Jedro

V izračun nadomestila se ne upošteva stimulacija, ki jo delavci na delovnem mestu premikač prejemajo od leta 2011 dalje, saj je tožnik navedeno delovno mesto opravljal do leta 1994 (vse dokler ni postal invalid in je bil premeščen na drugo delovno mesto), takrat pa delavci na tem delovnem mestu takšne stimulacije niso prejemali. Ker tožnik (ob tem, da prejema tudi določene prejemke s strani ZPIZ-a) v spornem obdobju ni prejemal nižjega dohodka, kot ga je prejemal pred nastankom invalidnosti in premestitvijo na drugo delovno mesto, ni upravičen do nadomestila v vtoževani višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za mesec april 2017 v znesku 4,95 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati mesečno nadomestilo plače v višini razlike med prejeto plačo za delo na delovnem mestu voznik tovornjaka II in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal na delovnem mestu premikača, do 16. dne v mesecu za pretekli mesec (prva alineja II. točke izreka sodbe). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za obdobje od vključno julija 2011 do novembra 2017 v skupni bruto višini 4.200,20 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek (od posamičnih mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz druge alineje II. točke izreka sodbe) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila (druga alineja II. točke izreka). Sklenilo je, da se dovoli sprememba tožbe, kot izhaja iz pripravljalne vloge, vložene 24. 1. 2018 (I. točka sklepa), in da se zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za obračun razlike v plači za mesec junij 2011 postopek v tem delu ustavi (II. točka sklepa). Sklenilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka sklepa).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper II. točko izpodbijane sodbe, ter zoper III. točko izpodbijanega sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moral po 183. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa ves čas prejemati plačo, kot bi jo prejemal, če bi še vedno opravljal delo na delovnem mestu premikač. Zavzema se za dinamično razlago tega člena, ne pa za statično, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pri izračunu razlike upoštevati stimulacijo, ki so jo od leta 2011 dalje dobili delavci, zaposleni na delovnem mestu premikač. Takšno stališče je sprejelo tudi Delovno sodišče v Kopru v zadevi z opr. št. Pd 58/2016, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako je iz listin v spisu razvidno, da tožena stranka ob nastanku invalidnosti tožnika ni ugotavljala plače, ki jo je tožnik prejemal pred invalidnostjo, temveč je ugotavljala plačo, ki so jo prejemali trije primerljivi delavci. Če bi držalo stališče iz sodbe, bi potem moral obstajati tudi ugotovitveni sklep, iz katerega bi bilo razvidno, kakšna je bila tožnikova plača ob času nastanka invalidnosti. Takšnega sklepa pa nikoli ni bilo, saj je tožena stranka opravila le primerjavo s sodelavci. Po stališču sodišča prve stopnje bi morali biti povprečni dodatki na pogoje dela tožnika ves čas enaki (takšni kot so bili ob nastanku invalidnosti in zgolj povečani z rastjo plač v družbi), vendar iz primerjave ugotovitvenih sklepov iz leta 2009 in 2016 izhaja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje se do takšnih razhajanj ni opredelilo, razvidno pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj se je prikrajšanje pojavilo že leta 2009 in zakaj se je tedaj kot nadomestilo iz ZPIZ-a leta 2009 upošteval znesek 259,59 EUR, leta 2016 pa (kljub povečanju) le 248,79 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, katere smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je med drugim podana, če sodba nima razlogov ali pa so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Tožnik je sprva sicer postavil določene trditve glede izračuna zneska nadomestila plače, do katerega je po njegovih trditvah upravičen. V zvezi s tem je tudi opozoril na določene pomanjkljivosti, ki naj bi jih tožena stranka storila pri obračunavanju tega nadomestila. Vendar se je kasneje spor zožil le na vprašanje, ali je tožena stranka pri izračunu nadomestila dolžna upoštevati stimulacijo, ki jo vse od leta 2011 prejemajo delavci, zaposleni na delovnem mestu premikač. Tožena stranka je namreč predložila dva obračuna prikrajšanja pri plači (prilogi B3 in B4), v enem je upoštevala stimulacijo, v drugem pa ne. Tožnik se je strinjal s priloženima izračunoma, zaradi česar je umaknil dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke. Navsezadnje je na podlagi izračuna, ki je upošteval stimulacijo, spremenil tožbeni zahtevek tako, da je vtoževane zneske prilagodil temu izračunu (pripravljalna vloga tožnika z dne 23. 1. 2018). S tem je tožnik tudi priznal (prvi odstavek 214. člena ZPP) pravilnost izračuna, ki ga je pripravila tožena stranka, zato se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeliti do trditev tožnika, ki so se pred spremembo tožbe in prilagoditvijo zahtevka temu izračunu nanašale na nepravilnost obračunavanja nadomestila.

6. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj strank. Tožnik je svoje pravne poglede na razlago spornih členov Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 85/07 in nasl.: v nadaljevanju KPDŽP) osredotočil na tezo, da plača, ki jo je prejemal na delovnem mestu pred nastankom invalidnosti in pred premestitvijo na drugo delovno mesto, in od katere je odvisna tudi višina prikrajšanja pri plači, zajema tudi vse kasnejše dodatke k plači, četudi jih takrat (ob nastanku invalidnosti) ni prejemal. To pa je podkrepil tudi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 58/2016 z dne 14. 9. 2016. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj takšno pravno naziranje tožnika ni pravilno, ni pa se bilo dolžno opredeliti do sodbe Delovnega sodišča v Kopru, ker ta sodba ne predstavlja ustaljene sodne prakse, od katere bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru odstopilo, saj navedena sodba ni prestala presoje pritožbenega sodišča. 7. Zaradi istih razlogov je tudi neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tožnik je pripoznal izračun, ki ga je priložila tožena stranka, in s tem tudi računsko pot, s pomočjo katere je tožena stranka prišla do takšnega izračuna, zato so listine, predložene pred tem, in ki potrditvah tožnika nasprotujejo takšnemu izračunu, pravno neupoštevne.

8. 181. člen KPDŽP določa, da delodajalec zagotavlja delavcem v primerih iz 51. in 52. člena te pogodbe nadomestilo plače v višini 100 % (prvi odstavek). Podlaga za izračun je plača, ki jo je delavec prejel pred zmanjšano delovno zmožnostjo oziroma pred nevarnostjo za nastanek invalidnosti, usklajena z rastjo plač v družbi. Nadomestilo se zmanjša za znesek, ki ga delavec prejme od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (drugi odstavek). 183. člen pa določa, da delodajalec zagotavlja delavcu invalidu, delavcu z zmanjšano delovno zmožnostjo in delavcu, ki ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev, določenih s posebnimi predpisi, plačo, kakršno je prejemal pred opravljanjem drugega dela, oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. 9. Citirani določbi kolektivne pogodbe določata, da delavec, ki je bil (med drugim tudi) zaradi invalidnosti premeščen na drugo delovno mesto, ne sme biti prikrajšan pri plači tako, da bi prejemal nižjo plačo, kot jo je prejemal na delovnem mestu, kjer je opravljal delo pred nastankom invalidnosti. Če na novem delovnem mestu prejema nižjo plačo, in do višine prejšnje plače izpad dohodka ni nadomeščen s prejemkom, ki ga delavec pridobiva od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (ZPIZ), je delavec upravičen, da mu delodajalec plačuje nadomestilo, ki nadoknadi razliko med plačama. Določbi pa izrecno določata, da se za takšen izračun morebitnega nadomestila upošteva plača, ki je delavcu pripadala pred nastankom vzroka invalidnosti (valorizirana s splošno rastjo plač v podjetju). S kolektivno pogodbo je tako delavcu zajamčena višina plače, do katere je bil delavec upravičen pred invalidnostjo, četudi je bil potem premeščen na delovno mesto z nižjo plačo. 10. Tožnikovo naziranje, da določbi zahtevata dinamično razlago "plače, kakršno je delavec prejemal pred opravljanjem drugega dela", in sicer tako, da se v to plačo vštevajo tudi morebitna kasnejša zvišanja plače preko raznih bonitet oziroma stimulacij, je napačno. Že sama jezikovna razlaga nasprotuje takšnemu stališču tožnika. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da bi takšna (dinamična) razlaga določb KPDŽP vodila tudi v situacije, ki bi bile v nasprotju z namenom teh določb, ki prvenstveno ščitita dohodkovni položaj delavcev po nastanku invalidnosti in posledične premestitve na manj plačano delovno mesto. Kot bi bil delavec na boljšem, če bi upoštevali vsa naknadna zvišanja prvotne plače (torej po trenutku premestitve na drugo delovno mesto), bi bil, a contrario, delavec na slabšem, če bi upoštevali tudi vsa naknadna znižanja takšne plače. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da se v izračun nadomestila ne upošteva stimulacija, ki jo delavci na delovnem mestu premikač prejemajo od leta 2011 dalje, saj je tožnik navedeno delovno mesto opravljal do leta 1994 (vse dokler ni postal invalid in je bil premeščen na drugo delovno mesto), takrat pa delavci na tem delovnem mestu takšne stimulacije niso prejemali. Ker tožnik (ob tem, da prejema tudi določene prejemke s strani ZPIZ-a) v spornem obdobju ni prejemal nižjega dohodka, kot ga je prejemal pred nastankom invalidnosti in premestitvijo na drugo delovno mesto, ni upravičen do nadomestila v vtoževani višini (razen za manjši znesek v aprilu 2017, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in tožbenemu zahtevku delno ugodilo).

11. Odločitve o stroških postopka (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) pritožba v razlogih ne graja, zato je to odločitev pritožbeno sodišče preizkusilo le po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev pa ni storilo.

12. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).