Jedro

Ker zaradi zmotne presoje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bil poslovni prostor vrnjen le v solastninskem deležu, sodišče ni ocenilo dokazov, predloženih za dokazovanje trditve, da je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen celoten poslovni prostor.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se - v I. točki izreka znesek 14.506,71 EUR zviša za 39.324,79 EUR (na 53.831,50 EUR), - v II. točki izreka črta besedilo, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 39.324,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2013 dalje do dne plačila.", ter znesek 14.506,71 EUR nadomesti z zneskom 53.831,50 EUR, - III. točka izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 3.448,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.".

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.358,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku, da je toženka dolžan tožnici plačati 14.506,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2018 (I. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek za plačilo 39.324,79 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (3) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper II. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana odločitev temelji na napačni ugotovitvi o predmetu vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Iz procesnega gradiva nedvoumno izhaja, da je zahtevala odškodnino glede ½ solastninskega deleža na poslovnem prostoru, kakor ji je bil vrnjen v solast in soposest z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 28. 5. 2012. Glede na toženkino navedbo v vlogi z dne 1. 6. 2021, da je bil poslovni prostor vrnjen le do deleža 581/10.000 in da je zato tožbeni zahtevek do vračila koristi polovice stanovanja neutemeljen, je njene navedbe tako razumela tudi toženka. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na čem temelji ugotovitev o tožničinem solastninskem deležu v višini 296/10.000. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica je zahtevala nadomestilo za ½ solastninski delež glede vrnjenega poslovnega prostora, ki pa njenima prednikoma ni bil vrnjen v celoti, ampak v deležu 581/10.000. Navedeno izhaja tudi iz odločbe z dne 28. 5. 2012. Sklep z dne 14. 6. 2011, na katere se sklicuje pritožnica, in navedbe v zvezi z nadomestilom za stanovanja, dogovorjenim z izvensodno poravnavo, so prepozni.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe (dela) premoženja, ki je bilo njenima pravnima prednikoma vrnjeno v denacionalizacijskem postopku (drugi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen). V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta bila denacionalizacijskima upravičencema vrnjena (1) poslovni prostor v prvem nadstropju stavbe na naslovu A. 15 v izmeri 72,11 m2 v deležu 581/10.000 in (2) solastninska pravica v deležu 4868/10.000 glede parcele 2179/0 k. o. X, ki v naravi predstavlja tri garažne prostore v pritličju stavbe na naslovu A. 15 a, - da nadomestilo za celotni poslovni prostor znaša 83.501,10 EUR, da sta glede na vrnjeni delež 581/10.000 upravičenca upravičena do 4.851,41 EUR, polovica, ki pripada tožnici, pa znaša 2.425,71 EUR, - da nadomestilo za tri garažne prostore znaša 49.861,24 EUR, da sta glede na vrnjeni delež 4868/10.000 upravičenca upravičena do 24.272,45 EUR, polovica, ki gre tožnici, pa znaša 12.136,23 EUR, in da je tožnica zahtevala 12.081 EUR.

6. V pritožbenem postopku je sporna le ugotovitev, ali je bil poslovni prostor v stavbi na A. 15 vrnjen v celoti ali v solastninskem deležu. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil vrnjen le solastninski delež, temelji na oceni, da je bilo to dejstvo nesporno. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da iz njenih vlog jasno izhaja, da zahtevano nadomestilo temelji na predpostavki, da je bil poslovni prostor vrnjen v celoti.

7. V tožbi je navedla, da je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen del nepremičnine na A. 15, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v prvem nadstropju, do deleža 581/10.000 in zahtevala nadomestilo od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe (4. 6. 2013). Kot dokaz je predložila odločbo o denacionalizaciji in dopis toženki, v kateri je zahtevala nadomestilo za poslovni prostor. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil sinu (tedanje) prve tožnice poslovni prostor že med postopkom prenesen v začasno uporabo in je zato zahtevek utemeljen le za obdobje do dne prenosa (2. 8. 2007). V vlogi z dne 8. 10. 2019 je tožnica navedla, da je med strankama nesporno, da je bil vrnjen poslovni prostor na A. 15 in da ga je toženka 2. 8. 2007 izročila skrbniku za poseben primer, da na stavbi še ni vzpostavljena etažna lastnina, a je toženka – upoštevaje njene navedbe – identificirala poslovni prostor, na katerega se nanaša tožba. Na poziv sodišča na naroku 5. 2. 2020 je tožnica pojasnila, da zahteva nadomestilo za poslovni prostor na A. 15. Po prejemu izvedenskega mnenja je z vlogo z dne 9. 2. 2021 spremenila tožbo in navedla, da za poslovni prostor zahteva polovico obračunane najemnine v višini 41.750,50 EUR. Toženka je v vlogi z dne 31. 5. 2021 postavila pobotni ugovor, ki ga je utemeljila (med drugim) s trditvijo, da je solastnica poslovnega prostora v deležu 8257/10.000, in še navedla, da je pri izračunu nadomestila treba upoštevati, da denacionalizacijskima upravičencema ni bil vrnjen poslovni prostor v celoti, ampak le v solastninskem deležu. 8. Iz povzetka navedb izhaja tožničina trditev, da je bil tožničinima prednikoma vrnjen poslovni prostor v celoti. Dvoumna je lahko le navedba v tožbi, a je v kasnejših navedbah dvoumnost odpravljena. Drži tudi pritožbeno stališče, da je tudi toženka razumela, da tožnica zahteva nadomestilo za celoten poslovni prostor. Tej trditvi je namreč po prejemu izvedenskega mnenja in zvišanju zahtevka izrecno nasprotovala.

9. Ker zaradi zmotne presoje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bil poslovni prostor vrnjen le v solastninskem deležu, sodišče ni ocenilo dokazov, predloženih za dokazovanje trditve, da je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen celoten poslovni prostor. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo (prva alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP). Po oceni, da ne gre bodisi v pravnem bodisi v dejanskem pogledu za zapleteno zadevo niti ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je senat odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (peti odstavek 347. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je na obravnavi prebralo odločbo o denacionalizaciji z dne 28. 5. 2012 (A3), sklep o dedovanju (A4), sklep Upravne enote ... z dne 26. 6. 2007 (B2) in popravni sklep z dne 11. 2. 2016 (B4).

11. Po neizpodbijanih ugotovitvah iz izpodbijane sodbe je (tako kot v stavbi na A. 15 a tudi) v stavbi na A. 15 ob izdaji denacionalizacijske odločbe obstajala t. i. dejanska etažna lastnina.1

12. Del izreka odločbe o denacionalizaciji, ki se nanaša na obravnavani poslovni prostor, se glasi: "Upravičencema … se pri 7738/100002 nepremičnine parc. št. 2178/0 k. o. X (ID …) v lasti mestne občine, z upoštevanjem podržavljenega jima 94,25 % lastniškega deleža na družbi B., d. d., v obsegu preostanka neto aktive te družbe: a) v last in posest vrneta dela denacionalizirane nepremičnine parc. št. 2178/0 k.o. X (ID …), ki v naravi predstavljata: - stanovanje z oznako … v 3. nadstropju stavbe A. 15, do deleža 665/10000, od tega za vsakega ½ ter - poslovni prostor z oznako 01656 v izmeri 71,11 m2 v 1. nadstropju stavbe A. 15, do deleža 581/10000, od tega za vsakega ½ in b) vzpostavi lastninska pravica do deleža 1743/10000, od tega za vsakega ½."

13. Iz razlogov odločbe izhaja, - da je bilo predmet vračila podjetje, - da se v takem primeru vrača vrednost neto aktive podjetja, - da se glede na ugotovljeno vrednost podjetja v naravi vrne največ 94,25 % delež od vrednosti nepremičnin na A. in A. 15 a, - da se upravičencema v naravi vrnejo prostori na A.15 v vrednosti 297.465,22 DEM,3 - da ta vrednost glede na vrednost cele stavbe predstavlja 3664/10000 delež pri vknjiženem solastninskem deležu mestne občine, - da je upravičencema že bilo vrnjeno stanovanje v navedeni stavbi v vrednosti 59.036,56 DEM, kar predstavlja delež 674/10000, - da sta bila upravičencema oziroma skrbniku za posebni primer med postopkom dana v začasno uporabo stanovanje v 3. nadstropju in poslovni prostor v 1. nadstropju in se jima to dvoje vrne v last in posest, - da njuna skupna vrednost znaša 95.704,56 DEM in predstavlja delež 1246/10000 vrednosti stavbe (od tega stanovanje 665/10000, poslovni prostor pa 581/10000), - da za vrnitev ostane še vrednost 142.724,10 DEM oziroma delež 1744/10000, ki se (zato ker ostala stanovanja v toženkini lasti zasedajo najemniki) vrne upravičencema le v last, ne pa tudi v posest. 14. Iz teh razlogov upravne odločbe nedvoumno izhaja, da je bilo pri vračilu upoštevano, da na parceli 2178/0 stoji stavba z naslovom A. 15 z več posameznimi deli, ki niso vknjiženi v zemljiški knjigi, in da je bila vrnitev izvedena na način, da sta bila upravičencema vrnjena stanovanje v 3. nadstropju stavbe in poslovni prostor v 1. nadstropju stavbe, in solastninski delež glede ostale nepremičnine (oziroma njenih delov). Zapis solastninskega deleža ob stanovanju in poslovnem prostoru v izreku odločbe je zato le pojasnilne narave. Predmet vračila sta bila celotno stanovanje in celoten poslovni prostor.

15. Upoštevaje neizpodbijano ugotovitev v sodbi, da nadomestilo za celoten poslovni prostor za celotno obdobje znaša 83.501,10 EUR, in da gre tožnici kot eni od dveh dedinj polovica tega nadomestila, je utemeljen njen zahtevek za plačilo 41.750,50 EUR (in ne le glede 2.425,71 EUR, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi).

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v I. točki izreka znesek 14.506,71 EUR zviša za 39.324,79 EUR in da se v II. točki izreka črta besedilo, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 39.324,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2013 dalje do dne plačila.", ter znesek 14.506,71 EUR nadomesti z zneskom 53.831,50 EUR (prva alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnica uspela z zahtevkom v celoti (zavrnjen je le del zahtevka glede obresti kot stranske terjatve), ji je toženka dolžna povrniti stroške, potrebne za pravdo, toženka pa do njihove povrnitve ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožničini potrebni stroški postopka znašajo 3.448,62 EUR, in sicer gre za strošek za tožbo (400 točk) in njeno spremembo (800 točk – upoštevaje vrednost spora), za vloge (325 točk, 200 točk, 50 točk (upoštevaje vsebino vloge ne 400 točk), 20 točk), za zastopanje na narokih (100 (ker je bil narok preložen, ne da bi se zadeva obravnavala po vsebini) + 200 + 900 točk (upoštevaje vrednost spora)), za materialne stroške (40 točk – po tretjem odstavku 11. člena OT), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost in za sodno takso za tožbo in njeno spremembo (345 EUR, 882 EUR). Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.

17. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 2.358,96 EUR, in sicer gre za strošek za vložitev pritožbe (1000 točk x 0,60 EUR), za zastopanje na pritožbeni obravnavi (1000 točk x 0,60 EUR) in za materialne stroške (30 točk x 0,60 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso za pritožbo (873 EUR).

18. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolžnih stroškov temelji na 299. in 378. členu Obligacijskega zakonika.

1 Tako ugotovitev podpirata tudi odločba o denacionalizaciji in sklep Upravne enote ... z dne 26. 6. 2007, s katero je toženka kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku na zahtevo pravne naslednice denacionalizacijskih upravičencev prenesla obravnavani poslovni prostor v začasno uporabo njenemu sinu. Iz obeh izhaja, da del posameznih delov (stanovanj in poslovnih prostorov) zasedajo toženkini najemniki. 2 S popravnim sklepom je bil ta delež usklajen z zemljiškoknjižnim deležem v višini 3427/5000. 3 Na A. 15 a pa v vrednosti 96.894,08 DEM.