Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub pravnomočni sodbi opr. št. Pd 142/2018, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik s prvo toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu je delovno razmerje dne 30. 6. 2017 nezakonito prenehalo, prva tožena stranka ni kršila tožnikovih pravic iz delovnega razmerja in zato ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo nematerialno škodo, ki jo vtožuje po določbah 179. člena OZ. Tožnik ni dokazal, da je prva tožena stranka pri sklenitvah pogodb za določen čas in pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavestno kršila tožniku zagotovljene pravice.

V zvezi z odškodninsko odgovornostjo druge tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ni odškodninsko odgovorna tožniku za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s prvo toženo stranko. Posledice neverodostojnosti izjav, da gre za povečan obseg dela, so vprašanje notranjega razmerja med prvo in drugo toženo stranko. Druga tožena stranka pa v zvezi z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode ni pasivno legitimirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi solidarno s strani prve in druge tožene stranke (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne stroške postopka v višini 1.839,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka), drugi toženki pa stroške postopka v višini 1.722,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženkama pa naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje, kljub podanemu predlogu tožnika, da postavi izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko ocenil višino tožniku nastale škode, tega ni storilo in je predlog zavrnilo. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbeni zahtevek utemeljeval le na deliktni izven pogodbeni odgovornosti toženk, saj zahtevek temelji na odškodninski odgovornosti toženk iz naslova kršitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz pravnomočne ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas obstajala ves čas, toženki pa tega nista upoštevali in sta jo aktivno kršili. Prišlo je do grobega posega v tožnikove delavske, socialne in ustavne pravice. Dejansko je šlo za neizvrševanje pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju se tožnik v celoti sklicuje na pravno stališče mag. Franceta Ocepka v strokovnem članku pod evidenčno številko VS046924 VSRS, Publikacija: PB 4/2013 str. 61. V celoti vztraja na stališču, da sta toženki tožniku z veriženjem fiktivnih pogodb ustvarjali protipravno okolje in dejansko kršili njegovo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je obstajala v ozadju. Trajnost potrebe po njegovem delu sta aktivno prikrivali, za kar sta odgovorni, ker bi tožniku nastalo škodo lahko zmanjšali, če bi njegovemu zahtevku takoj po prenehanju delovnega razmerja ugodili. Tudi pred prenehanjem delovnega razmerja sta ravnali hudo malomarno. Tožnik je delal na prekucniku, kjer je bila potreba po delu stalna. Ustvarjali sta mu strah pred nepodaljšanjem pogodbe o zaposlitvi, kar je mejilo na neke vrste izsiljevanje, zato se ni upal pritoževati. Strah pred nezmožnostjo preživljanja se je povečeval, trpel je hude duševne bolečine, krivico, kar je bistveno vplivalo na njegovo počutje. Postal je razdražljiv, nespečen, zdravstveno stanje se mu je poslabšalo, zaradi tega pa so se začeli krhati odnosi v družini, ki so privedli do dokončnega razhoda med partnerjema. Tako je veriženje pogodb o zaposlitvi kršilo njegovo dejansko pogodbo o zaposlitvi in posegalo v pravico do svobode dela oziroma njegove osebnostne pravice, kar predstavlja nepremoženjsko škodo. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 2. odstavka 38. člena ZDSS-1. Ker tožnik v sporu ni uspel zaradi materialnopravnega zmotnega stališča sodišča prve stopnje, je to kršitev ustavnih pravic tožnika iz 34., 35. in 49. člena v zvezi z 2. in 14. členom Ustave RS in s tem povezanega posega v poštenost sojenja po 6. členu EKČP. 3. Toženi stranki sta v odgovorih na pritožbo predlagali njeno zavrnitev, saj je sodba pravilna in zakonita. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik v pritožbi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar pa dejansko uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno in pravilno v točki 8 obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki ga je predlagal tožnik, ni izvedlo. Iz predložene zdravstvene dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi ravnanje toženih strank vplivalo na njegovo zdravstveno stanje, ampak je vzrok za njegovo psihično izžetost, nesposobnost za delo in postavljenima diagnozama akutne stresne reakcije ter bipolarne afektivne motnje in zmerne depresije (dne 7. 7. 2017) ločitev. Ker je ugotovilo, da niti prva tožena stranka niti druga tožena stranka tožniku nista odškodninsko odgovorni, in je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo po temelju, je zavrnitev predloga po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke utemeljena že iz tega razloga.

7. Prva toženka, ki je bila tožnikova delodajalka, opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu. S tožnikom je sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela pri uporabniku – drugi toženki, na podlagi njene izjave, da je podan zakonsko določen razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in sicer začasno povečan obseg dela. S pravnomočno sodbo opr. št. Pd 142/2018 sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da ima tožnik s prvo toženko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu je delovno razmerje dne 30. 6. 2017 nezakonito prenehalo. Tožnik je zoper prvo toženko kot delodajalko in drugo toženko kot uporabnico vložil tožbo za izplačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi njunega ravnanja in sicer veriženja pogodb o zaposliti za določen čas v nasprotju z zakonom (ugotovljeno s pravnomočno sodbo). S tem načinom je bil tožnik v negotovosti in strahu pred izgubo zaposlitve ter socialno stisko, onemogočeno mu je bilo napredovanje na delovnem mestu, osebni in poklicni razvoj ter ugled na delovnem mestu in življenjskem okolju, tako da je bilo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo. Zaradi škodljivih pogojev na delovnem mestu uporabnice, nadlegovanja in trpinčenja, je tožnik trpel duševne bolečine in strah, padel je v depresijo in postal nestrpen, posledično se je razšel s partnerko. Ker mu je v času bolniškega staleža prva toženka naklepno in zlonamerno prekinila delovno razmerje, se mu je prilagoditvena motnja, v katero je zapadel še v času delovnega razmerja poslabšala v dve leti trajajoče zmanjšanje življenjskih aktivnosti in prehodno bipolarno motnjo, tako da mu je ta duševna prizadetost onemogočala skrb za otroke. Zaradi tega iz naslova nepremoženjske škode zaradi strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti in kršitve osebnostnih pravic zahteva plačilo odškodnine v skupni višini 16.000,00 EUR.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub pravnomočni sodbi opr. št. Pd 142/2018, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik s prvo toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu je delovno razmerje dne 30. 6. 2017 nezakonito prenehalo, prva tožena stranka ni kršila tožnikovih pravic iz delovnega razmerja in zato ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo nematerialno škodo, ki jo vtožuje po določbah 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tožnik ni dokazal, da je prva tožena stranka pri sklenitvah pogodb za določen čas in pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavestno kršila tožniku zagotovljene pravice.

9. V zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas je ugotovilo, da je druga tožena stranka kot uporabnik storitev posredovanja delavcev prve tožene stranke na podlagi pogodbe o zagotavljanju dela delavcev, tej kot tožnikovemu delodajalcu, za nekatere delavce, med njimi tudi za tožnika, podala izjave, da je razlog potrebe za napotitev delavca začasno povečan obseg dela. Tako se je utemeljeno zanašala na verodostojnost podatkov druge tožene stranke in je ravnala s pričakovano skrbnostjo. Zato tožniku ni odškodninsko odgovorna za nematerialno škodo, ki naj bi mu nastala s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas.

10. Tudi njenemu ravnanju v zvezi z napotitvijo tožnika na zdravstveni pregled o sposobnosti za opravljanje dela pri prvi toženi stranki kot uporabnici in odpovedi delovnega razmerja zaradi neopravljenega zdravstvenega pregleda ni mogoče pripisati zavestnega kršenja tožnikovih pravic. Prva toženka dejansko tožniku, za katerega je vedela, da bo uporabnica z njim sklenila vsaj še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj se zdravniškega pregleda zaradi bolezni, torej upravičenega razloga ni mogel udeležiti, vendar pa njeno ravnanje tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo zlonamerno.

11. Kljub temu, da je tožnik opravljal delo pri drugi toženi stranki, ki skladno z drugim odstavkom 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) odgovarja za posledice nespoštovanja predpisov iz varstva in zdravja pri delu, pa odgovornost prve tožene stranke kot tožnikovega delodajalca iz prvega odstavka 179. člena ZDR-1 ni povsem izključena. Zato je sodišče prve stopnje preverilo tudi njeno ravnanje ob napotitvi tožnika. Ugotovilo je, da je tožniku posredovala osnovne informacije o pogojih dela, opravila razgovor pri uporabniku, prepričana pa je bila tudi o doslednosti pri izvajanju ukrepov pri delu in spoštovanju pravil varnega dela pri napotenih delavcih, tožnik pa je o domnevno previsoki normi pri uporabnici ni obvestil. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da prva tožena stranka ni opustila svoje dolžnosti obveščanja tožnika o pogojih za opravljanje dela, medtem ko dolžnega nadzora ni opravljala, saj to s pogodbo o napotitvi delavcev ni bilo dogovorjeno.

12. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo druge tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ni odškodninsko odgovorna tožniku za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s prvo toženo stranko. Posledice neverodostojnosti izjav, da gre za povečan obseg dela, so vprašanje notranjega razmerja med prvo in drugo toženo stranko. Druga tožena stranka pa v zvezi z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode ni pasivno legitimirana.

13. Prav tako je pravilna ugotovitev, da druga tožena stranka tožniku ni grozila s tem, da ne bo več z njim sklenila naslednje pogodbe za določen čas, da je imel tožnik enako normo kot ostali delavci in da se tožnik glede pogojev dela ni pritoževal. V ravnanju druge tožene stranke do tožnika ni zasledilo, da bi bil tožnik na delovnem mestu nadlegovan (prvi odstavek 7. člena ZDR-1) ali trpinčen (8. člen ZDR-1), zato je njegove navedbe s tem v zvezi pravilno zavrnilo.

14. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavne pravice tožnika iz 34., 35. in 49. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 14. členom ustave. Sojenje je bilo pošteno.

15. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka, saj v obravnavani zadevi, ko tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ta določba se uporabi le v primeru, če delavec v sporu ni v celoti uspel. Takrat lahko sodišče odloči, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Toženi stranki pa sami krijeta stroške odgovorov na pritožbo, saj odgovora nista v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).