Jedro

Kot sta materialnopravno pravilno presodili obe nižji sodišči, Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in RS, št. 26/92 - ZNKD), ki je veljal v času sklenitve prodajne pogodbe 4.12.1997), prodajalčeve opustitve ponudbe predkupnim upravičencem, razen če ni šlo za spomenik ali znamenitost v javni ali družbeni lasti, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo, saj je bil predmet prodaje del stvari, ki je bila v zasebni lasti, ni sankcioniral z ničnostjo (40. in 51. člen ZNKD). Določbi 64. in 63. člena, ki ju revizija izrečno omenja, pa sta vsebovani v Zakonu o varstvu kulturne dediščine (Ur. list RS, št. 7/99 - ZVKD), ki je začel veljati v letu 1999 in ki nima retroaktivnih učinkov, zato ju v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da naj sodišče ugotovi ničnost kupoprodajne pogodbe, ki so jo dne 4.12.1997 sklenili sedaj že pok. M. P. kot prodajalec in toženca kot kupca.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega stanja. Z delno sodbo je sodišče odločilo le o delu tega zahtevka. To pa predstavlja kršitev določb postopka, saj je primarni tožbeni zahtevek celota, ki je ni mogoče deliti na dva dela. Na to kršitev bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker ni, je enako procesno kršitev kot sodišče prve stopnje zagrešilo tudi samo. Zaradi neodločitve o zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja, izrek delne sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je napačna tudi zato, ker se tožnici še naprej odreka položaj zainteresirane osebe, ki lahko uveljavlja ničnost. Predvsem pa je izpodbijana odločitev pravno napačna zato, ker ni nobenega dvoma, da gre za kulturni spomenik. Po 64. členu Zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine pa je nična pogodba, ki je sklenjena v nasprotju s 63. členom istega zakona. V obravnavani zadevi se je pokazalo, da predkupni upravičenci o prodaji niso bili obveščeni. Glede na to, da so bili predmet prodaje tudi predprostor, hodnik in kurilnica, ki so skupni vsem solastnikom, je podana ničnost tudi zaradi nedopustnosti predmeta pogodbe. Sodbi obeh sodišč naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP (1977).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (1977), tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo, tiste procesne kršitve, ki jih v reviziji zatrjuje tožnica, pa niso podane.

Tožnica je v pravdi postavila več tožbenih zahtevkov. O tem, ali bo izdalo delno sodbo in v kakšnem obsegu jo bo izdalo (o celotnem posameznem zahtevku ali pa le o delu posameznega zahtevka), odloči sodišče potem, ko presodi, kateri od zahtevkov oziroma kateri od delov posameznega zahtevka je zrel za končno odločbo (prvi odstavek 329. člena ZPP 1977). Sodišče prve stopnje je spoštovalo navedeno zakonsko določbo. Zato revizijske trditve, da temu ni tako, niso utemeljene. Še manj pa so utemeljene v delu, kjer se pritožbenemu sodišču očita, da ravnanja sodišča prve stopnje, ki je odločilo le o delu primarno postavljenega tožbenega zahtevka, ni opredelilo kot bistveno kršitev določb postopka, sodbe sodišča prve stopnje pa razveljavilo v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom. V izreku sodbe je odločeno, da se zahtevek tožnice na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe zavrne, v razlogih pa je sodišče obrazložilo, zakaj je o delu primarnega tožničinega zahtevka tako odločilo.

Revizijske trditve, da se tožnici še v postopku pred sodiščem druge stopnje odreka položaj za uveljavljanje ničnosti zainteresirane osebe, niso razumljive, saj nobeno od sodišč tožnici ni odreklo aktivne legitimacije za uveljavljanje ničnosti, o tem delu tožničinega zahtevka pa je bilo odločeno z meritorno sodbo.

Revizija ima prav v delu, kjer trdi, da je bil predmet prodaje solastninski delež na objektu, ki predstavlja kulturni spomenik.

Neutemeljeno pa zatrjuje, da je prodajna pogodba nična zaradi nespoštovanja zakonskih določb o predkupni pravici. Kot sta materialnopravno pravilno presodili obe nižji sodišči, Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in RS, št. 26/92 - ZNKD), ki je veljal v času sklenitve prodajne pogodbe 4.12.1997), prodajalčeve opustitve ponudbe predkupnim upravičencem, razen če ni šlo za spomenik ali znamenitost v javni ali družbeni lasti, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo, saj je bil predmet prodaje del stvari, ki je bila v zasebni lasti, ni sankcioniral z ničnostjo (40. in 51. člen ZNKD). Določbi 64. in 63. člena, ki ju revizija izrečno omenja, pa sta vsebovani v Zakonu o varstvu kulturne dediščine (Ur. list RS, št. 7/99 - ZVKD), ki je začel veljati v letu 1999 in ki nima retroaktivnih učinkov. Zato določb 63. in 64. člena ZVKD v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Končno revizija tudi neutemeljeno zatrjuje, da je bil predmet pogodbe nedopusten. Kot sta po oceni listin, ki so bile v postopku predložene, pravno pravilno presodili obe sodišči, je bil predmet prodaje solstninski delež. Ta je v pravnem prometu in je v pogodbi izrečno naveden. Dejstvo, da prodajna pogodba vsebuje tudi opis, kaj naj bi ta solastninski delež predstavljal na podlagi sporazuma med solastniki (kar pa tožnica ni) v naravi, predmeta pogodbe ne spreminja.

Po povedanem se je pokazalo, da tožničina revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).