Jedro

Tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala dejanskih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutila ogroženo oziroma preganjano ob vrnitvi v matično državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2208/2002-11 z dne 22.1.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.10.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.8.2002. Z navedeno odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji po 61. členu Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil). Z 2. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta prvostopni upravni organ in tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Organ, ki je vodil postopek o dovolitvi tožnikovega zadrževanja v Republiki Sloveniji, je izvedel poseben ugotovitveni postopek, zaslišal tožnika z vidika položaja Bošnjakov v BiH in proučil dejanske razmere v tožnikovi matični državi na podlagi številnih mednarodnih poročil in dokumentov (ki so navedeni v prvostopni odločbi). Tudi po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev, da ne obstajajo okoliščine, ki bi pomenile kakršnokoli možnost, da bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda z vrnitvijo v matično državo ogrožena oziroma da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Varnostni položaj je v Bosni in Hercegovini stabilen. Po presoji sodišča prve stopnje se je tožena stranka pravilno oprla na ugotovitve, da so se uredile varnostne in življenjske razmere v tožnikovi izvorni državi, na poročila mednarodnih humanitarnih organizacij, na katera se sklicuje v izpodbijani odločbi in so povzeta v navedeni prvostopni odločbi. V skladu z določbo 1. odstavka 138. člena ZUP je bila po mnenju sodišča prve stopnje tožniku v postopku dana možnost, da izčrpno predstavi, pojasni in dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi s tožnikovimi navedbami in navedbami v postopku zaslišane priče pa je prvostopni organ ugotavljal in preverjal vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine ter jih upošteval, tako kot tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, pri svoji odločitvi. Mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, kot tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo prisilno odstranitev ali vrnitev oseb v državo izvora, če obstaja dejanska nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Vendar pa tudi po presoji sodišča prve stopnje takšna nevarnost v konkretnem primeru glede vrnitve tožnika v Federacijo Bih ne obstaja. Po navedenem je tudi nadaljni tožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer določb ZAzil, Ustave RS in ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb v tem primeru neutemeljen. Po presoji sodišča prve stopnje je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima po mnenju sodišča oporo v določbah ZAzil, ki jih v odločbi citira tožena stranka, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih, tožba pa je neutemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Ni sodeloval pri vojaških dejavnostih pripadnikov bošnjaškega naroda. To ga še dodatno nesporno ogroža ob vrnitvi v BiH. Prav tako so mu grozili s smrtjo v primeru vrnitve. V njegovi hiši pa so se samovoljno naselili ljudje, ki očitno uživajo podporo bosanskih oblasti, ki jim niso preprečile zasedbe hiše. Glede na dosedanji potek dogodkov obstaja velika nevarnost pasivnosti oblasti v primeru uresničitve groženj s smrtjo. Izpostavljen je bil neposrednim grožnjam, saj so sopartnerki, ki je prišla pogledat njegovo zasedeno hišo, neposredno zagrozili, da ga bodo v primeru vrnitve ubili. Pristojni organi niso presojali utemeljenih razlogov za verjetnost, da bo ob vrnitvi izpostavljen tveganju ogroženosti njegove osebne varnosti in fizične ter psihične integritete. Njegova vrnitev v BiH bi, glede na pojasnjeno in objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non-refoulement). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi, podrejeno pa, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena, je dolžan zapustiti ozemlje Republike Slovenije v roku, ki mu je bil za to določen. Iz razlogov, ki so določeni v 61. členu ZAzil, pa lahko pristojen organ takšnemu tujcu, na njegovo prošnjo, dovoli začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da mu je z dovoljenjem pristojnega organa dana posebna oblika zaščite. Po 3. odstavku 61. člena ZAzil se zadrževanje v Republiki Sloveniji dovoli, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 6. členom tega zakona (1. alinea) in če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodne pogodbe (2. alinea). Določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil napotuje na 1. odstavek 6. člena tega zakona oziroma na upoštevanje načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja oziroma v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odločbe tožene stranke, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, pravilno uporabilo določbe ZAzil. Tožniku je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil. Subjektivno ogroženost osebe, ki zaprosi za posebno obliko zaščite iz 61. člena ZAzil, ugotavlja pristojni organ na podlagi navedb oziroma listin, ki jih predloži prosilec. V obravnavani zadevi pa tožnik, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutil ogroženega oziroma preganjanega ob vrnitvi v matično državo. Zaradi tega razlogi, ki jih tožnik navaja za priznanje posebne oblike zaščite po ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati tistih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se mu v skladu s 3. odstavkom 61. člena ZAzil tak status priznal. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, po podatkih upravnih spisov, oceno stanja, da je v tožnikovi matični državi stanje stabilno, oprla na poročila mednarodnih organizacij o stanju v BiH, med drugimi tudi na vsebino dokumentov UNHCR in Human Rights Watch, ki so verodostojen vir informacij. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zgolj zatrjuje, da njegova vrnitev v matično državo ni varna in da je njegov strah pred preganjanjem utemeljen.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila. Načelo nevračanja samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcu dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Zato ne držijo tožnikovi ugovori, da so bile, zaradi neupoštevanja tega načela, kršene določbe notranjega in mednarodnega prava.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu, da ga oprosti plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov, ker je o tem odločilo že sodišče prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa z dne 22.1.2003). Ta oprostitev pa velja za konkretni upravni spor v celoti.