Jedro

Upravni organ ravna v skladu in v mejah pooblastila, ki mu ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS, če zavrne prošnjo za sprejem v državljanstvo RS zato, ker bi prosilčev sprejem v državljanstvo, glede na njegovo ugotovljeno predkaznovanost, predstavljal nevarnost za javni red države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je v postopku ugotovila, da je bil tožnik v letih od 1980 do 1990 v postopkih zaradi kaznivega dejanja tatvine, treh ropov, kaznivega dejanja spolnega nasilja in kaznivega dejanja goljufije. Za ta kazniva dejanja je bil tudi obsojen in se od 14.3.1991 še vedno nahaja na prestajanju zaporne kazni. Očitno je, da izrečene kazni niso dosegle prevzgojnega namena in je malo verjetno, da bo po prestani kazni tožnik zaživel urejeno življenje. Zato je tožena stranka ocenila, da so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni ugodila.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, ker meni, da je 19.12.1991, ko je prošnjo oddal, izpolnjeval vse pogoje za pridobitev državljanstva RS in da je bil kršen Ženevski dogovor. Navaja, da ni državljan BiH, kot je v odločbi navedeno, da zaradi kaznivega dejanja goljufije ni bil obsojen, ter da so dejanja, zaradi katerih je bil kaznovan, huda, vendar ne tako huda, da zaradi njih ne bi bil dober državljan.

Tožena stranka na tožbo, kljub urgencam, ni odgovorila in sodišču tudi ni poslala upravnih spisov.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v okviru tožbenega zahtevka o zadevi odločilo kljub temu, da mu tožena stranka ni predložila niti upravnih spisov, niti ni na tožbo odgovorila. Navedba tožnika, da je 19.12.1991, ko je oddal prošnjo za državljanstvo, izpolnjeval vse pogoje za pridobitev državljanstva, ne drži. Določba 3. odstavka 40. člena, ki je v odločbi navedena kot pravna podlaga za zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, je začela veljati 14.12.1991, torej že pred oddajo tožnikove prošnje. Tožnik tudi trdi, da je bil kršen Ženevski dogovor. Ker je izraz "ženevski dogovor" le splošni pojem za akte, ki se sprejemajo v Ženevi, tožnik pa tudi ni navedel v čem naj bi tožena stranka ta dogovor kršila, sodišče te trditve ni moglo presojati.

Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev tožene stranke, da je bil v letih od 1980 do 1990 v postopkih zaradi kaznivega dejanja tatvine, treh ropov in kaznivega dejanja spolnega nasilja in da je bil za ta kazniva dejanja tudi obsojen in da se od 14.3.1991 še vedno nahaja na prestajanju kazni. Izpodbija le navedbo, da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije. Glede na navedbe v odločbi, ki jih tožnik ne izpodbija, je sodišče ocenilo, da je tožena stranka utemeljeno uporabila določbo 3. odstavka 40. člena zakona in na tej pravni podlagi tudi utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. Tožena stranka je tudi v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima pri tem odločanju, pravilno sklepala o dejanskem stanju in ga tudi utemeljila z ugotovitvijo, da doslej izrečene kazni pri tožniku niso dosegle prevzgojnega namena in je zato malo verjetno, da bo po prestani kazni zaživel urejeno življenje. Po presoji sodišča ta okoliščina predstavlja nevarnost za javni red države in je zato tožbo zavrnilo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).