Jedro

Nespremenjena cena predstavlja le navidezno ugodnost za kupca, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja nima ne avtomobila, ne denarja. Zato s priznanjem vpoglednih obresti ni porušeno načelo enake vrednosti dajatev v škodo prodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 140.597,00 Sit z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 5.400,00 Sit pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da je tožena stranka pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine. S tem pa so izkazane predpostavke za priznanje obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu.

Proti tej sodbi vlagata reviziji stranski intervenient in tožena stranka. Prvi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri trditvi, da tožena stranka ni pogojevala prodaje avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Sklicuje se na zagotovljeno ceno in navaja, da zaradi tega ne pride v poštev 26.čl. zakona o blagovnem prometu. Ugovarja tudi izračunu obresti in uporabi obrestne mere A banke, ki je najvišja. Meni, da bi prišle v poštev 7,5 % obresti, ki so veljale ob sprejemu zakona o blagovnem prometu.

Tudi tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi in zavrne tožbeni zahtevek. Sklicuje se na revizijo intervenienta, sama pa navaja, da je bila le prodajalec avtomobilov, ki jih je proizvajal intervenient. Ta je določil tudi pogoje prodaje. Navaja, da je do zamude pri dobavi prišlo zaradi vojnih razmer, kar izključuje njeno odškodninsko odgovornost. Ugovarja tudi obrestnemu zahtevku, češ da gre za obrestne obresti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo ( 3. odst. 390.čl. ZPP). Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, da je tožnica lahko sklenila kupno pogodbo samo pod pogojem, da vnaprej plača celotno kupnino, se nanaša na dejanske okoliščine. Tega pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Zakon o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86) v 26.členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba je z 31. členom zakona o trgovini (Ur.l. RS št. 18/93) povzeta v sedanji pravni red. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom kupnine brezplačno kreditiral prodajalca. Ni namreč sprejemljivo, da bi prodajalci na tak način reševali svoj ekonomski položaj, četudi je ta posledica okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Določba 26.čl. zakona o blagovnem prometu, ki priznava kupcu pravico do obresti, s tem prispeva k enakopravnemu položaju pogodbenih strank. Zato je ta določba v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja (12.čl. ZOR).

Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila tožnici kot kupovalki nespremenjeno ceno, ne spreminja te ugotovitve. Nespremenjena cena namreč predstavlja za kupca le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja na avtomobil nima ne avtomobila, ne denarja. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Obresti na vpogledne hranilne vloge so namreč najmanj, kar dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo. Zato ni utemeljen pomislek, da bi bilo s priznanjem vpoglednih obresti porušeno načelo enake vrednosti dajatev v škodo prodajalca. V zvezi s tem je treba poudariti, da obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu niso sankcija za zamudo, niti sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca. So zgolj odmena za uporabo kupčevega denarja, kadar pride do tega v okoliščinah, ki jih predvideva navedena določba.

Revizijski ugovor, ki se nanaša na obresti A banke, ni utemeljen. Tožeča stranka sme po svoji izbiri hraniti denar pri kateri koli banki in se sme zato sklicevati na obrestno mero tiste banke, ki je po njenem mnenju zanjo najugodnejša. Zakon o blagovnem prometu določa kot merodajne obresti, ki jih banke priznavajo za vpogledne vloge. To pomeni obresti, ki veljajo v času od plačila kupnine do dobave avtomobila, ne pa obresti, ki so veljale ob sprejemu zakona.

Medsebojna razmerja med toženo stranko in stranskim intervenientom ne vplivajo na pravico tožeče stranke do obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu. V zvezi s tem prav tako ni pomembna zamuda pri dobavi avtomobila in vzroki za zamudo.

Zamudne obresti od prisojene glavnice so priznane od vložitve tožbe dalje. To je v skladu z določbo drugega odst. 279.čl. ZOR, ki uzakonja izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja. Od neplačanih obresti je namreč mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (393.čl. ZPP).