Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da po sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi (spremembi delovnega mesta) tožnici uporabniško ime in geslo nista bila posebej preklicana in da bi ji toženka morala izrecno prepovedati dostop do programa. Dejstvo, da je tožnica z uporabniškim imenom in geslom razpolagala tudi po tem, ko je prenehala opravljati delo v računovodstvu, ji namreč ne daje pravice, da ju uporablja še naprej. Neupravičen vstop v informacijski sistem pomeni tudi poseg v informacijsko zasebnost proti volji upravičenca, torej brez njegovega soglasja, ali kljub njegovemu nesoglasju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2021 nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja. Posledično je zavrnilo tožničin reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi. Čeprav zaradi pomanjkljive opredelitve v pisni seznanitvi sodišče prve stopnje ni presojalo kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov, je v nasprotju s tem ugotovilo, da je tožnica po neupravičenem vstopu v računalniški program A. vpogledala v 60 (nekonkretiziranih) e-računov. Tega očitka toženke sodišče ne bi smelo upoštevati. V zvezi s tem očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče mešalo pojma informacijski sistem in računalniški program, ne da bi ugotovilo, za kakšen neupravičen vstop v informacijski sistem je dejansko šlo. Prav tako ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bila vsebina dveh spornih računov zunanjega izvajalca poslovna skrivnost oziroma zaupnost toženke. Graja pomanjkljivo dokazno oceno, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo dokazom toženke in ne izpovedi tožnice. Toženka ni prepovedala tožnici uporabe uporabniškega imena in gesla za dostop do računalniškega programa niti upoštevala lastne informacijske varnostne politike, ko tožnici ni odvzela uporabniškega imena in gesla ob menjavi delovnega mesta. Toženka ni z ničimer izkazala, da je tožnici dala jasna navodila, ji predstavila naloge ob menjavi delovnega mesta ter jo seznanila, da ne sme vstopiti v računalniški program. Kot vodja arhiva je imela možnost dostopa do računalniškega programa, v katerem so se arhivirali dokumenti s podatki. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni smela vstopiti v program in prenesti dveh računov za varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja. Dokumenti v podatkovni bazi, ki je povezana s programom, v katerem se podatki shranjujejo, predstavljajo arhiviranje. To je razvidno že iz opisa del na delovnem mestu vodja arhiva (mikrofilmanje, skeniranje in računalniško obdelovanje odbranega dokumentarnega in arhivskega gradiva in predlaganje prilagoditev informacijskega sistema za potrebe službe in vodenje službe). Nejasno določilo v pogodbi o zaposlitvi glede opisa delovnih nalog je treba razlagati v korist delavca. V sporna računa je vpogledala že pred 28. 9. 2020. Verodostojne ugotovitve bi lahko podal le ustrezno usposobljen strokovnjak ob spoštovanju načel računalniške forenzike. Sporna računa, ki sta javni listini, je hranila v lastni evidenci za potrebe varstva pravic iz delovnega razmerja. Podana je kršitev ZPP, ker je sodišče na tožnico prevalilo breme dokazovanja vstopa v računalniški program. B. B. ni potrdil domnevnega vstopa tožnice. Sodišče ni upoštevalo, da so tožnico „kazensko premestili“ z delovnega mesta vodje računovodstva na delovno mesto vodje arhiva in da jo je nadrejena šikanirala. Nepopolno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem računalniške stroke, kljub temu da se je tožnica pridružila dokaznemu predlogu toženke. Zaradi ravnanja tožnice ni nihče utrpel nobene škode, zato ni znakov kaznivega dejanja napada na informacijski sistem. Vsebina računov za računovodske storitve ne predstavlja poslovne skrivnosti toženke. Računa ne vsebujeta zaupnih podatkov. Tožnica je opozarjala na nepravilnosti toženke, zato bi moralo sodišče uporabiti pravne akte EU in primere ESČP, ki se nanašajo na varstvo t. i. žvižgačov. Sodišče bi moralo objektivno presoditi izgubo zaupanja toženke. Toženka ni dokazala resnih posledic, ki bi upravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bi tožnico lahko le opozorila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja o odločilnih dejstvih glede dopustnosti vsebinske presoje očitane kršitve v delu, ki se nanaša na vpogled tožnice v 60 e-računov. To, da sodišče zaradi pomanjkljive opredelitve v pisni seznanitvi ni presojalo kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov, ni v nobenem nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica po neupravičenem vstopu v program A. vpogledala v 60 e-računov. Tudi ni res, da sodišče ne bi smelo upoštevati očitka neupravičenega vstopa v informacijski sistem, kolikor se nanaša na vpogled 60 e-računov. Očitek je vsebovan v pisni obdolžitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče lahko ugotovilo njegovo utemeljenost. Obstoj navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica uveljavlja tudi z navedbo, da sodišče ni pojasnilo, zakaj predstavlja prenos dveh računov zunanjega izvajalca poslovno skrivnost toženke oziroma kršitev zaupnosti podatkov. Sodišče je pojasnilo, da so bili podatki iz računalniškega programa zaščiteni z uporabniškim imenom in geslom, kar kaže na zaupno naravo teh podatkov. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja obstoj navedene kršitve, ker sodišče ni verjelo tožnici. Sodišče je natančno pojasnilo, zakaj ni sledilo njeni izpovedi. S tem očitkom tožnica dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in zgolj navidezno uveljavlja postopkovno kršitev. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica v pritožbi ne konkretizira, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva. Pravilno je ocenilo izvedene dokaze, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da sta tožnici dokazani očitani kršitvi pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki imata vse znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

8. Tožnica, ki je bila nazadnje pri toženki zaposlena na delovnem mestu vodje arhiva, je 28. 9. 2020 neupravičeno vstopila v računovodski računalniški program A. Z uporabniškim imenom in geslom, ki ji je bil dodeljen izključno za opravljanje dela v računovodstvu, je brez soglasja toženke vstopila v navedeni računalniški program. Za takšen vstop ni imela pooblastila. Prav tako v okviru delovnih nalog vodje arhiva ni potrebovala dostopa do navedenega programa in podatkov. S prenehanjem opravljanja računovodskega dela je obenem prenehalo pooblastilo za vstop v navedeno računalniško vodeno zbirko podatkov.

9. Toženka je tožnici v odpovedi očitala, da ima navedeno ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). To kaznivo dejanje stori, kdor vstopi ali vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega. Ker vstop pomeni vstop v informacijski sistem ali le v njegov del, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče mešalo med pojmoma informacijski sistem in računalniški program. V pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2020 ni podlage za pravico tožnice do dostopa in vpogleda v računalniški program A. Na upravičenost tožnice do dostopa v ta program ni mogoče sklepati niti iz opisa dela (mikrofilmanje, skeniranje, in računalniško obdelovanje odbranega dokumentarnega in arhivskega gradiva ter predlaganje prilagoditev informacijskega sistema za potrebe službe in vodenja arhiva). Pogoji za uporabo načela "v korist delavca" v zvezi z opisom del niso podani, zato se tožnica nanj ne more uspešno sklicevati.

10. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da po sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi (spremembi delovnega mesta) tožnici uporabniško ime in geslo nista bila posebej preklicana in da bi ji toženka morala izrecno prepovedati dostop do programa. Dejstvo, da je tožnica z uporabniškim imenom in geslom razpolagala tudi po tem, ko je prenehala opravljati delo v računovodstvu, ji namreč ne daje pravice, da ju uporablja še naprej. Neupravičen vstop v informacijski sistem pomeni tudi poseg v informacijsko zasebnost proti volji upravičenca, torej brez njegovega soglasja, ali kljub njegovemu nesoglasju (Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 686). Po 1. 3. 2020 tožnica ni imela soglasja toženke za dostop v program A. Tožnica je izpovedala, da se navedeni program v tem obdobju še ni uporabljal za elektronsko arhiviranje. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnice, ki je 28. 9. 2020 vstopila v navedeni računalniški program od 7.43 ure do 10.20 ure, predstavlja neupravičen vstop v informacijski sistem.

11. Na podlagi pridobljene evidence vpogledov in izpovedi vzdrževalca računalniškega programa B. B. je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica vpogledala v 60 e-računov, nekatere od teh pa natisnila. Tožnica nasprotnega ni dokazala, kar ne predstavlja kršitev določb ZPP o prevalitvi (procesnega) dokaznega bremena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da listinam toženke in izpovedi B. B. ni mogoče slediti brez upoštevanja načel računalniške forenzike in da bi moralo sodišče postaviti izvedenca računalniške stroke. Tega dokaznega predloga tožnica pred sodiščem prve stopnje ni podala. Predlagala ga je le toženka. Enak dokazni predlog bi lahko podala tožnica, vendar ob upoštevanju pravila 286. člena ZPP o pravočasnem in pravilnem (substanciranem) predlaganju dokaza, vključno s pogojem nekrivde. ZPP instituta "povzemanja" dokaznega predloga nasprotne stranke ne pozna. Tožnica tako ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zavrnitve dokaznega predloga nasprotne stranke.

12. Druga očitana kršitev v izredni odpovedi se nanaša na ravnanje tožnice, ki je 17. 12. 2020 direktorici Univerze C. D. D. in nekaterim drugim delavcem toženke v skriti kopiji, poslala elektronsko sporočilo s prilogo, v kateri sta se nahajala dva računa od 60 prenesenih računov, skupaj s poročiloma Računovodskega servisa E. d. o. o., št. ... z dne 30. 4. 2020 in ... z dne 31. 5. 2020. Tožnica je priznala, da je iz programa A. prenesla navedena računa, ki ju ni priložila v sodnem postopku zoper toženko za plačilo razlike v plači. Tožnica je računa s prilogama prenesla in natisnila ter jih brez soglasja toženke tudi posredovala nekaterim drugim delavcem. Takšno ravnanje tožnice ima zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 221. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor med drugim neupravičeno uporabi oziroma prenaša podatke v informacijskem sistemu. Tožnica v pritožbi trdi, da je prejeta računa hranila v lastni evidenci za potrebe uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu in ne za dokazovanje v sodnem postopku, vendar njeni motivi niso relevantni. Navedbe tožnice, da gre pri pridobivanju in posredovanju informacij dejansko za opozarjanje na nepravilnosti toženke (za ravnanje t. i. žvižgača), pa so podane šele v pritožbi in zato prepozno (337. člen ZPP). Uporaba kriterijev, ki se zahtevajo za presojo ravnanja t. i. žvižgačev, tudi sicer ni utemeljena, saj konkretna zadeva ni podobna primerom ESČP in EU, ki se nanašajo na pravno zaščito žvižgačev.

13. Ne držijo pritožbene navedbe, da imata sporna računa naravo javne listine. Javna listina mora kumulativno izpolnjevati pogoje: 1. da jo izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, 2. da je izdana v mejah pristojnosti organa oziroma v mejah javnega pooblastila, 3. da organ ali nosilec javnega pooblastila v njej nekaj potrjuje ali določa in 4. da je izdana v predpisani obliki (prim. 224. člen ZPP). Teh predpisanih pogojev navedena računa ne izpolnjujeta.

14. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da toženka zaradi vstopa v informacijski sistem ni dokazala negativnih posledic, ker nihče ni utrpel škode. Povzročitev škode ni zakonski znak navedenega kaznivega dejanja. Prav tako toženka ni bila dolžna posebej dokazati, da podatki iz e-računov poslovnih partnerjev izpolnjujejo zahteve za določitev poslovne skrivnosti. Zadošča, da podatki v elektronski obliki v programu niso splošno dostopni in so zaščiteni z uporabniškim imenom in geslom, torej da gre za podatke zaupne narave.

15. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih kršitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Predmet presoje v tem sporu je utemeljenost odpovednega razloga oziroma očitanih kršitev v odpovedi, ki jih je toženka dokazala. Zato na drugačno presojo ne vplivajo navedbe tožnice, da je bila „kazensko premeščena“ z delovnega mesta vodje arhiva in da je imela težave v odnosu z direktorico C., ki naj bi jo šikanirala. Tožnica je storila dve kršitvi, od katerih ima druga vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja napada na informacijski sistem. Ker je zaupanje v zakonito delo tožnice nujno za opravljanje dela in je bilo zaradi narave in teže kršitev takšno zaupanje v tožnico utemeljeno porušeno, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da s tožnico delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

16. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena in 154. člena ZPP).