Jedro

Seveda je na delodajalcu, da preko organizacije dela sam določi dan tedenskega počitka, ta bi lahko bil v konkretnem primeru tudi v nedeljo. Vendar tožena stranka tedenskega počitka ni zagotavljala, zato je za presojo dni tedenskega počitka mogoča le računska operacija, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje (število zaporednih dni dela, deljeno s 7). Tožnik je po misijskem dopustu opravil 45 zaporednih dni dela, zato je bil v tem času upravičen do 6 dni tedenskega počitka.

Za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, je relevantna celotna plača (osnova in dodatki) opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem neto znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.022,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka), ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna na znesek 6.022,00 EUR obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 730,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo 1.829,44 EUR (razlika med dosojenim in pripoznanim zneskom), in zoper II. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka v višini 394,75 EUR (razlika med dosojenimi in pripoznanimi stroški), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka navaja, da je pri odmeri tedenskega počitka potrebno upoštevati zgolj popolne tedne, torej od ponedeljka do nedelje, pri odmeri pa se ne upoštevajo dnevi prihoda na misijo in odhoda z misije. Po vrnitvi s posebnega misijskega dopusta, ki ga je tožnik imel do 6. 3. 2013, in do končnega odhoda z misije (20. 4. 2013) ni preteklo 6 polnih tednov, temveč le 5, posledično je tožniku v tem obdobju moč priznati zgolj 5 dni tedenskega počitka. Nadalje utemeljuje, zakaj bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati le nominalno osnovo brez dodatkov. V zvezi s tem je tožena stranka v pripravljalnih vlogah podala obširne navedbe, do katerih se sodišče ni opredelilo, kar pomeni kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe v tujini s pravnega vidika pomeni specialno pravno ureditev, zato so tudi plače in posebni dodatki urejeni v specialnem predpisu, Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Iz drugega odstavka 5. člena citirane Uredbe izhaja, da je v času, ki predstavlja obdobje počitka, pripadniku v MOM dopustno upoštevati plačo le v višini nominalne osnove, torej brez dodatkov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da citirana Uredba tudi izrecno temelji na obračunu dnevne urne postavke. Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe izhaja, da če pripadnik v MOM opravlja vojaško službo oziroma službo izven države manj kot en mesec, se plača obračunava za vsak dan napotitve, vključno s soboto, nedeljo in praznikom, ki je z zakonom določen kot dela prost dan in za drug z zakonom določen prost dan. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nad pripoznanim zneskom dosojen znesek določilo iz naslova višje vrednosti dneva, izračunane iz, prvič, števila povprečnih mesečnih ur in ne števila dni v mesecu, in, drugič, iz tožnikove celotne plače (osnove in dodatkov) v višini 5.240,71 EUR in ne le nominalne 2.690,71 EUR. Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo sodno prakso, po kateri se v času koriščenja posebnega dopusta pripadniku v MOM plača obračuna le v višini nominalne osnove. Takšno stališče pa mora po navedbah tožene stranke veljati za vse oblike počitka, tudi za tedenski počitek. Meni, da je napačno odločeno tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od dneva vrnitve z misije ter poudarja, da po drugem odstavku 299. člena OZ pride tožnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetim začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnik ni nikoli pozval tožene stranke k plačilu vtoževane terjatve, to je storil šele z vložitvijo tožbe, ki je bila toženi stranki vročena 29. 6. 2016. Sprašuje se, zakaj bi prišla v zamudo že s tožnikovo vrnitvijo z misije, tega tudi sodišče prve stopnje ne obrazloži, zato je tudi v tem delu podana kršitev 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, da je kot potrebne štelo pravdne stroške za prvo in drugo pripravljalno vlogo, urgenco z dne 7. 2. 2017 in končno poročilo stranki. Prav tako pa sodišče ni utemeljilo, zakaj so bile navedene vloge potrebne, zaradi česar je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj take odločitve ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe v tujini v času od 10. 10. 2012 do 20. 4. 2013, pri tem pa je bil na posebnem misijskem dopustu od 26. 2. 2013 do 6. 3. 20131. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotavljala tedenskega počitka v trajanju 24 ur, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev delno uveljavlja svoje nestrinjanje s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve materialnega prava, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno, sklicujoč se na relevantno sodno prakso, obrazložilo miselno pot do višine dosojene odškodnine (torej na kakšen način je določilo višino urne postavke, ki jo je izpeljalo iz tožnikove nominalne plače z dodatki, in vrednost posameznega dne), prav tako pa je podalo primerno pojasnilo glede teka zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka. Glede zadnjih je sodišče prve stopnje s tem, da je stroške priznalo, podalo tudi oceno, da so bili ti potrebni. Obrazložitev o stroških vsebuje vse odločilne razloge za odločitev "po temelju" in pregled stroškov po posameznih predpostavkah, kar pritožbeno sodišče šteje kot povsem zadostno.

7. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede osnove za odmero odškodnine in teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso irelevantna. Tožena stranka je v svojih vlogah sicer res podala svoje videnje glede uporabe materialnega prava in se pri tem sklicevala na obširno sodno prakso, vendar je slednja za odločitev v konkretni zadevi irelevantna, ker se nanaša na drugačno dejansko stanje. Zato se sodišče prve stopnje do takšnih naziranj tožene stranke ni bilo dolžno opredeliti, saj glede obravnavane tematike obstaja enotna sodna praksa, na katero se je sodišče prve stopnje tudi pravilno uprlo.

8. Pritožba navaja, da je bil tožnik v obdobju po misijskem dopustu do konca misije (7. 3. 2013 - 20. 4. 2013) upravičen zgolj do 5 dni tedenskega počitka in ne do prisojenih 6 dni. 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami) določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Navedeno pa ne pomeni, kot navaja pritožba, da so pri zagotavljanju tedenskega počitka (in posledično ugotavljanju višine škode zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka) merodajni polni tedni, torej tedni od ponedeljka do nedelje. Pri razlagi citirane zakonske določbe je namreč potrebno upoštevati tudi Direktivo 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Njen 5. člen, ki določa tedenski počitek, je potrebno razlagati tako, da ta ne zahteva, da se minimalno obdobje 24 - urnega neprekinjenega tedenskega počitka, do katerega je delavec upravičen, dodeli najpozneje na dan, ki nastopi neposredno po šestih zaporednih delovnih dneh, temveč zahteva, da se to obdobje dodeli v vsakem sedemdnevnem obdobju (sodba SEU C-306/16 z dne 9. 11. 2017). V luči te sodbe se zdi neutemeljena in toga vezava tedenskega počitka na polne tedne, ki bi dejansko omogočala prosti dan zgolj v nedeljo. Seveda je na delodajalcu, da preko organizacije dela sam določi dan tedenskega počitka, ta bi lahko bil v konkretnem primeru tudi v nedeljo. Vendar tožena stranka tedenskega počitka ni zagotavljala, zato je za presojo dni tedenskega počitka mogoča le računska operacija, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje (število zaporednih dni dela, deljeno s 7). Tožnik je po misijskem dopustu opravil 45 zaporednih dni dela2, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil v tem času upravičen do 6 dni tedenskega počitka.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, ki jo pritožba napačno povzema, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki) opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem neto znesku.

10. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 25 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialnopravne podlage.3

11. Neutemeljena je pritožba v zvezi z obrestnim zahtevkom. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče tožniku prisodilo od 2. 8. 2013, to je za tri leta pred vložitvijo tožbe, tako kot je zahteval s tožbenim zahtevkom, je materialno pravno pravilna. Terjatev iz naslova zamudnih obresti za čas pred tem datumom je namreč zastarala, kar je upošteval že tožnik ob vložitvi tožbe, saj je v 347. členu OZ določen triletni zastaralni rok za zamudne obresti kot občasne terjatve. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva, ko ji je bila vročena tožba, to je od 29. 6. 2016 dalje, ker je pred tem ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V 165. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami) je določeno, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je ob sklicevanju na relevantno sodno prakso pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, torej od 21. 4. 2013 dalje, saj mu je takrat nastala škoda. Ker je tožnik glede na določbo 347. člena OZ zahteval zakonske zamudne obresti od 2. 8. 2013 (tri leta pred vložitvijo tožbe), je prvostopenjsko sodišče njegovemu obrestnemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

12. Pritožbeni očitki glede višine tožniku priznanih pravdnih stroškov in njihove potrebnosti so neutemeljeni. Za pritožbo so sporni predvsem stroški za prvo in drugo pripravljalno vlogo, urgenco z dne 7. 2. 2017 in končno poročilo stranki, saj naj ne bi bila izkazana njihova potrebnost. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP stroške pravilno odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015, s spremembami) in skladno s priglašenimi stroški v tožnikovi drugi pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2018. Pritožbeno sodišče se strinja s potrebnostjo spornih stroškov, saj se je tožnik v navedenih vlogah opredeljeval do številnih pravnih in dejanskih naziranj tožene stranke in opravil ostala procesna dejanja, glede katerih bi bil prekludiran, če bi ostal pasiven. Prav tako so bili potrebni stroški urgence in končnega poročila stranki, saj ti niso bili zajeti v stroške za sestavo tožbe.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Pritožba navaja, da so si razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče sprva obrazložilo, da je bil tožnik na dopustu do 6. 3. 2013, nato pa je v nadaljevanju določilo datum začetka dela po dopustu 7. 2. 2013. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tem nedosledju za tiskarsko napako in je očitno, da je pravilen datum prvega delovnega dne po dopustu 7. 3. 2013. 2 Nepravilno je pritožbeno stališče, da se dneva prihoda in odhoda z misije ne štejeta kot delovna dneva. Gre namreč za dolžnost iz delovnega razmerja. 3 Četrti odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, na katerega se sklicuje pritožba, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Uporaba te določbe je torej mišljena za službovanje v tujini, ki je zelo kratkega roka, ne pa za daljše misije. Zato jo sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pri izračunu urne postavke.