Jedro

Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi prvenstveno upoštevalo naravo dejavnosti toženke, ki ji je pripisalo poseben pomen prav zaradi skrbi za zdravje pacientov in eventualne hujše posledice ter omejenost nadzora farmacevtov pri njegovem delu, kar pa ne more biti odločilno. Narava dejavnosti in odgovornost posameznega delavca je namreč lahko razlog za sodno razvezo samo v povezavi z dosedanjim delom delavca in očitano kršitvijo ter težo te kršitve, ne more biti pa to splošen kriterij, ki bi diferenciral posamezne dejavnosti delodajalcev oziroma poklice in že na tej podlagi predstavljal kriterij za možnost sodne razveze ali reintegracijo. Neutemeljeno je neko dejavnost izpostaviti kot tako pomembno oziroma tako potencialno nevarno, da bi že njena narava utemeljevala drugačno presojo v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodno razvezo, torej izpostavitev dejavnosti kot pomembnega dodatnega kriterija za sodno razvezo. To ni zakonski kriterij. Na drugi strani takšno tolmačenje tudi ne upošteva tega, ali so bile hujše posledice za delovanje delodajalca ali tretjih oseb sploh ugotovljene. V konkretnem primeru jih ni bilo.

Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze upošteva tudi dotedanje delo delavca, morebitne dotedanje napake pri delu ali kršitve, v povezavi s konkretno očitano kršitvijo. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki že osem let, da do očitane kršitve ni storil napak, da je bil vseskozi odlično ocenjen (ocena prejšnje vodje lekarne) in da je očitno obstajalo tudi veliko zadovoljstvo uporabnikov z njegovim delom. Obenem je treba upoštevati tudi dober odnos tožnika s sodelavci. Na drugi strani tožnikov odnos z direktorico toženke in neposredno vodjo očitno ni bil najboljši, kar je delno treba pripisati tudi njegovi sindikalni aktivnosti, vendar je predvsem pomembno, da se tudi objektivno ta odnos zaupanja ni mogel porušiti zaradi ene napake tožnika pri delu, ob tem, da je bila ta ocenjena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, ki tudi ni bila storjena iz hude malomarnosti. Ob dodatnem dejstvu, da toženka potrebuje farmacevte, ki so bili itak preobremenjeni, te okoliščine pretehtajo pri presoji o reintegraciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima toženka petnajst enot in bi tožniku lahko zagotovila delo na njegovem delovnem mestu v drugi enoti in se na ta način izognila konfliktu z do tedaj neposredno nadrejeno delavko. Obenem tudi dogajanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku (tožnikova obramba in komunikacija v sodnem postopku ni bila žaljiva) ne kaže na tako porušene odnose, ki bi narekovali sodno razvezo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v skupnem znesku 756,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerja tožniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2014 med strankama za delovno mesto farmacevt I ni prenehalo in še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe. Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, na delovno mesto farmacevt I, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za čas zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (to je od 26. 9. 2019) dalje do vrnitve na delo, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, neprekinjeno delovno dobo (razen od 22. 11. 2019 do 10. 1. 2020) ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco in da mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za čas zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu iz naslova neplačane oziroma premalo izplačane plače iz naslova "odškodnine“ v višini neplačane oziroma premalo izplačane plače oziroma nadomestila za čas od vključno 26. 9. 2019 dalje do vrnitve na delo obračuna nadomestilo v odmerni višini 100 %, to je od 26. 9. 2019 dalje v višini 1.954,78 EUR mesečno, od 1. 11. 2019 dalje v višini 2.032,98 EUR mesečno, od 1. 12. 2019 dalje v višini 2.198,84 EUR mesečno, vse povečano še za dodatek na delovno dobo in zmanjšano za prejeta nadomestila (in sicer za čas prepovedi opravljanja dela od 26. 9. 2019 do 21. 11. 2019 v znesku 1.333,65 EUR bruto mesečno, za čas prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti od 11. 1. 2020 do 10. 7. 2020 v znesku 892,50 EUR bruto mesečno ter za čas zaposlitve od 10. 12. 2019 do 10. 1. 2020 v višini 887,00 EUR) ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./1, 2 in 3 točka izreka). Sodišče je zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je izredna odpoved nezakonita in se v posledici razveljavi (II. točka izreka) in odločilo, da mora toženka povrniti tožniku stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa (ta odločitev se očitno nanaša le na stroške postopka in je napačno opredeljena kot sklep) delno spremenilo tako, da je ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženki do 21. 4. 2021 in omejilo priznanje pravic iz delovnega razmerja in plačila plače tožniku do tega datuma (razen za čas od 22. 11. 2019 do 10. 1. 2020), v presežku (glede trajanja delovnega razmerja od 22. 4. 2021 dalje), poziva na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja od vključno 22. 4. 2021 dalje ter plačila nadomestila od vključno 22. 4. 2021 dalje pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe in sklepa (II. točka izreka) in odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 193/2021 z dne 23. 11. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženko.

4. V pravočasni reviziji tožnik opozarja na sodno prakso, ki v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi določa razloge objektivne in subjektivne narave, pri čemer ni sporno, da izpodbijana sodba ne temelji na okoliščinah objektivne narave, temveč predvsem na izgubi zaupanja v tožnikovo delo ter porušenem odnosu med tožnikom in vodstvom toženke. Navaja, da uveljavljanje sodnega varstva praviloma ne more biti okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja. To ne more biti vezano le na vsakokratno vodstvo toženke, saj odnos med tožnikom in vodstvom toženke tudi sicer ni tesen. Meni, da je v zvezi z odločitvijo o reintegraciji treba upoštevati tudi, da je bil s strani delavcev izvoljen predstavnik delavcev v svetu zavoda in sindikalni zaupnik in da so mu delavci očitno zaupali s tem, ko je opravljal ti funkciji. Nato poudarja, da je napravil eno samo napako, ki ji je botroval človeški faktor, da se te napake dogajajo tudi drugim, kar izhaja iz izpovedi prič, da je bil takrat preobremenjen in da tudi objektivno obstajajo velike potrebe po delu farmacevtov pri toženki. Obenem poudarja, da od prejema odpovedi ni naredil ničesar, kar bi škodovalo toženki, da porušen odnos z vodstvom lekarne ne more voditi v ugotovitev, da reintegracija ni mogoča, da toženka ni omenila nobenih konkretnih nesoglasij med njim in tožnikom in da se je pač boril za svoje pravice, tudi s tem, da se je obrnil na inšpektorja dela. Tak postopek je bil prisiljen sprožiti, ker mu je toženka napačno odmerila plačo in mu kljub dvema prošnjama nadomestila ni hotela plačati. Razlog za nezaupanje eventualno lahko izhaja iz preteklih ravnanj, vendar je bil tožnik osem let ocenjen z oceno odlično in je deloval v lekarni, ki je dosegla velike uspehe, toženka pa tudi ne dvomi v njegovo strokovnost, saj je navajala, da bi lahko dobil delo v katerikoli drugi lekarni. Morebitna nesoglasja, ki so nastopila pri opravljanju sindikalne dejavnosti, je treba upoštevati v tem kontekstu. Ker ima toženka petnajst različnih enot (lekarn), tudi eventualno porušeno zaupanje med vodjo ene od lekarn in tožnikom ne more biti razlog, da še naprej ne bi opravljal dela v drugi lekarni.

5. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Ukvarja se tudi s samo očitano kršitvijo in navaja, da je popolnoma izgubila zaupanje v tožnika in njegovo delo, da tožnik tudi sicer ni upošteval navodil nadrejenih, kar posledično pomeni ogrožanje varnosti pacientov, da je nadrejeno delavko neupravičeno prijavil zaradi mobinga itd. 6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Glede na ta okvir presoje je v tej zadevi revizijski preizkus omejen le na pravilnost odločitve sodišča druge stopnje o tem, da se pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženko razveže in posledično na nepriznanje pravic tožniku po datumu sodne razveze.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presojali zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj,; v nadaljevanju ZDR-1) z dne 25. 10. 2019, ki jo je toženka podala tožniku zaradi očitka, da je 13. 8. 2019 huje kršil svojo obveznost s tem, da je pri izdaji zdravil na recept pacientki izdal napačno zdravilo, in sicer zdravilo Leponex namesto zdravila Ladiomil. S tem naj bi huje iz hude malomarnosti pri opravljanju dela in zaradi neupoštevanja internega predpisa kršil določbe ZDR-1, njegovo ravnanje pa naj bi imelo znake kaznivega dejanja malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po določbi 182. člena Kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku presodilo, da tožnik ob očitani kršitvi ni ravnal hudo malomarno, temveč mu je mogoče očitati le navadno malomarnost, da tudi ni šlo za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, v nadaljevanju pa tudi, da ima profesionalen odnos do strank in da ena napaka, ki se mu je očitala (tožnik je imel sicer štirinajst let delovnih izkušenj, od tega osem let pri toženki), ne pomeni takšne izgube zaupanja v strokovnost dela, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati v času odpovednega roka. V zvezi s pravico tožnika do reintegracije je sodišče prve stopnje izhajalo iz tega, da je reintegracija primarna pravica delavca, da je toženka svoje farmacevte preobremenila, da jih nima dovolj in da je tožnik sicer pošteno in po najboljših močeh opravljal delo. Nadalje je upoštevalo, da tožnik sicer ni v dobrih odnosih z vodstvom, vendar je v dobrih odnosih z zaposlenimi, da so tudi uporabniki njegovih storitev izrazili nadpovprečno oceno zadovoljstva, da je tudi v preteklosti prihajalo do nekaterih nesoglasij tožnika z vodstvom, kar pa je pričakovano glede na to, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, da ima toženka petnajst lekarn in da tudi nesoglasje z neposredno nadrejeno A. A. ne pomeni nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Upoštevalo je tudi, da je šlo za eno samo napačno izdajo zdravil v osmih letih.

9. Sodišče druge stopnje se je postavilo na drugačno stališče, in sicer da le ena napačna izdaja zdravil lahko poruši zaupanje toženke v tožnikovo delo, da je pomembna narava dejavnosti toženke (narava dejavnosti javne zdravstvene službe), pri kateri je izrecno poudarjena kakovost in varnost in kjer lahko pride do hudih posledic. Presodilo je, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, posebej ker farmacevti delo opravljajo samostojno in da sprotni nadzor nad njihovim delom večinoma ni možen, da so se skrhani medsebojni odnosi odražali skozi sodni postopek, da ni odločilno, da ima toženka petnajst lekarni in da ne pretehta niti dober odnos tožnika s sodelavci in strankami ter objektivna potreba toženke po delu magistrov farmacije.

10. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, ki je sicer prenehala nezakonito, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Govorimo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča oziroma sodni razvezi kot enem od možnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1), ki je relativno novejši inštitut delovnega prava. Vsekakor že dejstvo, da mora sodno razvezo predlagati ena ali druga stranka, pomeni, da je primarna posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi reintegracija delavca k delodajalcu, ne pa sodna razveza.

11. Ob predlogu strank(e) za uporabo tega instituta in ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi mora sodišče upoštevajoč navedbe strank pretehtati, ali pomembna ugotovljena dejstva in okoliščine ter interesi utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Razloga za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja sta objektivne narave (delodajalec nima več ustreznega dela) ali subjektivne narave. Slednji razlogi se kažejo predvsem v tako porušenem odnosu med delavcem in delodajalcem, ki onemogoča nadaljnje medsebojno sodelovanje. Delovno razmerje ima namreč tudi značilnosti osebnega razmerja, ki zahteva določeno medsebojno pripadnost, varovanje interesov, zaupanje, pri čemer je lahko pomembna tudi velikost delodajalca in organizacija delovnih procesov. Ob sodni presoji o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se pomembna dejstva lahko nanašajo na prejšnje odnose delavca in delodajalca oziroma na odnos do drugih zaposlenih, na naravo in težo kršitve, mogoče pa je upoštevati tudi kasnejši odnos delavca in delodajalca, torej njuna medsebojna razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tudi ta razmerja lahko eskalirajo tako, da odnosa med delavcem in delodajalcem praktično ni mogoče več vzpostaviti in bi bilo to tudi neustrezno.

12. Pri sodni razveze pogodbe o zaposlitvi se načeloma upošteva tudi, za kakšnega delavca je šlo, torej je element presoje za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko tudi, ali je bil delavec sindikalni zaupnik in predstavnik delavcev, ter ali je do očitane kršitve prišlo v zvezi z njegovo sindikalno ali podobno dejavnostjo.1

13. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi prvenstveno upoštevalo naravo dejavnosti toženke, ki ji je pripisalo poseben pomen prav zaradi skrbi za zdravje pacientov in eventualne hujše posledice ter omejenost nadzora farmacevtov pri njegovem delu, kar pa ne more biti odločilno. Narava dejavnosti in odgovornost posameznega delavca je namreč lahko razlog za sodno razvezo samo v povezavi z dosedanjim delom delavca in očitano kršitvijo ter težo te kršitve, ne more biti pa to splošen kriterij, ki bi diferenciral posamezne dejavnosti delodajalcev oziroma poklice in že na tej podlagi predstavljal kriterij za možnost sodne razveze ali reintegracijo. Neutemeljeno je neko dejavnost izpostaviti kot tako pomembno oziroma tako potencialno nevarno, da bi že njena narava utemeljevala drugačno presojo v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodno razvezo, torej izpostavitev dejavnosti kot pomembnega dodatnega kriterija za sodno razvezo. To ni zakonski kriterij. Na drugi strani takšno tolmačenje tudi ne upošteva tega, ali so bile hujše posledice za delovanje delodajalca ali tretjih oseb sploh ugotovljene. V konkretnem primeru jih ni bilo.

14. Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze upošteva tudi dotedanje delo delavca, morebitne dotedanje napake pri delu ali kršitve, v povezavi s konkretno očitano kršitvijo. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki že osem let, da do očitane kršitve ni storil napak, da je bil vseskozi odlično ocenjen (ocena prejšnje vodje lekarne) in da je očitno obstajalo tudi veliko zadovoljstvo uporabnikov z njegovim delom. Obenem je treba upoštevati tudi dober odnos tožnika s sodelavci. Na drugi strani tožnikov odnos z direktorico toženke in neposredno vodjo očitno ni bil najboljši, kar je delno treba pripisati tudi njegovi sindikalni aktivnosti, vendar je predvsem pomembno, da se tudi objektivno ta odnos zaupanja ni mogel porušiti zaradi ene napake tožnika pri delu, ob tem, da je bila ta ocenjena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, ki tudi ni bila storjena iz hude malomarnosti. Ob dodatnem dejstvu, da toženka potrebuje farmacevte, ki so bili itak preobremenjeni, te okoliščine pretehtajo pri presoji o reintegraciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima toženka petnajst enot in bi tožniku lahko zagotovila delo na njegovem delovnem mestu v drugi enoti in se na ta način izognila konfliktu z do tedaj neposredno nadrejeno delavko. Obenem tudi dogajanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku (tožnikova obramba in komunikacija v sodnem postopku ni bila žaljiva) ne kaže na tako porušene odnose, ki bi narekovali sodno razvezo.

15. Glede na navedeno je vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v skladu s prvim odstavkom 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu, tako da je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Glede na uspeh tožnika v postopku mu je toženka dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 in nadalj.). Pri tem tožniku za stroške odgovora na pritožbo pripada 280 EUR (375 točk za odgovor, stroški in DDV) ter za revizijo 476,00 EUR (450 točk za revizijo, 187,50 točk za predlog – glej 8. točko tarifne številke 15, stroški in DDV) oziroma skupaj 756,00 EUR.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V sodbi VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020 je Vrhovno sodišče RS sicer opozorilo, da ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, zaradi česar je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo, upoštevajoč okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Vendar je treba poudariti, da je bilo to stališče sprejeto kot odgovor na neutemeljeno stališče sodišča druge stopnje, da bi bilo mogoče pri sindikalnem zaupniku uporabiti 118. člen ZDR-1 le v primeru, če bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi postopkovnih oziroma formalnih razlogov.