Jedro

Poročila, ki so jih pristojni (prisotni ob posameznih dogodkih) napravili ob prej navedenih ravnanjih tožnika, se nahajajo v upravnem spisu zadeve. Sodišče ne najde razloga, da bi v poročila dvomilo. Pri čemer ugotavlja, da je tožnik o nekaterih dogodkih na glavni obravnavi 2. 7. 2020 izpovedoval različno oziroma nasprotujoče (na primer: v zvezi s prepirom, ki se je zgodil 16. maja v času ramadana ter v zvezi z njegovim ravnanjem, če jemlje zdravila, in sicer je najprej izpovedal, da kolikor ne jemlje zdravil, lahko stori marsikaj, nato pa, da če jemlje zdravila, dela probleme in ni več trezen). Tako da se sodišču poraja dvom v tožnikovo verodostojnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je tožniku z izpodbijanim sklepom omejila gibanje zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), in sicer od 24. 6. 2020 od 12.05 ure do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 24. 6. 2020 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite ter da mu je bil istega dne zaradi navedenih razlogov ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja. Po opisu kršitev izpostavlja, da ga je uradna oseba z njimi soočila in zaključuje, da je že v preteklosti s svojim obnašanjem ogrožal sebe, zaposlene in bivajoče v Azilnem domu ter s takim ravnanjem nadaljeval tudi v Centru za tujce (CT), zato ni utemeljeno pričakovati, da bi, če bi bil premeščen v Azilni dom v Ljubljani, s kršitvami in ogrožanjem prenehal. Meni pa tudi, da ni zanemarljivo dejstvo, da je grozil enemu izmed policistov, da mu bo, ko bo prišel v azilni dom, povzročil težave. Tožnik je sicer to izjavo zanikal, vendar mu toženka ne verjame, saj je s svojim obnašanjem večkrat izkazal, da je nevaren. Glede na to, da mu je bil ukrep omejitve gibanja zaradi njegovega ponavljajočega očitno neprimernega vedenja, ponavljajočih se kršitev hišnega reda v azilnem domu in ponavljajočih kršitev javnega reda in miru že izrečen ukrep omejitve gibanja na CT, in da s svojim ravnanjem ni prenehal niti tam, toženka ocenjuje, da ukrepa omejitve gibanja na azilni dom ni mogoče učinkovito izvesti. Meni namreč, da se lahko le na ta način prepreči njegove nadaljnje kršitve in s tem ogrožanje samega sebe, drugih in javnega reda.

3. Tožnik se z izrečenim ukrepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan retroaktivno, kar je nezakonito in protiustavno, da dokazna ocena v izpodbijanem sklepu opisanih dejanj ni realna ter da dejansko stanje ni zadosti razčiščeno. Trditve, da je že v preteklosti, ko je še bival v Azilnem domu v Ljubljani, s svojim obnašanjem ogrožal sebe, zaposlene in druge tam bivajoče, niso z ničemer izkazane, saj jih tožnik zanika. Meni, da bi mu toženka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep glede na njegovo slabo psihično stanje, saj je odvisnik od drog in prejema terapijo z zdravili, ki v CT ni zadostna. Njegova dejanja, našteta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, predstavljajo reakcijo upora, ker mu je kratena svoboda gibanja. S tem, ko se je zgolj pasivno upiral s kajenjem v notranjih prostorih CT, z uriniranjem po steni, z udarci z nogo v vrata varovane sobe in z večkratnimi dejanji samopoškodovanja ni izkazana dovolj resna grožnja varnosti oseb in premoženja, saj s svojim obnašanjem ni ogrožal niti prisotnih oseb, niti premoženja CT, temveč zgolj samega sebe. Sicer pa so v izpodbijanem sklepu navedeni dogodki neizkazani, saj toženka nobenega od ravnanj, ki naj bi tožnik storil, ni dokazala. Treba bi bilo zaslišati ne le tožnika, temveč tudi vse osebe, ki naj bi bile prisotne ob njegovih ravnanjih, katerih imena naj sodišču dostavi toženka. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi; podrejeno zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. Skupaj s tožbo sodišču predlaga naj odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe, saj mu že nastaja težko popravljiva škoda oziroma naj stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep njegovega pridržanja v CT, kjer se slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi 2. 7. 2020 vpogledalo in prebralo listine v upravnem in sodnem spisu ter v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-11 zaslišalo tožnika.

8. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku odredila ukrep omejitve gibanja na CT iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se ta ukrep izreče, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Toženkino sklepanje o potrebnosti z izpodbijanim sklepom sprejetega ukrepa temelji na njegovih preteklih ravnanjih, ki jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opisuje.

9. Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, da je 16. 5. 2020 med tožnikom in še enim od bivajočih v CT prišlo do prepira, katerega povod je bila hrana in nespoštovanja praznika ramadana ter da so ju policisti uspeli umiriti in opozoriti na spoštovanje pravil bivanja. Tožnik je, zaslišan na glavni obravnavi 2. 7. 2020, s tem v zvezi najprej izpovedal, da ni prišlo do nobenega prepira med njim in drugim, nato pa, ko mu je bil kasneje tekom istega zaslišanja na sodišču ponovno predočen ta dogodek, izpovedal, da ga je nek Sirijec udaril in se skregal z njim, nato prišel za njim v sobo, ga napadel in z roko udaril po vratu. Na vprašanje, kako je reagiral sam, ni odgovoril oziroma je izpovedal le, da so ju drugi dali narazen, da je prišla policija in so se pobotali.

10. Iz izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da je tožnik 24. 5. 2020 od policista v CT zahteval, da mu izroči telefon. Ko mu je bilo pojasnjeno, da ga bo dobil naslednji dan, v času, ko je tujcem omogočena uporaba mobilnega telefona, je začel vztrajati pri svoji zahtevi in bil do policista žaljiv - med drugim ga je zmerjal tudi z besedo "bitch". Nato se je slekel do spodnjic, se usedel pred policistovo pisarno, začel kaditi cigareto ter ves čas zahteval, naj mu izroči mobilni telefon, v nasprotnem primeru bo začel delati težave. Ker je s svojim početjem vznemirjal druge tujce, je bil premeščen v posebej varovano sobo. Na glavni obravnavi 2. 7. 2020 je izpovedal, da se tega dogodka ne spomni.

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je bil tožnik 27. 5. 2020 odpeljan v zdravstveni dom na slikanje noge ter da si je med rentgenskem slikanjem noge želel prilastiti škarje, ki so bile na mizi, kar mu je zdravnik preprečil in o tem takoj obvestil policista. V nadaljevanju je tožnik od zdravstvenega delavca zahteval, da mu obveže roko, kar je zdravstveni delavec zavrnil s pojasnilom, da roke nima poškodovane in da obveza ni potrebna. Pri tem se je tožnik začel razburjati, z desno roko močno boksnil v tla in začel groziti s samopoškodovanjem. Policista sta ukrepala tako, da sta ga posedla na invalidski voziček, ga odpeljala v policijsko vozilo in ga zavarovala. Med vožnjo je tožnik z glavo večkrat udaril v steklo, ki ločuje kabinski in transportni del, ob vrnitvi v CT pa je bil zoper premeščen v posebej varovano sobo. V zvezi s tem dogodkom je tožnik na glavni obravnavi 2. 7. 2020 izpovedal, da ko je šel v policijski avto, je ta hitro zapeljal, tako da se je z glavo zaletel in si poškodoval obraz. Ko mu je bil ta dogodek konkretno predočen, je izpovedal, da takrat ni imel možganov, ker mu je umrla družina in se ni znal kontrolirati ter da se tega dogodka ne spomni.

12. Nadalje iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 21. 6. 2020 po večerji zahteval, da se mu izreči predpisana terapija. Ko mu je zdravstveni delavec odvrnil, da bo terapijo prejel ob 21.00 uri, kot je to določeno z dnevnim redom v CT in navodilom zdravnika, se je tožnik začel razburjati in kričati na zdravstvenega delavca. Po opozorilu policista, naj s kršitvijo preneha, je odšel proti moškemu oddelku, pri tem pa vrgel hrano na tla, kričal in z roko udarjal ob steno. Zaradi ponovnega neupoštevanja reda v CT je bil premeščen v posebej varovano sobo in v času bivanja v njej policistu zagrozil, da mu bo povzročil težave, ko pride v Azilni dom v Ljubljani ter ga žalil z besedami "fuck your mother" in "fuck you". V zvezi s tem dogodkom je na glavni obravnavi 2. 7. 2020 izpovedal, da jim je rekel, naj mu dajo zdravila, ki jih poje po večerji, kar je pred 21.00 uro. Nato je dodal, da ne ve, koliko je bila ura, ko je šel iskati zdravila - 20.00 ali 20.30. Da bi ob premestitvi v posebej varovano sobo grozil policistu in ga žalil, je na glavni obravnavi zanikal. 13. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da je tožnik 21. 6. 2020 kazal svojo opeklino na roki, iz katere mu je tekla manjša količina krvi, pri tem si je sam dodano odtrgal krasto na roki, o čemer je bil seznanjen zdravstveni delavec, ki je povedal, da zadevo že pozna in da si je rano povzročil tožnik sam s cigaretnim ogorkom. V času čakanja na policiste Policijske postaje Postojna je tožnik začel razbijati po vratih sobe, loputati z vrati stranišča in tolči z roko v gipsu ob rob mize. Ob tem si je strgal del gipsa iz roke, o čemer je bil obveščen zdravstveni delavec, ki ga je oskrbel. Nato je začel razbijati in sunkovito nabijati z nogo v vrata varovane sobe, tako da so ga morali policisti vkleniti. Ves čas postopka je policiste zmerjal in kričal. V zvezi s tem dogodkom je na glavni obravnavi izpovedal, da je z roko udaril v zid in da se je "s cigareto žgal", tako da je imel opeklino na roki. Zanikal pa je, da bi si sam strgal krasto, tolkel po vratih in z njimi loputal, pri čemer je poudaril, da ni nič razbijal ter da se s tem v zvezi lahko pogleda na kamere, ki so vse posnele.

14. Poročila, ki so jih pristojni (prisotni ob posameznih dogodkih) napravili ob prej navedenih ravnanjih tožnika, se nahajajo v upravnem spisu zadeve. Sodišče ne najde razloga, da bi v poročila dvomilo. Pri čemer ugotavlja, da je tožnik o nekaterih dogodkih na glavni obravnavi 2. 7. 2020 izpovedoval različno oziroma nasprotujoče (na primer: v zvezi s prepirom, ki se je zgodil 16. maja v času ramadana ter v zvezi z njegovim ravnanjem, če jemlje zdravila, in sicer je najprej izpovedal, da kolikor ne jemlje zdravil, lahko stori marsikaj, nato pa, da če jemlje zdravila, dela probleme in ni več trezen). Tako da se sodišču poraja dvom v tožnikovo verodostojnost. 15. Je pa na podlagi poročil, ki se v zvezi s prej navedenimi tožnikovimi ravnanji nahajajo v upravnem spisu zadeve, v delu, v katerem jih je potrdil tudi tožnik sam na zaslišanju 2. 7. 2020, mogoče zaključiti, da se je tožnik večkrat samopoškodoval. Tudi v času glavne obravnave je imel desno roko v gipsu, v zvezi s čimer je izpovedal, da ima zlomljeno roko, ker se je udaril v zid. Prav tako je izpovedal, da se je žgal s cigareto. Tudi dne 24. 6. 2020, ko ga je uradna oseba toženke soočila z očitanimi mu kršitvami, je povedal, da se je res želel samopoškodovati in da je z glavo udarjal v zid. Iz tega po presoji sodišča nedvomno izhaja, da se je tožnik večkrat samopoškodoval. Ob predočenju z njegovimi kršitvami je 24. 6. 2020 uradni osebi tudi potrdil, da je uriniral po steni in v kamere metal hrano, ker mu niso pustili, da odide kaditi. Ko je bil obveščen, da mu je izrečen predmetni ukrep omejitve gibanja, je grozil, da se bo obesil, ko bo odšel iz CT. Že samo z upoštevanjem tožnikovih lastnih navedb je tako po presoji sodišča organ pravilno presodil, da s takšnim ravnanjem tožnik ogroža svojo osebno varnost, pa tudi premoženjsko varnost in javni red. Pomembno je tudi, da ni šlo zgolj za en osamljen primer oziroma dogodek, temveč za vrsto dogodkov. Tudi po presoji sodišča je tako šlo za dovolj resna in ponavljajoča ravnanja, ki predstavljajo resno grožnjo javnemu redu ter varnosti tožnika, pa tudi drugih.

16. Ob tem da je bilo tožniku gibanje omejeno (tudi že) s pravnomočnim sklepom toženke z dne 10. 4. 2020 zaradi podobnega ravnanja. Tako je toženka tudi s tem v zvezi pravilno zaključila, da je tožnik že v preteklosti s svojim obnašanjem ogrožal sebe, zaposlene in bivajoče v azilnem domu, kar je bilo ugotovljeno s sklepom z dne 10. 4. 2020 in potrjeno s sodno odločbo tega sodišča I U 501/2020 z dne 23. 4. 2020 ter s takim ravnanjem nadaljeval tudi v CT, zato ni utemeljeno pričakovati, da bi, če bi bil premeščen v Azilni dom v Ljubljani, s kršitvami in ogrožanjem prenehal. 17. Po presoji sodišča je toženka tudi ustrezno upoštevala načelo sorazmernosti z elementom nujnosti. Očitno je namreč, da je bil ukrep omejitve osebne svobode na CT v teh okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren v ožjem pomenu besede. To pomeni, da je poseg v pravico tožnika sorazmeren z varstvom pravic drugih (24. člen Ustave). V izpodbijanem sklepu je namreč natančno pojasnila zakaj omejitev gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani v tem primeru ne bi bila učinkovita. Sodišče se razlogom izpodbijanega sklepa v celoti pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

18. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje prič, to je prisotnih zaposlenih oziroma policistov ob posameznih tožnikovih spornih ravnanjih, sodišče ocenjuje, da njihovo zaslišanje ni potrebno. Kot rečeno že dogodki, ki jih je tožnik sam potrdil, zaslišan na glavni obravnavi 2. 7. 2020 oziroma 24. 6. 2020 pred toženko, in se nanašajo predvsem na njegovo samopoškodovanje, uriniranje po steni, metanje hrane v kamero in grožnje s samomorom, zadoščajo za zaključek, da je bil ukrep omejitve gibanja na CT, ki ga je toženka sprejela z izpodbijanim sklepom, nujen za samo tožnikovo osebno varnost, pa tudi premoženjsko varnost in javni red. Ob tem je treba upoštevati tudi hitrost tega postopka.

19. Utemeljen pa ni niti ugovor, da je bil izpodbijani sklep izdan retroaktivno. Skladno s četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1 se prosilcu ukrep iz prvega in drugega odstavka tega člena izreče ustno; prosilec o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa in je prebran prosilcu v njem razumljivem jeziku; pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa ga vroči v treh delovnih dneh od izdaje sklepa. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku gibanje omejeno 24. 6. 2020, o čemer je bil, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, ustno na zapisnik istega dne tudi obveščen, zapisnik mu je bil prebran. Tožnik je zapisnik podpisal in se z napisanim strinjal. Toženka je nato 26. 6. 2020 izdala izpodbijani sklep. To pomeni, da je postopala skladno s citirano določbo četrtega odstavka ZMZ-1. 20. V zvezi s tožnikovo izpovedbo o smrti staršev, o čemer ga je obvestila teta ter da od takrat ni več v redu oziroma se ne počuti dobro, sodišče dodaja, da razume tožnikovo čustveno stisko, vendar razlogov za njegova ravnanja v tem postopku, ob upoštevanju prej citirane določbe četrte alineje 84. člena ZMZ-1, ne more upoštevati.

21. Na tem mestu je treba še pripomniti, da iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi 2. 7. 2020 izhaja, da mu je bila tudi v CT omogočena vsa potrebna zdravstvena oskrba (tako obiski njegovega psihiatra dr. ..., kot okulista ter splošne zdravnice v zvezi z njegovimi želodčnimi težavami). Kolikor pa tožnik, glede na lastno izpovedbo, predpisanih zdravil ne jemlje, pa je to njegova lastna odločitev.

22. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

23. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...); po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oziroma tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s I. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oziroma za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo (II. točka izreka).

1 Šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 med drugim določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh.