Jedro

Tožniku je bila vročitev aktov drugostopenjskega organa opravljena 17. 4. 2019, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja. Naslednjega dne, torej 18. 4. 2019, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v petek, 17. 5. 2019. Tožnik je tožbo vložil 24. 5. 2019, saj jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko, torej je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je prepozna.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je tožbo zoper uvodoma navedene upravne akte posredoval sodišču priporočeno po pošti 24. 5. 2019. 2. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je sodišču posredovala upravni spis in odgovor na tožbo, v katerem je predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

3. Sodišče je po prejemu upravnega spisa ugotovilo, da je tožba vložena prepozno.

4. Skladno z določbo prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

5. Iz povratnice, ki se nahaja v predloženem upravnem spisu, izhaja, da sta bila drugostopenjska odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-664/2019/2 z dne 18. 3. 2019 in sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-10/2019/7 z dne 19. 3. 2019 tožniku skupaj vročena 17. 4. 2019. Iz predloženih dokazil o vročitvi upravnih aktov iz upravnega spisa namreč izhaja, da je bilo tožniku 2. 4. 2019 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, saj se tega dne poizkušana osebna vročitev po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ni dala opraviti. Na obvestilu je izrecno navedeno opozorilo na posledice, da se v primeru, če naslovnik pisma ne prevzame v 15 dnevnem roku, po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Ker pismo ni bilo dvignjeno v postavljenem roku, je bilo 18. 4. 2019 puščeno v tožnikovem hišnem predalčniku.

6. Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS, kar izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015. Prav tako fikcije vročitve ni mogoče povezovati s trenutkom, ko je bilo sodno pisanje po poteku roka za dvig (na pošti) puščeno v hišnem predalčniku.

7. Tožnik je tožbi priložil pisemsko ovojnico, v kateri so mu bili akti drugostopenjskega organa (z dopisom prvostopenjskega organa) posredovani in na kateri je navedeno, da je bil tožnik kot naslovnik o prispelem pismu obveščen 2. 4. 2019, kar je razvidno tudi iz podatkov upravnega spisa. Tako je sodišče ugotovilo, da je bila tožniku vročitev aktov drugostopenjskega organa opravljena 17. 4. 2019, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP. Naslednjega dne, torej 18. 4. 2019, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v petek, 17. 5. 2019. Iz datuma sprejemne štampiljke na tožbi in iz poštne nalepke na ovojnici, v kateri je poslal tožbo, je razvidno, da je tožnik tožbo vložil 24. 5. 2019, saj jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko. Iz navedenega izhaja, da je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna.

8. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom kot prepozno zavrglo.

9. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.