Jedro

Gre za spor, ki teče med prekinitvijo zapuščinskega postopka zaradi napotitve na pravdo in stranke takšnega postopka so dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojni M.Š., na zadnje stanujoči v I., rojeni leta 1922, ki je umrla 1998, solastninski delež do 1/2 na stanovanjski hiši na naslovu I., na parceli št. 1806/3 k.o. M.. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 200.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila vse v 15 dneh. Tožnik je bil napoten na pravo iz zapuščinskega postopka, ki teče po pokojni M.Š. pod opr.št. D 92/98. V zapuščinskem postopku je zatrjeval, da spada v zapuščino po pokojni materi tudi 1/2 stanovanjske hiše na naslovu I., ki je v zemljiški knjigi bila vpisana kot lastnina očeta B. N. Š., po njegovih trditvah pa spada v skupno premoženje zakoncev, saj je bila kupljena v teku trajanja zakonske zveze, ki sta jo zakonca sklenila leta 1947, sporno hišo pa kupila leta 1957. Tožnik je bil napoten na pravdo s sklepom zapuščinskega sodišča z dne 7.10.1999, tožbo je vložil 23.11.1999. 9.11.1999 pa je oče tožnika to nepremičnino z darilno pogodbo podaril tožencu N.S.. Oče pravdnih strank B.N.Š. je med postopkom 16.9.2001 umrl, zato je sodišče postopek nadaljevalo proti njegovim dedičem, z izjemo L.Š., ki je v tej pravdi nastopal kot tožnik. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je kot kupec v kupoprodajni pogodbi nastopal samo oče tožnika, ker pa je bila nepremičnina kupljena iz denarnih sredstev, ki sta jih pridobila s prodajo hiše na H., je zaključilo, da spada v skupno premoženje in posledično polovica v zapuščino po pok. materi tožnika.

Proti sodbi je vložil pritožbo N.S. iz vseh pritožbenih razlogov. Ker je tožnik vložil tožbo potem, ko je sam predlagal že vknjižbo darilne pogodbe z dne 9.11.1999 nase, meni, da bi sodišče moralo to tožbo sploh zavreči. Tožnik bi moral zahtevati razveljavitev darilne pogodbe za 1/2, če trdi, da sporna hiša ni bila v celoti last pokojnega očeta pravdnih strank. S takšno sodbo kot jo je pridobil v tem postopku pa si ne bo mogel pomagati. Tožnik bi moral preveriti zemljiškoknjižno stanje sporne hiše in oblikovati tožbeni zahtevek ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja ali vsaj predlagati zaznambo spora, da bi sedaj lahko dosegel izbris lastninske pravice do 1/2 glede toženca. Tožnik pa se ni držal niti 15-dnevnega roka za dostavo komparacije in oblikovanje zahtevka, ki mu ga je sodišče postavilo na obravnavi 1.1.2003. Sodišče mu je kljub temu dovolilo oblikovati zahtevek še 16.4.2003, čeprav je toženec temu nasprotoval. Kljub temu, da je tožnik vedel za novo zemljiškoknjižno stanje, je vztrajal pri vloženi tožbi in opredelil samo novo izmero parcele, ne pa tudi pravilne pasivne legitimacije kot to napačno navaja napadena sodba. Tožnik je uspel z ugotovitvenim zahtevkom, ki pa je po stališču revizijske sodbe opr.št. III Ips 10/98 zmotno in že zato bi pritožbeno moralo izpodbijano sodbo spremeniti tako, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in naloži tožniku plačilo pravdnih stroškov. Napačno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje. Ni točna ugotovitev, da je sporna hiša skupno premoženje obeh staršev. Sodišče je to ugotovitev oprlo na pričanje tožnika in druge toženke. Oba sta bila v letu 1957 še zelo mlada, saj je bil tožnik takrat star sedem let in pol, druga toženka pa tri leta. Tožnik ni vedel povedati ali je bila hiša na H., ki sta jo starša prodala last obeh, niti ni vedel ali je oče dobil to hišo z dedovanjem. Povedal je, da teh okoliščin ne pozna. Prav tako ni vedel ali sta starša prinesla v zakon posebno premoženje. Povedal pa je, da je stric nastopal na prodajni pogodbi samo formalno, ker drugače mati ne bi dobila otroškega dodatka. Pritožnik se sprašuje kako je tožnik poznal te okoliščine. Tudi na vprašanje, zakaj starša nista tožniku podarila ostalih dveh parcel je odgovoril, da mu je parcelo za pot podaril oče, parcelo za hišo pa mati. Sodišče je kljub takšni izpovedi oprlo svojo odločitev na pričanje tožnika in druge toženke, sicer pa niti ni jasno ali šteje sodišče kot odločilno okoliščino skupnega premoženja prodajo hiše v J. in z istim denarjem nakup sporne hiše ali pa nakup sporne hiše v času trajanja zakonske zveze, ko je bil oče zaposlen, mati pa je opravljala gospodinjska dela. V darilni pogodbi z dne 9.11.1999 je oče jasno povedal, da je hiša, ki jo je podaril tožencu, njegovo posebno premoženje in da so skupno premoženje predstavljali le prihranki na hranilni knjižici zapustnice, odprti pri Banki Koper, in se je v tem smislu skliceval na oporoko z dne 3.12.1986. Odločitev je zato po mnenju pritožbe plod dokazne ocene, ki je v celoti napačna. Pravdne stranke so bili v letu 1997 še otroci in kot otroci niso mogli vedeti kdo je dejansko kupoval hišo in zemljo. Toženec se je skliceval na darilno pogodbo, oporoko in na zemljiškoknjižno stanje. Zaupal je v javne listine, na drugi strani pa tožnik razen svojega pričanja ni predložil nobenega dokaza, da gre za skupno premoženje. Druga toženka pa kot trileten otrok ni mogla poznati dejstev, o katerih je pričala. Po mnenju pritožbe se napadena sodba ne da preizkusiti, ker so razlogi o odločilnih dejstvih, da je sporna hiša skupno premoženje staršev pravdnih strank v nasprotju z jasno napisano oporoko kaj spada v skupno premoženje. Prav tako so razlogi o tem, da naj bi se sporna hiša kupila s skupnim denarjem od prodaje hiše v J. nejasni, saj se niti ne ve ali se je ta hiša res kupila s skupnim denarjem od prodaje hiše v J., sploh, ker se niti ne ve ali je bila hiša v J. skupna last obeh staršev. Če je bila sporna hiša kupljena s kupnino od prodaje hiše v J. je irelevantno, da sta bila takrat oba starša že poročena, ker je bila sporna hiša kupljena s posebnim premoženjem pritožnika. Sodišče je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, ker ni sledilo trditveni podlagi, po kateri naj bi bila sporna hiša kupljena v času trajanja zakonske zveze, tožnik pa je izpovedal, da je bila hiša kupljena s skupnim premoženjem od prodaje hiše v J.. Na koncu pritožnik še trdi, da je dedna izjava nepreklicna. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikove druge izjave in bi tudi iz tega razloga moralo tožbo zavreči, saj dedna izjava vpliva na aktivno legitimacijo v tej pravdi. Naknadno pa je toženec poslal pritožbenemu sodišču še podatke o hiši na H., iz katerih naj bi izhajalo, da je ta hiša posebno premoženje njegovega očeta in po mnenju toženca postavlja ta podatek na laž pričanje tožnika, da sta oba starša prodala hišo in s kupnino kupila sporno hišo. Predlaga, da se zemljiškoknjižni izpisek z dne 27.8.2003 izvede kot nov dokaz, ko bo sodišče odločalo o njegovi pritožbi.

Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril. Oporekal je pritožbenim navedbam glede dopolnitve pritožbe s predložitvijo izpiska iz zemljiške knjige z dne 29.8.2003, je opozoril, da gre za dokaz, ki je glede na določbo 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predlagan prepozno. Predlagal je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek tožnika že zato, ker je sedaj prvi toženec vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine na podlagi darilne pogodbe z dne 9.11.1999 in je pasivna legitimacija v tožbi in posledično v izpodbijani sodbi napačna, niso utemeljene. Pasivna legitimacija je podana zato, ker ni sporno, da je prvi toženec dedič zapustnice in teče v tej zadevi spor o tem, ali spada v zapuščino to premoženje. Gre za spor, ki teče med prekinitvijo zapuščinskega postopka zaradi napotitve na pravdo in stranke takšnega postopka so dediči. Ni pa utemeljen ta ugovor niti, če se ga presoja po zemljiškoknjižnem pravu, saj se glasi sodba proti tožencu, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, torej je pasivno legitimiran v tem sporu tudi po teh določbah. Pritožbeno sodišče je presojalo še toženčeve navedbe, da bi moral tožnik najprej doseči razveljavitev darilne pogodbe, na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik. Tudi te navedbe po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljene glede na kronološki potek zadeve. V konkretni zadevi je spor začel potem, ko je bil tožnik v zapuščinskem postopku, ki je tekel po pokojni materi pravdnih strank, s sklepom z dne 7.10.1999 napoten na pravdo. Res je vložil tožbo šele 23.11.1999 in med tem je 9.11.1999 bila sklenjena med očetom tožnika in tožencem darilna pogodba na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiški knjigi. Iz takšnega časovnega poteka dogodkov je očitno, da je bila darilna pogodba sklenjena potem, ko je v zapuščinskem postopku, na katerem sta sodelovala tako darovalec kot obdarjenec zaradi izigravanja tožnika, torej je šlo za darilno pogodbo z nedopustnim nagibom. Takšna pogodba pa po čl. 53 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni imela pravnega učinka. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko pri odločanju ni izhajalo iz dejstva, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik sedaj pri sporni nepremičnini prvi toženec na podlagi darilne pogodbe. Prvi toženec je enako kot njegov pokojni oče vedel za spor glede tega premoženja, ker je tožnik v zapuščinskem postopku že pred sklenitvijo te darilne pogodbe jasno povedal, da polovico nepremičnine spada v zapuščino po pokojni materi, kar je za tem v tem pravdnem postopku tudi dokazoval. Tekom tega pravdnega postopka je umrl oče pravdnih strank tako, da teče sedaj pravdni postopek samo med bratoma in sestro. V zemljiški knjigi je kot lastnik pri nepremičnini vpisan toženec in izpodbijana sodba, ki jo bo moralo najprej upoštevati zapuščinsko sodišče, ko bo odločalo o zapuščini po pok. materi pravdnih strank, tudi zemljiškoknjižno ne bo vprašljiva, ker sodba učinkuje proti tožencu, ki je vpisan kot lastnik sporne nepremičnine.

Pritožbene navedbe, v katerih se toženec sklicuje na odločba revizijskega sodišča opr.št. III Ips 10/98, niso razumljive, saj odločbe s takšno opr.št. sploh ni v bazi odločb Vrhovnega sodišča, če pa gre za pomoto in je imel toženec v mislih odločbo II Ips 10/98 ta odločba ureja povsem drugo sporno vprašanje in ne tega, ki ga načenja v pritožbi toženec.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje glede tega, da spada sporna hiša v skupno premoženje pokojnih staršev pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo. Dejstvo je, da je bila zakonska zveza staršev pravdnih strank sklenjena že leta 1947 in da je bila sporna hiša kupljena več kot deset let po začetku trajanja te zakonske zveze, zato je edino logičen sklep, da gre za skupno premoženje.

Pritožbene navedbe, da je bil denar, ki naj bi bil namenjen za nakup te stanovanjske hiše, posebno premoženje pokojnega očeta, so brez kakršnekoli dokazne podlage. Ne potrjujejo jih niti v naknadni pritožbi priloženi zemljiškoknjižni izpisek. Ta zemljiškoknjižni izpisek pa je tudi prepozno predlagan kot dokaz, saj tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da gre za nov dokaz, glede katerega toženec ni podal niti trditev, da ga ni mogel pravočasno predlagati tekom prvostopenjskega sodišča, zato je v smislu določbe 337. čl. ZPP toženec s tem dokazom prekludiran.

Tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožnikov zahtevek zavrniti, ker naj bi najprej podal v zapuščinskem postopku dedno izjavo, s katero se je odpovedal dedovanju in je takšna dedna izjava nepreklicna, niso točne. Po 138. členu Zakona o dedovanju (ZD) je nepreklicna samo izjava o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine. Tožnik pa se ni odpovedal dediščini, kot trdi toženec, saj je iz zapuščinskega spisa razvidno, da je v pisni dedni izjavi z dne 19.10.1998 zapisal samo, da svoj dedni delež odstopa sinu. Ne gre torej za odpoved dedovanju. Odpoved v korist določenega dediča se po 2. odst. 136. člena ZD ne šteje za odpoved. Samo če bi se tožnik dedovanju po materi odpovedal, dedne izjave ne bi mogel več preklicati.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljen dejansko stanje pa tudi materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve. Iz teh razlogov je neutemeljeno pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, prvi toženec pa s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.