Jedro

Zamudne obresti od dne plačila glavnice ne tečejo več.

Ker so zamudne obresti občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče, glede njih velja, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Napačno je stališče pritožnika, da je bil z vložitvijo predloga za izvršbo v izvršilni zadevi In 000/2013 tek zastaralnega roka glede 50 % povišanja pretrgan. Ker tega povišanja oziroma obresti, nateklih na ta račun, v prvotnem postopku upnik ni zahteval in torej te terjatve ni uveljavljal, tudi njihovega zastaranja ni pretrgal. Iz istega razloga s plačilom terjatve v izvršilnem postopku In 000/2013 dolžnica tudi ni pripoznala zahtevka upnika za zamudne obresti, natekle na račun 50 % povišanja, in s tem ni pretrgala zastaranja teh obresti.

Ker jih torej upnik prej ni uveljavljal, so vse zamudne obresti v višini 50 % zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle v obdobju od zapadlosti glavnice pa do tri leta pred vložitvijo predloga v tem izvršilnem postopku zastarale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 1., 2. in 3. točki izreka potrdi.

II. Upnik je dolžan dolžnici v roku 8 dni povrniti 298,66 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo za 6.165,42 EUR in zakonske zamudne obresti, predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo in izvršbo ustavilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (1. točka izreka). Sklenilo je, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (2. točka izreka), dolžnici pa je dolžan v roku 8 dni plačati 298,66 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila. Predlog dolžnice za odlog izvršbe je zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka s predlogom za odlog izvršbe (4. in 5. točka izreka).

2. Sklep v 1., 2. in 3. točki s pravočasno pritožbo po pooblaščencu izpodbija upnik. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je dolg dolžnice na dan 4. 7. 2019 znašal 69.601,72 EUR in da je plačala 60.773,94 EUR. Nepoplačanih je tako ostalo 8.827,78 EUR. Brez dejanske podlage in razumnega pojasnila pa je napravilo zaključek, da je z delnim plačilom dolžnica poplačala le zakonske zamudne obresti brez povišanja za 50%, zaradi česar uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnica je plačala le 60.773,94 EUR, razliko pa predstavlja znesek izvršbe v predmetnem postopku. Navaja, da je v prvotnem izvršilnem postopku terjal plačilo vseh terjatev po izvršilnem naslovu, tudi zamudne obresti povečane za 50 %. Sodišče je spregledalo določbo 288. člena OZ, po kateri v primeru, če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. To pomeni, da je dolžnica s plačilom 60.773,64 EUR poravnala vse nastale izvršilne stroške ter zapadle pogodbene in zamudne obresti, skupaj s povišanjem 50%, preostanek dolga pa predstavlja glavnica. Ta zastara v roku 10 let in nič še ni zastaralo. Tudi sicer meni, da je sodišče pravila glede zastaranja napačno uporabilo. Sklicuje se na 365. člen OZ po katerem se zastaranje pretrga v trenutku, ko upnik vloži predlog za izvršbo. Tako se je zastaranje vseh zamudnih obresti od 17. 11. 2012 dalje prvič pretrgalo 11. 2. 2013, ko je bil vložen prvi predlog za izvršbo. Meni še, da je zastaranju dolžnica tudi odpovedala, ker je svoj dolg z delnim plačilom pripoznala. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo upnika dolžnica predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da v postopku In 000/2013 upnik ni zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti povečanih za 50 %. Ker 50 % povečanja zakonskih zamudnih obresti ni zahteval, mu jih dolžnica tudi ni plačala. Plačala je tisto, kar ji je nalagal sklep o izvršbi in kar je upnik zahteval. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijani 1., 2. in 3. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Izvršilni naslov v predmetni izvršilni zadevi predstavlja notarski zapis SV 000 z dne 17. 11. 2011, notarja A. A., iz katerega izhaja terjatev upnika do dolžnice v višini 37.200,00 EUR, s končno zapadlostjo 17. 11. 2012, pogodbenimi obrestmi po obrestni meri 4 % letno in pravico do zamudnih obresti v višini zakonske zamudne obrestne mere, povečane za 50 %.

7. Kot izhaja iz predloga upnika z dne 11. 2. 2013 in na njegovi podlagi izdanega sklepa o izvršbi In 000/2013 z dne 26. 4. 2013 ter sklepa o nadaljevanju postopka In 000/2013 z dne 31. 7. 2018, je na podlagi istega izvršilnega naslova upnik že vodil izvršilni postopek zoper dolžnico, kjer je poleg plačila glavnice, pogodbenih obresti in stroškov izvršilnega postopka, zahteval plačilo zamudnih obresti (le) v višini zakonske predpisane obrestne mere zamudnih obresti. In le v taki višini je izterjavo zamudnih obresti sodišče v postopku In 000/2013 tudi dovolilo. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da upnik v tistem postopku povišanja zamudnih obresti za 50 % zakonskih, do katerega sicer po izvršilnem naslovu je upravičen, ni zahteval. Nadalje pa je pravilno zaključilo, da je zato dolžnica s plačilom 60.773,94 EUR dne 4. 7. 2019 v izvršilnem postopku In 000/2013 plačala tisto, kar je upnik tam terjal in za kar je sodišče izvršbo dovolilo, glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti le-te le v višini zakonsko predpisane obrestne mere zamudnih obresti, in ne tudi povišanja za 50%.1 Pri tem sodišče prve stopnje določila 288. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, ni spregledalo. Upoštevalo je, da je dolžnica s plačilom 60.773,94 EUR dne 4. 7. 2019 v izvršilnem postopku In 000/2013 plačala vse tam zahtevane stroške, obresti in glavnico. Vse to je zajeto v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaradi česar s pritožbo uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni podana.

8. Upnik bi bil zato po izvršilnem naslovu upravičen le še do zamudnih obresti od glavnice do njenega plačila, v višini dogovorjenega povišanja, to je v višini 50% zakonske zamudne obrestne mere zamudnih obresti. Te od dne plačila glavnice 4. 7. 2019 ne tečejo več (prvi odstavek 378. člena OZ). Za obdobje od 17. 11. 2012 do tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo v predmetni izvršilni zadevi pa je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenim stališčem tudi materialno pravo v zvezi z zastaranjem zamudnih obresti pravilno uporabilo. Ker so zamudne obresti občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče, glede njih velja, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve (drugi odstavek 356. člena OZ, v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ). Napačno je stališče pritožnika, da je bil z vložitvijo predloga za izvršbo v izvršilni zadevi In 000/2013 tek zastaralnega roka glede 50 % povišanja pretrgan. Ker tega povišanja oziroma obresti, nateklih na ta račun, v prvotnem postopku upnik ni zahteval in torej te terjatve ni uveljavljal, tudi njihovega zastaranja ni pretrgal (prim. 365. člen OZ). Iz istega razloga pa s plačilom terjatve v izvršilnem postopku In 000/2013 dolžnica tudi ni pripoznala zahtevka upnika za zamudne obresti, natekle na račun 50 % povišanja, in s tem ni pretrgala zastaranje teh obresti.

9. Ker jih torej upnik prej ni uveljavljal, so vse zamudne obresti v višini 50 % zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle v obdobju od zapadlosti glavnice pa do tri leta pred vložitvijo predloga v tem izvršilnem postopku, to je do 22. 5. 2017, zastarale. Dolžničinemu ugovoru zastaranja je zato sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo, sklep o izvršbi nad zneskom nateklih zamudnih obresti od glavnice 37.200,00 EUR v obdobju od 22. 5. 2017 do 4. 7. 2019 v nesporni višini 3.151,30 EUR, zmanjšanim še za neizpodbijano preplačilo iz postopka In 000/2013 v višini 488,22 EUR, razveljavilo in prelog upnika v tem delu zavrnilo.

10. Upnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, vendar v tem delu ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih navedb. Višje je sodišče je zato napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ, po višini pa so stroški odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, v nadaljevanju OT.

11_._ Pritožbene navedbe so tako neutemeljene in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišče prve stopnje v izpodbijani 1., 2. in 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnici pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki ji jih je povzročil z vložitvijo neutemeljene pritožbe (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnici je višje sodišče priznalo za odgovor nagrado v višini 400 točk oz. 240,00 EUR (tar. št. 27/6 OT), 2 % materialnih stroškov v višini 4,80 EUR, ter 22% DDV, vse skupaj 298,66 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov za posredovanje odločbe dolžnici, saj ta strošek ni niti dovolj opredeljeno priglašen (ni jasno na vročitev katere odločbe se nanaša) in tako presoja njegove potrebnosti ni mogoča (prvi odstavek in prvi stavek drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Da je plačala terjatev upnika v tistem izvršilnem postopku, izhaja tudi iz potrdila o nakazilu, v katerem je dolžnica, oziroma zanjo njen pooblaščenec, kot namen plačila navedel „po sklepu o izvršbi In 000/2013 za B. B., glavnica, obresti in stroški“.