Jedro

Začasna ureditev stanja je ob pogojih v 2. odstavku 69. člena ZUS možna predvsem zaradi preprečitve določenih hujših posledic. Ni pa z njo (praviloma) mogoče odpraviti že nastalih posledic. V ZUS je taka izjema urejena le v določbi 3. odstavka 69. člena ZUS, za kar pa v tem primeru ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 432/2001-6 z dne 28.3.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je ta zahtevala, da se začasno, najdalj do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, zadrži izvajanje izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 22.2.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka obnovila postopek in odpravila svojo odločbo z dne 14.9.2000, s katero je bila tožnica imenovana za državno podsekretarko v Ministrstvu za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije. (sedaj Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije) Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Po tej določbi lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Ugotovilo je, da tožnica takih hujših škodljivih posledic ni verjetno izkazala. Tožnica v zahtevi le pavšalno zatrjuje nastanek hujših finančnih posledic, ne navaja pa nobenega zneska niti ne predloži nobenega dokaza o zatrjevanih hujših škodljivih posledicah. Tudi glede strahu za njen delovnopravni položaj ne navaja in ne izkazuje nobenih konkretnih okoliščin, ki bi pripeljale do hujših škodljivih posledic. Da bi ji zaradi odvzema statusa državne podsekretarke prenehalo delovno razmerje, pa tožnica niti ne navaja.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na svoje navedbe v tožbi in v zahtevi za izdajo začasne odredbe in navaja, da je zaradi izpodbijane odločbe njen delovnopravni položaj v celoti negotov in se hujše škodljive posledice lahko odvrnejo le z odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta. Ne gre za nastanek škodljivih posledic le na materialnem področju, pač pa tudi za njen celotni položaj, ki izhaja iz delovnopravnega statusa in njenega položaja kot državne podsekretarke. Zahtevo za začasno odredbo je dopolnila dne 29.3.2001 z dodatnimi navedbami in predložila tudi odločbo tožene stranke o razporeditvi na delovno mesto svetovalke I in o določitvi plače. Od Ministrstva za gospodarstvo je dne 15.3.2001 zahtevala odložitev v smislu 2. odstavka 30. člena ZUS, vendar ni dobila odgovora. Vročena pa ji je bila odločba o razporeditvi na nižje delovno mesto, ki se izvršuje, s tem pa se grobo kršijo njene pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Nima več statusa višje upravne delavke, kar ima za posledico mnogo manjšo plačo, kar dokazuje s plačilno listo za mesec marec 2001. V primeru, da bo njeno prejšnje delovno mesto ponovno razpisano in bo imenovan in razporejen na to funkcijo nekdo tretji, škodljivih posledic za njo ne bo več mogoče popraviti le z vrnitvijo razlik v plači. Meni, da bi moralo sodišče pretehtati učinke predlaganega zadržanja in upoštevati, da ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastajajo hujše škodljive posledice, morebitna odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nobene nevarnosti, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda, kaj šele nepopravljiva. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in izda začasno odredbo oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovori se po vsebini pravzaprav nanašajo na zavrnitev začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, po katerem tožnik res lahko, pod določenimi pogoji, zahteva odložitev izvršitve akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu, tudi od sodišča. Toda taka začasna odredba v tem primeru ne samo, da ni zahtevana (predlagana je bila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, dne 29.3.2001), ampak tudi ni podlage za njeno izdajo, saj ob vložitvi tožbe procesne predpostavke zanjo (30. člen ZUS) niti niso izpolnjene. Pa tudi sicer taka začasna odredba ni možna, če akta, ki je bil izpodbijan v upravnem sporu, sploh ni mogoče izvršiti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Že zato pritožbeno sodišče zavrača ugovore, kolikor se nanašajo na pogoje, predpisane z začasno odredbo po 1. odstavku 69. člena ZUS.

V tem primeru je bila začasna odredba zahtevana v tožbi, izrecno po 2. odstavku 69. člena ZUS, s predlogom, da se zadrži izvajanje odločbe tožene stranke. Kaj naj bi ta predlog pomenil, pravzaprav niti ni jasno. Akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu se ne "izvaja", ampak učinkuje z vsemi posledicami, ki so z njegovo izdajo nastale. Zato bi morala tožnica že v sami zahtevi določno predlagati, kako naj se začasno uredi pravno razmerje in v tem obsegu navajati in verjetno izkazati obstoj pogojev za tako začasno odredbo. Take začasne odredbe pa tožnica v tem primeru ni ne predlagala in ne verjetno izkazala pogojev zanjo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč tožnica hujših škodljivih posledic, ki bi jih bilo potrebno z začasno odredbo odvrniti, v tožbi oziroma zahtevi za začasno odredbo ni verjetno izkazala. Z navajanjem novih okoliščin, ki jih verjetno niti ne izkazuje, pa tožnica v pritožbenem postopku ne more doseči izdaje začasne odredbe. Morebitni razpis prostega delovnega mesta, če je verjetno izkazan, je lahko kvečjemu podlaga za novo zahtevo, z ustrezno predlagano začasno odredbo.

Če naj bi predlagano "zadržanje izvajanja" odločbe tožene stranke pomenilo, naj se vzpostavi prejšnje pravno razmerje, se tak predlog v bistvu ujema s tožbenim zahtevkom. Toda začasna ureditev stanja je ob pogojih v 2. odstavku 69. člena ZUS možna predvsem zaradi preprečitve določenih hujših škodljivih posledic. Ni pa z njo mogoče (vsaj praviloma ne) odpraviti že nastalih posledic. V ZUS je taka izjema urejena le v določbi 3. odstavka 62. člena, za kar pa v tem primeru ne gre.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep upravnega sodišča.