Jedro

Toženka ni dokazala, da bi tožnika kadarkoli po 9. 2. 2024 pozvala na delo ne pisno ne ustno. Tudi v pritožbi ni navedla, kdaj naj bi tožnika pozvala na delo. V pritožbi sicer zatrjuje, da so bili pozivi ustni, vendar iz predložene Viber komunikacije in izpisov klicev izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je po 9. 2. 2024 prvi klical in pisal direktorju toženke, kar dodatno potrjuje njegove navedbe, da ni bil nikoli pozvan na delo, poleg dejstva, da je njegovo delo na projektu, ki je poteklo v spornem obdobju, v celoti prevzel B.B., kar pomeni, da dela za tožnika niti ni bilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo dne 9. 2. 2024, ampak še vedno traja (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja, mu od 10. 2. 2024 do 28. 2. 2025 poravna prispevke in davke od plače 1.950,00 EUR mesečno, od 1. 3. 2025 dalje pa plača plačo v višin 1.950,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II in III izreka). Zavrnilo je zahtevek za prijavo v obvezna zavarovanja in plačilo plače za 9. 2. 2024 in od 10. 2. 2024 do 28. 2. 2025 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.076,96 EUR (točka V izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (točka VI izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper točko I, II, III in V izreka. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je napačno uporabilo materialno pravo. Ne gre za običajen primer izredne odpovedi. Tožnik je 45 % družbenik in bratranec zakonitega zastopnika toženke, zato je bil delavec le formalno. Toženka se zato ni poslužila formalnih pozivov. Tožnik ni želel delati, ker družba po njegovem mnenju ni dosegla določenih rezultatov, s čimer je huje kršil delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da bi lahko kadarkoli prišel na družbo in prejel zahtevane informacije ter da je dejansko živel v Bosni, kljub prijavljenemu prebivališču v A. B.B. je povedal, da je občasno že prej opravljal tožnikovo delo skupaj z njim, ni pa potrdil, da bi bilo delo tožnika že pred njegovo odsotjo nepotrebno. Napačen je zaključek, da sporočila po Viberju kažejo na neutemeljenost očitka, da se ni javil. Tožnik je le postavljal zahteve kot družbenik. Srečanje na to temo ne potrjuje, da je bil na voljo za delo. Od 9. 2. 2024 ni delal, korespondenca iz prvih mesecev pa se nanaša le na pravice družbenika. Dokazano je tudi porušeno medsebojno zaupanje. Zaključek, da bi toženka lahko uporabila milejši ukrep, je napačen. Tožnik je v zagovoru potrdil, da se je odzval na seznanitev s kršitvami, ni pa se odzval na delo. Sodišče prve stopnje je toženki neutemeljeno naložilo plačilo davkov in prispevkov od 10. 2. 2024 do 28. 2. 20205, saj je tožnik do vključno februarja 2025 prejel celotno plačo. Prav tako ne drži, da bi na podlagi odjave za nazaj zahtevala vračilo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka je tožniku dne 16. 12. 2024 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker naj bi bil od 9. 2. 2024 neupravičeno odsoten z dela in se ni javil, kar je huje motilo delovni proces. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik od 9. 2. 2024 odsoten z dela iz razlogov na strani delodajalca, njegovo delo je prevzel drug delavec, v vmesnem času pa je bil tudi večkrat v stiku s toženko, dokler se mu direktor ni nehal javljati, zato je zaključilo, da očitane kršitve niso dokazane. Ugotovilo je tudi, da ni dokazano niti, da ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je bila izredna odpoved tožniku podana 16. 12. 2024, je bil za očitano odsotnost med 9. 2. in 16. 6. 2024 prekoračen šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, zato je za navedeno obdobje odpoved nezakonita tudi iz tega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje.

6.Pritožba neutemeljeno izpodbija celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik od 9. 2. 2024 odsoten z dela, ker mu je direktor toženke rekel, da zanj ni dela in naj počaka na naslednji projekt, pri čemer ga na delo ni pozval (ne pisno ne ustno). Izpoved tožnika o odrejenem čakanju na delo je utemeljeno štelo za prepričljivejšo, saj njegovo izpoved in trditve potrjuje predložena korespondenca med tožnikom in direktorjem toženke, priče pa so potrdile tudi, da je njegovo delo že januarja 2024 prevzel B.B. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi, da direktor toženke v izpovedi ni potrdil niti navedb toženke (o temi sestanka v maju 2024) in ni znal določno pojasniti, zakaj se je odločil prav za izredno odpoved in kdaj, razen na sestanku v maju 2024, naj bi tožnika pozval na delo. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi direktor toženke vse do 16. 6. 20241 normalno komuniciral s tožnikom in mu voščil za praznike, če naj bi tožnik že od 9. 2. 2024 samovoljno zavračal delo.

7.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni dokazano, da je B.B. že pred 9. 2. 2024 zamenjal tožnika. Priče B.B., C.C. in D.D. so potrdile, da je B.B. že januarja 2024, to je ob začetku del na projektu v E., prevzel tožnikova dela vodje montaže. Prav tako je B.B. zaslišan izrecno povedal, da se je delo na projektu E. začelo januarja 2024 in da je sam moral prevzeti tožnikovo delo, zato ne drži pritožbeni ugovor, da ni potrdil, da je že pred očitanim izostankom tožnika prevzel njegovo delo vodje montaže. Ker je toženka nadomestila delo tožnika že v januarju 2024, torej pred očitano neupravičeno odsotnostjo, je neutemeljen očitek, da je tožnik s svojo odsotnostjo huje motil delovni proces in da je bila potrebna reorganizacija dela.

8.Tožnik in direktor toženke sta bila od 9. 2. 2024 večkrat v kontaktu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (19. do 22. točka obrazložitve). Iz predložene komunikacije ne izhaja, da je šlo zgolj za pogovore o deležu tožnika. Tožnik je direktorja toženke tako npr. obvestil o opravljenem servisu kombija, v sporočilih sta si voščila ob praznikih, dogovorila sta se za sestanek. Toženka tako ni dokazala, da se ji tožnik od 9. 2. 2024 ni javil.

9.Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik družbenik toženke in bratranec direktorja toženke, vendar je pravilno ugotovilo, da tožnik ni odklanjal dela in zgolj uveljavljal svoje pravice kot družbenik. Pritožbene navedbe, da je v zagovoru izpostavil, da se ni odzval na poziv na delo, ker je štel, da zadostuje, da je družbenik, so neresnične, saj takšna izjava tožnika iz zapisnika zagovora ne izhaja (B5). Dejstvo, da je tožnik družbenik, ne pomeni, da bi se lahko kadarkoli sam vključil v delovni proces. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, saj toženka tega niti ni zatrjevala. Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato je bil delo dolžan opravljati po navodilih in pod nadzorom toženke. Direktor toženke je tožniku naročil, da naj počaka na poziv na delo, katerega ni prejel. Kot družbenik ni imel pravice, da se sam vključi v delovni proces in opravlja delo kljub napotitvi na čakanje na delo, čeprav je bila napotitev le ustna. Toženka ni dokazala, da bi tožnika kadarkoli po 9. 2. 2024 pozvala na delo ne pisno ne ustno. Tudi v pritožbi ni navedla, kdaj naj bi tožnika pozvala na delo. V pritožbi sicer zatrjuje, da so bili pozivi ustni, vendar iz predložene Viber komunikacije in izpisov klicev izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je po 9. 2. 2024 prvi klical in pisal direktorju toženke, kar dodatno potrjuje njegove navedbe, da ni bil nikoli pozvan na delo, poleg dejstva, da je njegovo delo na projektu, ki je poteklo v spornem obdobju, v celoti prevzel B.B., kar pomeni, da dela za tožnika niti ni bilo. Očitek, da je tožnik delo zavračal in je bil neupravičeno odsoten od 9. 2. 2024, je tako neutemeljen. Okoliščina, da je bil v tem času v Bosni in Hercegovini in ne na prijavljenem naslovu v Sloveniji, na to presojo ne more vplivati, saj je vseeno, ali je čakal na poziv na delo v Sloveniji ali Bosni in Hercegovini, pri čemer toženka trdi, da ga naj bi na delo pozvala ustno in ne preko pisnega poziva, vročenega na tožnikov naslov v Sloveniji.

10.Pritožba pavšalno nasprotuje tudi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo le okoliščine, da je toženka tožniku več kot eno leto izplačevala plačo, čeprav dela ni opravljal. Kot bistveno je upoštevalo, da je bil direktor toženke od 9. 2. 2024 seznanjen, da tožnik ne dela, pa ga kljub temu 10 mesecev ni pozval na delo ali pričel postopka odpovedi, kot tudi, da je bila tožniku odpoved vročena 16. 12. 2024, toženka pa ga je odjavila šele 5. 3. 2025. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da ni bilo razloga za uporabo najstrožje sankcije, ki se uporabi le v izjemnih primerih, ko nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Toženka je s tožnikom delovno razmerje nadaljevala 10 mesecev, čeprav je vedela, da ne dela. Delodajalec ni dolžan takoj sankcionirati kršitve delavca (vezan je na rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1), ne more pa se sklicevati, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja v času odpovednega roka, če je za njegovo kršitev vedel 10 mesecev in ni ukrepal. Tega ne more spremeniti niti sorodstvena povezava med tožnikom in direktorjem toženke ter tožnikov status družbenika.

11.Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi glede plačila bruto plače oziroma davkov in prispevkov za čas od 10. 2. 2024 do 28. 2. 2025. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je toženka tožniku do vključno 28. 2. 2025 izplačevala plačo, vendar je kljub temu prisodilo plačilo davkov in prispevkov, ker je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj za nazaj. Čeprav nobena od strank ni zatrjevala, da bi toženka terjala povračilo že plačanih davkov in prispevkov, je z odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj z 10. 2. 2024 odpadla pravna podlaga za obračunano plačo od tega datuma dalje, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku tudi v tem delu. Pri tem ne bo prišlo do dvojnega plačila. Če toženka ni zahtevala vračila že plačanih davkov in prispevkov od bruto plače, je svojo obveznost v tem delu že izvršila.

12.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

13.Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožniku za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife pripada: 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), povečano za 22 % DDV, znese 279,99 EUR.

-------------------------------

1Takrat sta si voščila za praznik, nato pa se direktor ni več odzval na klice tožnika.