovi vlogi. Tožnik meni, da je zakonski pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji potrebno povezati z voljo oziroma željo prosilca. Določbe 40. člena zakona glede na "Izjavo o dobrih namerah" ni mogoče razlagati tako, da je pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije neprekinjeno bivanje v Sloveniji od plebiscita do izdaje odločbe. Tožnik še navaja, da je kot oficir JA že 27.6.1991, ko je bil zajet, izrazil nestrinjanje z ravnanjem JA in bil pripravljen sodelovati s teritorialno obrambo Slovenije. Ko je bil dne 11.7.1992 izpuščen, je takoj zaprosil za demobilizacijo iz JA, vendar njegove vloge niso hoteli sprejeti. Z enoto JA je odšel v Bosno le zato, da ne bi spravil v nevarnost svoje družine, torej proti njegovi volji, kar bi morala tožena stranka upoštevati. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik odšel z enoto JA kljub pozivu Predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991, s katerim je odpoklicalo vse aktivne starešine, ki so bili takrat zaposleni v JA ter jim obljubilo, da jim bo Republika Slovenija zagotovila zatečene in statusne pravice. Njegove odsotnosti zato ni mogoče šteti kot opravičeno delovno odsotnost. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila in tudi pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Po navedeni določbi lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpodbijana morata biti torej oba navedena pogoja. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji. Vsebina tega pogoja v zakonu ni določno opredeljena, zato ga ugotavlja pristojni organ v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki kažejo na to, kje tisti, ki prosi za slovensko državljanstvo dejansko živi. V obravnavanem primeru je bil tožnik zaslišan in iz njegove izjave, ki je razvidna iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je kot aktivni pripadnik JA zapustil Slovenijo in z enoto JA odšel v BiH ter da v obdobju od 26.9.1991, ko je zaprosil za slovensko državljanstvo, do izdaje izpodbijane odločbe 6.4.1992, več kot polovico navedenega obdobja dejansko ni živel v Republiki Sloveniji, ampak je bil v delovnem razmerju v JA. Kot aktivni pripadnik JA se je moral glede dejanskega bivanja podrejati ukazom vojaških oblasti, kar tožnik v tožbi sam navaja. Od poveljstva JA je bilo torej odvisno, kje bo tožnik dejansko živel in to ni bilo v Sloveniji. Zato je po presoji sodišča utemeljena ugotovitev tožene stranke, da tožnik pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ne izpolnjuje. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami sodišče pripominja, da tožnik napačno meni, da je odločilno dejansko bivanje le v trenutku, ko je zaprosil za državljanstvo in ko je bila izdana izpodbijana odločba.

Glede na navedeno je tožba neutemeljena in jo je moralo sodišče zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.