Jedro

Pravni standard pravične denarne odškodnine upošteva namen odškodnin za nepremoženjsko škodo, naravo škode in splošni družbeni namen satisfakcij (v smislu drugega odstavka 200. člena ZOR). Odškodnina se tako dosoja kot zadoščenje za zmanjšano oškodovančevo aktivnost na vseh področjih, ki se odraža kot posledica zmanjšane sposobnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje (zaradi za 300.000,00 SIT manjšega znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) delno spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku glavnico 2.427.017,00 SIT (in ne le 2.127.071,00 SIT) in zakonske zamudne obresti, od zneska 300.000,00 SIT od 5.1.2000 do plačila, v 15 dneh.

Stroškovna odločba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku 477.733,00 SIT stroškov (in ne le 439.571,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki ostajajo glede ostalih zneskov nespremenjene).

Pritožba toženke se zavrne tudi glede zneska 300.000,00 SIT s pripadki in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu se tožnikova revizija zavrne.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške revizijskega postopka 8.835,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2001 dalje v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino za škodo, ki jo je ta utrpel kot delavec zavarovanca toženke in sicer v znesku 3.147.071,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je prisodilo tudi stroške postopka. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi toženke in znižalo tožniku dosojeno odškodnino na 2.127.071,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da se v celoti ugodi njegovemu zahtevku, to je še za nadaljni znesek 2.850.000,00 SIT. Po revizijskih izvajanjih je bilo z odločitvama sodišč nižjih stopenj materialno pravo zmotno uporabljeno, posebno v določbi 200. in 203. člena ZOR, ker mu ni bila priznana celotna zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta nezadostno upoštevali naravo in težo njegovih poškodb. Navedena izvajanja pojasnjuje revident z obširnim povzemanjem svoje izpovedi in mnenja izvedenke zdravstvene stroke ter meni, da sta bili odškodnini za telesne bolečine in strah prenizko odmerjeni. Nerazumno nizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki da ni v skladu z dosedanjo sodno prakso. Upoštevati je treba tožnikovo mladost ob nezgodi in njegov poklic, prizadetost zaradi prikrajšanja pri športnem udejstvovanju in delu na kmetiji staršev. Tudi kvaliteta tožnikovega življenja se je bistveno poslabšala. Za delo rudarja ni več sposoben. Njegova izpoved o zadovoljstvu s sedanjem delom ni bila prav razumljena. Možnosti za napredovanje na sedanjem delu ne bo imel. Tudi za skaženost je odškodnina prenizka in ne upošteva njegove mladosti, samskega stanu. Končno mu gre določena odškodnina tudi na račun čakanja na odškodnino, saj je toženka v plačilni zamudi od nezgode februarja 1996 do odločitve januarja 2000 ter se ne strinja z oceno sodišča, da je razumen rok za odločitev dve leti in pol, ker nekatera sodišča rešijo odškodninske spore tudi v krajšem času od enega leta.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se je tožnik kot rudarski delavec poškodoval na delu ter pri tem utrpel kominutivni zlom prve dlančne kosti desno z več odlomki in stisnjenje desne roke. V bolnici se je zdravil pet dni, kjer so mu operativno fiksirali kost s Kirschnerjevimi žicami. Dokomolčno longeto s palcem je nosil od nezgode do 17.4.1996, šivi so bili odstranjeni 13.3.1996, žice pa 3.4.1996. Na fizikalni terapiji je bil 15 x, v bolniškem staležu pa od 1.3. do 9.6.1996, to je 101 dan. Med zdravljenjem je trpel hude telesne bolečine 3 dni, srednje 10 dni in zmerne 31 dni, vmes pa je prenašal tudi nevšečnosti v zvezi z osmimi pregledi pri kirurgu in štirinajstimi pri splošnem zdravniku ter v zvezi s kirurško oskrbo in zdravljenjem, imobilizacijo, razgibavanjem, prevezi, uživanjem zdravil in podobno. Po nezgodi so ostale določene posledice in sicer groba moč desnice je zmanjšana, ivalidnost po tabeli tožene stranke - zavarovalnice znaša 9%, ni več zmožen za delo rudarja na pripravi, ostale so brazgotine na roki v dolžini 10 cm in zmanjšana je tudi življenjska sposobnost (po oceni zdravnika 20%).

Na podlagi navedenih le delno povzetih in drugih ugotovitev, je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku za nepremoženjsko škodo naslednjo odškodnino: za telesne bolečine 1.000.000,00 SIT (od zahtevanih 1.800.000,00 SIT), za strah 200.000,00 SIT (od zahtevanih 300.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.800.000,00 SIT (od zahtevanih 2,8 mio SIT) in za skaženost 100.000,00 SIT (od zahtevanih 250.000,00 SIT) ali skupaj 3.100.000,00 SIT. Premoženjska škoda v znesku 47.071,00 SIT med postopkom ni bila sporna. V pritožbenem postopku je bila znižana le odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 1.000.000,00 SIT (torej za 800.000,00 SIT), tako da je tožniku pravnomočno dosojena za nepremoženjsko škodo 2.300.000,00 SIT.

Glede odškodnin za tri oblike nepremoženjske škode - za telesne bolečine, za strah in za skaženost - ugotavlja revizijsko sodišče, da niso podani nobeni pravni razlogi za zvišanje teh odškodnin, ker sta sodišči nižjih stopenj upoštevali pri njihovi odmeri vse ugotovljene okolnosti, torej tudi tiste, ki jih tožnik v reviziji obširno povzema, bodisi iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj ali pa iz podatkov spisa. Upoštevana je bila narava in teža tožnikovih poškodb, njegova mladost ob nezgodi (25 let), potek in čas zdravljenja, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, vključno način in metoda zdravljenja, zaskrbljenost med zdravljenjem, ki jo je tožnik mogel imeti glede na naravo poškodbe, poklic in mladost (izraženo kot strah) in tudi skaženost, ki se izraža v izgledu zaradi brazgotin poškodbenih mest. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da odškodnina za telesne bolečine v tem primeru presega odškodnine, ki so bile prisojene v primerljivih primerih. Tudi za strah je odškodnina visoka in dejanske ugotovitve ne utemeljujejo njenega zvišanja. Pri odškodnini za skaženost je bilo prav tako upoštevano vse kar je bilo pravno relevantnega za to obliko škode, med drugim tudi starost ob poškodbi. Revizijsko sodišče ocenjuje, da v zvezi z odmero odškodnin za navedene tri oblike škode nista bili kršeni določbi 200. in 203. člena ZOR, ter pri tem povdarja, da niso utemeljeni revizijski razlogi o tem, da je bila v tem primeru priznana nižja odškodnina kot pa bi mu šla po sodni praksi, izoblikovani na področju sodnega reševanja odškodninskih sporov.

Tožnikova revizija je delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Po presoji revizijskega sodišča vse pomembne okolnosti v zvezi s to obliko škode utemeljuje na podlagi 200. in 203. člena ZOR nekoliko višjo odškodnino kot pa je bila priznana v postopku na pritožbeni stopnji sojenja in sicer za 300.000,00 SIT več, to je skupaj 1.300.000,00 SIT. Glede na tako stališče je sodišče druge stopnje sicer pravilno poseglo v odmero odškodnine za to obliko škode, znižanje na prvi stopnji sojenja priznane odškodnine je bilo utemeljeno za 500.000,00 SIT in ne za večjo razliko, s čimer se materialnopravna presoja sodišča druge stopnje za obravnavano obliko škode z odločitvijo revizijskega sodišča usklajuje s pravilno uporabo 200. in 203. člena ZOR. Odškodnina v znesku 1.300.000,00 SIT, primerno upošteva tožnikovo mladost ob poškodbi, naravo in obseg njegove prizadetosti zaradi posledic okrnitve zdravja, pri čemer so upoštevane vse tiste okoliščine, zaradi katerih se kvaliteta življenja ljudi tožnikove starosti spremeni v njihovo škodo. Tudi pri odmeri obravnavane odškodnine je moralo revizijsko sodišče upoštevati stanje na področju odškodnin za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se odraža v sodni praksi za take primere, kot je tožnikov. Za pravilno razumevanje tovrstnih odškodnin je potrebno upoštevati, da lahko odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo le subjektivno zadoščenje (škodo se namreč ne da popraviti, odpraviti z denarjam). Pravni standard pravične denarne odškodnine upošteva namen odškodnin za nepremoženjsko škodo, naravo škode in splošni družbeni namen satisfakcij (v smislu drugega odstavka 200. člena ZOR). Odškodnina se tako dosoja kot zadoščenje za zmanjšano oškodovančevo aktivnost na vseh področjih, ki se odraža kot posledica zmanjšane sposobnosti. Revizijsko sodišče meni, da je odmerjena odškodnina pravična in da zahtevek v presežku nad 1.300.000,00 SIT ni utemeljen.

Spor pravdnih strank je bil rešen v roku dveh let in pol, ter revizijsko sodišče deli prepričanje sodišč nižjih stopenj, da je utemeljen zaključek, da je bilo odločeno v razumnem roku in da niso podani materialnopravni razlogi za kakšno posebno odškodnino na račun čakanja, kot uveljavlja tožnik. Odškodnine so bile odmerjene po razmerah na dan sojenja, odločeno je bilo relativno hitro (upoštevajoč stvarnost na področju reševanja sporov pri naših sodiščih) ter je ob tehtanju navedenih okoliščin pomembno splošno stanje v državi in ne morda posamični primeri hitrejšega sojenja, ki se kažejo kot izjeme. Nenazadnje pa je pomembno še to, da se pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo kot sodno prakso za primerjavo, praviloma odražajo vse pomembne okoliščine na področju priznavanja odškodnin za nepremoženjsko škodo, vključno okolnost, da se na odškodnine čaka relativno dlje. Povedano ima svojo potrditev tudi v delu "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001", ki je dosegljivo tudi javnosti.

V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče le delno ugodilo tožnikovi reviziji, tako da je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 300.000,00 SIT (za kolikor se je zmanjšal toženkin uspeh v pritožbenem postopku) in je temu skladno spremenilo izpodbijano odločbo. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 380. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi dela revizije pa temelji na 378. členu ZPP.

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh pravdnih strank (ta je sedaj 49 proti 51 v korist toženke), gre tožniku 299.428,00 SIT stroškov postopka ter izdatki za izvedenca 86.761,00 SIT in 104.263,00 SIT, skupaj torej 490.452,00 SIT, od česar je potrebno odšteti 12.719,00 SIT, kar predstavlja 51% toženkinih stroškov postopka prve stopnje. Toženka je tako dolžna povrniti tožniku za stroške postopka prve stopnje 477.733,00 SIT, na mesto 439.571,50 SIT kot je bilo priznano z izpodbijano sodbo.

Stroškovna odločba sodišče druge stopnje glede toženkinih stroškov ostaja nespremenjena. Od revizijskih stroškov pa gre tožniku glede na uspeh v tem postopku 10.5%, kar pomeni od 84.145,00 SIT stroškov 8.835,00 SIT. Stroškovna odločitev temelji na drugem odstavku 165. člena ter 154. in 155. členu ZPP.