Jedro

Dedičem denacionaliziranega premoženja to premoženje pripade že v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Pri nepravi spremembi tožbe se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka.

Zamudne obresti se prisojajo od zamude dalje in to od celotnega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.805,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

IV. Tožena stranka mora stranski intervenientki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.422,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: (I.) dovolilo spremembo tožbe; (II.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača glavnico 403.420,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2006 do plačila; (III.) ustavilo postopek zaradi umika tožbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 403.420,00 EUR od 15. 6. 2006 do 18. 10. 2006; (IV) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 9.268,46 EUR s pripadki ter (V.) toženi stranki naložilo, da stranski intervenientki povrne njene pravdne stroške v višini 7.394,25 EUR s pripadki.

2. Zoper odločbo se je pritožila tožena stranka, in sicer zoper odločitev v I., II., IV. in V. točki. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo sta odgovorili tožeča stranka in stranska intervenientka. Predlagali sta zavrnitev pritožbe ter priglasili nadaljnje stroške pravdnega postopka.

Stranska intervenientka je v odgovoru zavrnila trditve, da bi sodišče prve stopnje storilo kršitve pravil postopka. Navedla je, da je dedinja denacionaliziranega premoženja. Dedovanje se je uvedlo 15. 6. 2006, zato je lahko sklenila Pogodbo o odstopu terjatve z dne 12. 6. 2009. To pogodbo je dejansko sklenila in podpis na njej je njen. Povzela je vsebino svoje izpovedbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 11/2013, in zavrnila očitke o zlorabi pravice in navideznosti pogodb. Opredelila se je do zatrjevane kršitve pravil postopka v delu, ki se nanaša na dokaz z izvedencem. Pritrdila je sodišču prve stopnje, da je materialno pravo glede (ne)upoštevanja obveznosti plačila davka pravilno uporabilo in da je pravilna tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Kot stranska intervenientka je na podlagi 154. člena ZPP upravičena, da ji tožena stranka povrne stroške pravdnega postopka.

Tožeča stranka je dodatno izpostavila zlasti, da so kakršni koli očitki tožene stranke glede zlorabe pravice in zastaranja terjatve neutemeljeni, ker je tožeča stranka ves čas od Pogodbe o odstopu terjatve z dne 12. 6. 2009 imetnica terjatve in ravnanje stranske intervenientke v zadevi, v kateri je sama nastopala kot tožeča stranka, ne more biti odločilno. Razmerje med strankama je bilo urejeno z dne 9. 9. 2015 podpisanima pogodbama, vse tri pogodbe pa je treba gledati kot pravno celoto. Vztraja, da je stranska intervenientka kot skrbnica za posebni primer veljavno odstopila terjatev tožeči stranki, prenos terjatve pa tudi ni bil prepovedan. O zatrjevanih kršitvah pravil postopka glede izvedenca je navedla, da sodišče pravil postopka ni kršilo. Tožena stranka je glede tega dokaza zavzela taktiko obstrukcije. Na izvedenca je vsakič naslavljala neskončno število vprašanj, vse z namenom ustvariti popolno zmešnjavo. Tožeča stranka se je v odgovoru nadalje opredelila do pritožbenih navedb glede nepremičnin iz mnenja november 2016 in navedla, da so bile te nepremičnine povsem neprimerljive z vrnjenimi nepremičninami. Opredelila se je tudi do očitka glede razpona vrednosti najemnin pri nepremičninah, ki so se na koncu upoštevale, in opozorila, da se prav zato pravilno upošteva povprečje najemnin. Poleg tega tudi ni zvišala zahtevka do 450.000 EUR, kolikor bi ga lahko, zato je že v razliki 50.000 EUR manever za stotine pripomb tožene stranke. Na koncu je pojasnila še, da ji je stanje najemnin glede konkretnih stanovanj znano le od leta 2006 dalje. Tožeča stranka je zahtevala plačilo tržne najemnine. Tožena stranka konkretnih trditev v zvezi z najemom stanovanj ni dala. Sodišče prve stopnje je tudi pri vprašanju upoštevanja davkov in teku zamudnih obresti od glavnice materialno pravo pravilno uporabilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja nacionaliziranega premoženja v smislu 72. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen (v nadaljevanju: nadomestilo). Tožeča stranka je zahtevala plačilo glavnice 378.032,00 EUR, po spremenjeni tožbi pa glavnice 403.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 oziroma po delnem umiku tožbe od 19. 10. 2016 do plačila.

6. Po drugem odstavka 72. člena ZDen se priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času od dneva uveljavitve ZDen dalje. Gre za nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec ali njegov dedič lahko dosegel, če bi nepremičnino, glede katere obstaja dolžnost vrnitve, dobil že ob uveljavitvi ZDen. To nadomestilo naj izravna tisto vrednostno nesorazmerje, ki je upravičencu nastalo od tedaj, ko se je zakonodajalec odločil popraviti prizadejano krivico (leto 1991) do njene resnične poprave, tj. do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (prim. sodbo VSRS, II Ips 296/2015 z dne 14. 5. 2015).

7. Tožena stranka je bila zavezanka za vrnitev premoženja po upravni odločbi, izdani v denacionalizacijskem postopku (šifra: 362-233/1993-62 z dne 29. 5. 2006, ki je pravnomočna z dnem 15. 6. 2006; pril. A4), in sicer za vrnitev nepremičnin, določenih v točki 1 in 2 izreka te odločbe (treh stanovanj in štirih poslovnih prostorov), ki jih je bila zavezana predati A. A., tj. skrbnici za posebni primer v denacionalizacijskem postopku. A. A. (sedaj A. B.) je hkrati dedinja po denacionalizacijskih upravičencih. To je bilo ugotovljeno s sklepi o dedovanju z dne 19. 1. 2011 (pril. A10-A14). Sporna tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi sedaj je aktivna legitimacija tožeče stranke, višina nadomestila, tek zakonskih zamudnih obresti in zastaranje s spremembo tožbe zvišanega tožbenega zahtevka.

Aktivna legitimacija

8. Sodišče prve stopnje je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije pravilno zavrnilo. Pritožnica (tožena stranka) se je branila z dvema bistvenima argumentoma, ki ju ponavlja tudi v pritožbi. Prvi je ta, da A. B. kot takratna skrbnica za posebni primer (prim. 3. točko upravne odločbe)1 ni bila upravičena skleniti Pogodbe o odstopu terjatve z dne 12. 6. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba o odstopu terjatve), s katero je terjatev (nadomestilo) odstopila tožeči stranki. Drugi je ta, da je Pogodba o odstopu terjatve nična, da ni veljavna oziroma po vlogi z dne 8. 10. 2015 (red. št. 92) tudi, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, ker je podpis odstopnice (A. B.) ponarejen.

9. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da Pogodba o odstopu terjatve ne zavezuje oziroma ne ustvarja pravnih učinkov, ker odstopnica takrat naj še ne bi bila dedinja oziroma ni vedela, ali sploh bo dedinja.

10. Po drugem odstavku 78. člena ZDen pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v postopku denacionalizacije, preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Ker je bila A. B. kasneje s sklepi o dedovanju ugotovljena kot edina dedinja po denacionalizacijskih upravičencih, je s Pogodbo o odstopu terjatve veljavno in učinkovito prenesla terjatev na tožečo stranko, saj gre za premoženje, ki je v tistem trenutku že prešlo nanjo kot dedinjo po denacionalizacijskih upravičencih. Sklepi o dedovanju denacionaliziranega premoženja so ugotovitvene narave, kot so tudi sicer sklepi o dedovanju (prim. sklep VSL, I Cp 742/2009 z dne 18. 3. 2009). Dedičem denacionaliziranega premoženja to premoženje pripade (t.i. trenutek prehoda zapuščine na dediče) že v trenutku, ko se premoženje vrne denacionalizacijskemu upravičencu v last, to pa je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001).

11. Pritožničino stališče, da A. B. ni imela razpolagalnega upravičenja za veljaven odstop terjatve, bi torej utegnilo biti pomembno le v primeru, če bi bili dediči denacionaliziranega premoženja drugi in ne ona sama.

12. Višje sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je bila Pogodba o odstopu terjatve sklenjena (glej razloge sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve). Pritožnica sicer navaja, da pogodba ni bila sklenjena, ker je A. B. kasneje v drugem postopku (pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, P 11/2013) zatrjevala, da podpis na pogodbi ni njen in da je ponarejen, in še, da iz njenega zaslišanja v zadevi P 11/2013 ne izhaja, da je pogodbo podpisala, ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na dejstvo, da sta A. B. in tožeča stranka v času pravdnega postopka P 11/2013 (glej pogodbo z dne 6. 5. 2013 (A17), ki je bila podpisana 9. 9. 2015, in dopolnitev pogodbe z dne z dne 4. 9. 2015 (A18), ki je bila podpisana 9. 9. 2015) nesporno razrešili vprašanje, ali je bila Pogodba o odstopu terjatve sklenjena ali ne. Tudi ne drži pritožbeno stališče, da je A. B., ko je bila zaslišana v postopku P 11/2013, povedala, da pogodbe ni podpisala. Omenjena je na naroku res zmedeno izpovedovala (npr. 6. stran zapisnika z dne 27. 1. 2015; pril. B 34), vendar iz celotnega zapisnika izhaja, da je bilo dano soglasje volj, da pride do prenosa terjatve in da je omenjena to pogodbo tudi podpisala na sestanku 15. 9. 2006, pri čemer pa odstopnici očitno vsebina pogodbe ni bila v celoti jasna oziroma rečeno natančneje: niso bile razčiščene vse podrobnosti pogodbe. Do sklenitve pogodbe je namreč prišlo zaradi pričakovanja obeh pogodbenih strank, da bo terjatev lažje uveljavljala prav tožeča stranka. To potrjujejo tudi elektronska sporočila, ki jih je omenjena poslala njenemu takratnemu pooblaščencu, odvetniku C. (zlasti z dne 28. 1. 2010; pril. A19). Zmota o okoliščinah posla (iz zapisnika izhaja, da je bil posel sklenjen zato, ker je odvetnik C. sklepal, da se bo tako hitreje in lažje prišlo do plačila terjatve; enako so stranke zapisale v pogodbi z dne 6. 5. 2013 in dopolnitvi pogodbe z dne 4. 9. 2015) ali morebitne napake volje, pa se tičejo le strank pogodbe o odstopu terjatve (tj. cedenta in cesionarja) in ne dolžnika (tj. cessusa; prim. 94. člen in prvi odstavek 95. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

13. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim argumentom, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni zaslišalo njenega odvetnika, ki jo je zastopal v postopku P 11/2013 in kateremu naj bi izven naroka tako odvetnica A. B. kot tudi A. B. sama zagotovili, da je podpis na Pogodbi o odstopu terjatve ponarejen. Sodišče prve stopnje je dolžno izvesti dokaze, ki so pravno pomembni in so v zvezi s pravno pomembnim dejstvom. O tem, ali je bil podpis na pogodbi res ponarejen s strani odvetnika C. ali ne, pa ta priča ne bi vedela izpovedati drugače kot to, kar naj bi ji takrat povedala A. B. Gre torej za posredni dokaz, ki ga izključujejo vsi neposredni dokazi: poleg listin v spisu, to je zgoraj imenovanih in naštetih pogodb, tudi pril. A19, še zlasti pa sodna poravnava P 11/2013 in nesporna izjava stranske intervenientke v tem postopku (z dne 11. 9. 2015; prim. red. št. 89), da je takrat dejansko odstopila terjatev tožeči stranki. Tudi kazenska ovadba proti odvetniku tožeče stranke, v kateri mu je bilo očitano, da je on ponaredil podpis odstopnice na Pogodbi o odstopu terjatve, je bila zavržena (pril. A24).

14. Zato tudi ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo stranske intervenientke, temveč se je oprlo le na njeno izjavo v drugem pravdnem postopku. O tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Kot dokaz za trditev, da je podpis na pogodbi z dne 12. 9. 2006 ponarejen, je pritožnica predlagala več dokazov. Pritožnica je predlagala tudi vpogled v vloge A. B. v spisu P 11/2013, tudi zapisnik njenega zaslišanja. Zadnje je sodišče prve stopnje storilo, ni pa je zaslišalo, vendar to tudi ni bilo treba, glede na dane dokazne predloge tožene stranke same in glede na listine, ki jih je višje sodišče omenilo v prejšnjem odstavku. Če je na podlagi tega zapisnika, ki ga je tožena stranka sama predlagala v dokazne namene, in listin v spisu sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot ustreza toženi stranki, pa tudi še ni mogoče očitati, da je s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Pritožnica nadalje tožeči stranki in stranski intervenientki v zvezi s Pogodbo o odstopu terjatve in kasnejšima pogodbama očita zlorabo pravice in navideznost pogodb. Ta naj bi se kazala tudi v posledici, da je stranska intervenientka, ki je bila dejanska imetnica terjatve, preko navideznih pogodb obšla institut zastaranja in bo tako od zavezanke dosegla poplačilo terjatve, kar sicer ne bi mogla doseči, ker je njena terjatev do zavezanke zastarala.

16. Dejanski stan zlorabe pravice je podan takrat, ko stranka izvršuje pravico na način, da nedovoljeno posega v koristi in pravno zavarovane položaje nasprotne stranke. Tožena stranka ni bila stranka teh treh pogodb (o odstopu terjatve). Že zato sklicevanje na zlorabo pravice ne more biti utemeljeno. Tožeča stranka in stranska intervenientka sta prepričljivo pojasnili, da je med njima obstajal spor o tem, ali je bila pogodba dejansko sklenjena, podpisana oziroma s kakšno vsebino. Vendar sta spor očitno kasneje razrešili, kar ni nič nedopustnega in tudi neobičajnega, vsekakor pa to ne kaže na zlorabo pravice. Dejstvo, da sta se za plačilo nadomestila vodila dva pravdna postopka, tudi samo po sebi ne pokaže na kakršno koli zlorabo pravice. Očitno je v tisti fazi še prevladalo stališče tožeče stranke in stranske intervenientke, da je vsaka sama imetnica te terjatve.

17. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na odplačnost cesije oziroma dejstvo, da v Pogodbi o odstopu terjatve o odplačnosti ni navedeno nič več kot to, da je pogodba odplačna. Tudi to naj bi po pritožničinem stališču kazalo na zlorabo pravice. Pritožnica je navedla, da tudi pogodba z dne 6. 5. 2013 in dopolnitev pogodbe z dne 4. 9. 2015 pomenita zlorabo pravice oziroma sta navidezni, ker naj bi bilo dogovorjeno, da celotna izterjana terjatev, zmanjšana za stroške, pripada odstopnici terjatve. Kot je višje sodišče do sedaj že večkrat reklo, je dogovor o cesiji za cessusa abstraktni pravni posel, zato se ga okoliščine v zvezi z odplačnostjo ne tičejo (prim. sodbo VSL, I Cpg 909/98 z dne 24. 2. 2000). Cesussa varuje načelo nevtralnosti cessusovega položaja (421. člen OZ). Iz dosedaj povedanega tudi izhaja, da je vsakršno razpravljanje o navideznosti kasnejših dveh pogodb povsem neutemeljeno, predvsem pa pritožnica za njiju zatrjuje predvsem zlorabo pravice.

Sprememba tožbe in ugovor zastaranja

18. Pritožnica se upira spremembi tožbe in v tem delu uveljavlja ugovor zastaranja terjatve. Sodišču prve stopnje očita pritožbena razloga kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Dodatno še navaja, da se je tožeča stranka v tožbi odpovedala plačilu odškodnine za neuporabo stanovanj, ter še, da se sodišče prve stopnje do njenega ugovora (v 12. točki pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2016) ni izrecno opredelilo.

19. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo nadomestila zaradi neuporabe v I. točki tožbenih navedb določenih treh stanovanj in štirih poslovnih prostorov. V vlogi z dne 26. 1. 2016 je prilagodila zahtevek izvedenskemu mnenju (red. št. 58). Da uveljavlja plačilo nadomestila tudi za stanovanja, je jasno povedala že v zadnjem odstavku VII. točke tožbenih navedb, v prejšnjih odstavkih je samo predstavila izračun višine odškodnine na primeru poslovnega prostora. Ob trditvi, da uveljavlja tudi odškodnino zaradi neuporabe stanovanj, do ponujenega pritožbenega zaključka tudi ni mogoče priti s povzemanjem nadaljevanja tega odstavka: „V kolikor izvedenec ne bi ugotovil prikrajšanja oziroma izgubljene koristi v vtoževani višini, naj se razlika med vtoževanim in ugotovljenim prikrajšanjem šteje na račun prikrajšanja iz naslova stanovanjskih prostorov.“ Zato po prepričanju višjega sodišča ne drži pritožbeno stališče, da se je tožeča stranka v tožbi odpovedala plačilu odškodnine za neuporabo stanovanj. Drži, da se sodišče prve stopnje do tega ugovora, ki ga je pritožnica podala v 12. točki pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2016, ni posebej opredelilo, zato pa se je opredelilo višje sodišče in s tem odpravilo zatrjevano kršitev pravil postopka.

20. Razlogi sodišča prve stopnje iz 40. točke obrazložitve so pravilni. Ugotovitev višine nadomestila je bila stvar dokaznega postopka. S tem in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse je sodišče zadosti obrazložilo, zakaj je sprememba tožbe dopustna. Ustaljena sodna praksa namreč je, da če tožeča stranka ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremeni tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, sodišče prve stopnje utemeljeno dovoli spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP; prim. sodbo VSRS, II Ips 34/2014 z dne 24. 4. 2014). V tovrstnih primerih gre za spremembo tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Povečani del tožbenega zahtevka torej ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ; prim. sklep VSRS, II Ips 221/2016 z dne 17. 5. 2018). Pritožbeno stališče, da so bile v 39. točki razlogov sodišča prve stopnje citirane odločitve sprejete za nepremoženjsko škodo, ne more biti odločilno, saj so bile odločitve sprejete na podlagi razlage določb 184. člena ZPP in 365. člena OZ.

Višina nadomestila

21. Pri terjatvi iz drugega odstavka 72. člena ZDen ne gre za odškodninski, obogatitveni ali na stvarnem pravu sloneč zahtevek, ampak gre za od teh pravnih podlag neodvisno terjatev, ki po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ob opisani pravni naravi takšnih zahtevkov je treba izhajati izključno iz položaja upravičencev. Izbira metode, s katero je mogoče ugotoviti obstoj in višino izgubljene koristi, je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. V konkretni zadevi je bila višina nadomestila ugotovljena s pomočjo v sodni praksi uveljavljene metode hipotetične najemnine. Gre za korist, ki je zgrajena na hipotezi, da bi jo upravičenka dosegla, če bi v relevantnem obdobju nepremičnino oddajala v najem. Za presojo na tak način ugotovljene koristi ni odločilno, kako je v relevantnem obdobju nepremičnino uporabljala zavezanka – tožena stranka, niti kako jo je ali jo bi ob vrnitvi uporablja upravičenka – tožeča stranka, temveč le, kakšna raba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožeča stranka nepremičnino na tak način izkoriščala, če bi z njo lahko razpolagala (prim. sodbo VSRS, II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016).

22. Sodišče prve stopnje je višino nadomestila določilo s pomočjo izvedenca. Ta je izdelal izvedensko mnenje in ga večkrat dopolnil.2 Sodišče je izvedenca tudi zaslišalo (na naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2017). Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo po zadnji, peti dopolnitvi – dopolnitev maj 2017 (glej 33. odstavek obrazložitve). Temu dokazu je namenilo tudi večji del obrazložitve (23. do 33. odstavek obrazložitve), zato višje sodišče tega ne ponavlja, v nadaljevanju le odgovarja na posamezen zaokrožen sklop pritožbenih navedb.

23. Pritožnica navaja, da bi moralo sodišče izvedenca po dopolnitvi maj 2017 še zaslišati, zato je kršilo 253. in 254. člen ZPP ter kršilo pravico stranke, da sodeluje v postopku, ker ji ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje izvedenca, niti slednji ni pisno odgovoril na njene pripomb, ki jih je podala v vseh dopolnitvah.

24. Potrebnost zaslišanja izvedencev, ki so podali pisno mnenje, je treba presojati od primera do primera, pri čemer so odločilne pripombe strank, iz katerih je mogoče ugotoviti, v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno, nerazumljivo in kaj bi izvedenec lahko ali moral ustno pojasniti (prim. sklep VSRS, II DoR 358/2010 z dne 9. 6. 2011). Zato zgolj dejstvo, da sodišče po dopolnitvi izvedenskega mnenja maj 2017 izvedenca ni ponovno zaslišalo na naroku, še ne predstavlja zatrjevane kršitve pravil postopka. Pri tem pa je pomembno naslednje. Dokazni postopek je bil pravzaprav v celoti osredotočen na ta dokaz, sodišče je izvedenca že zaslišalo (narok za glavno obravnavo dne 7. 2. 2017; zapisnik na red. št. 163). Sodišče je vsako dopolnitev mnenja dalo pritožnici v izjavo, pri čemer so dopolnitve mnenj pravzaprav odgovori izvedenca na pripombe strank (npr. glede pripombe, da je treba pri metodi hipotetične najemnine uporabiti korekcijske faktorje, glej zapisnik glavne obravnave z dne 12. 7. 2016 na list. št. 316 in dopolnitev maj 2017, stran 4, kjer je izvedenec uporabil korekcijska faktorja neizkoriščenosti (12%) in neizterljivosti (8%)). Izvedenec je strankama tudi večkrat pojasnil vsebino posamezne metode (na primer v dopolnitvi julij 2016 glej odgovor v 2. pripomba). Pritožnica se je izrekla o vseh dopolnitvah mnenja; tudi o dopolnitvi maj 2017, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje (glej razloge v 33. odstavku obrazložitve).

25. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da mora stranka dobiti odgovor na vsako njeno vprašanje. Sodišče prve stopnje je v 34. odstavku obrazložitve stranki pravilno odgovorilo, da je izvedenec pomočnik sodnika in je njegova naloga, da odgovori na vprašanja sodišča (torej v pravno pomembnem obsegu dejanskega stanja), upoštevajoč pravila stroke in izkušnje v svoji stroki. Iz primerjave zapisnika (red. št. 167) na eni strani in dopolnitve mnenja maj 2017, predvsem pa iz izvedenčevega odgovora na dodatna vprašanja sodnice (glej vprašanja, posredovana po elektronski pošti na red. št. 180, odgovor izvedenca na red. št. 184, zlasti list. št. 591 in 592, tudi npr. pojasnilo o stopnji kapitalizacije na list. št. 508 in 509 ter na drugi strani na list. št. 592), je tudi jasno, da je bilo na strokovna vprašanja lažje odgovoriti pisno, predvsem pa so bili tako dani odgovori lažje in bolj razumljivi tako sodišču kot tudi strankama postopka.

26. Do sedaj (kot tudi v nadaljevanju obrazložitve višjega sodišča) je tudi pojasnjeno, da je bilo izvedensko mnenje jasno in ni bilo samo s seboj v nasprotju, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvedenca dodatno zaslišati ali dokaza ponoviti z drugim izvedencem (drugi odstavek 254. člena ZPP). Zadoščalo je, da se je do neutemeljenih ugovorov opredelilo sodišče prve stopnje sâmo v razlogih sodbe (glej zlasti razloge v 33. in 36. odstavku obrazložitve).

27. Sodišče prve stopnje torej ni storilo kršitev pravil postopka iz 253. in 254. člena ZPP (prvi odstavek 339. člena ZPP), niti ni storilo kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

28. Pritožnica nadalje navaja, da izvedenec ni vzel večjega števila primerljivih stanovanj in poslovnih prostorov, zato višina nadomestila ni ugotovljena pravilno. Vzel je tri stanovanja in tri poslovne prostore, čeprav je sodnica na naroku izvedenca pozvala, da naj vzame širši krog nepremičnin. Pritožnica navaja, da bi bilo treba najprej narediti analizo tudi neupoštevanih nepremičnin, da bi lahko prišli do sklepa, da manjkajoče primerljive nepremičnine niso vplivale na končni izid. 29. Ta pritožbena navedba se nanaša na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in ni utemeljena. Prvič zato, in to velja tudi v nadaljevanju, ker je metoda dela, to je uporaba pravil stroke, v rokah izvedenca. Izvedenec je tudi sam sodnici na njeno vprašanje izrecno odgovoril, da širša baza ne bi bistveno spremenila njegovega mnenja. Tega pa ni mogoče izpodbiti z navedbo, da bi bilo namesto treh bolj pravilno vzeti osem nepremičnin. Izvedenec je pri zajemu podatkov v dopolnitvi maj 2017 uporabil bazo GURS (GURS-TRGOSKOP; glej list. št. 599), ki je sicer plačljiva, vendar dostopna vsakomur, tudi pritožnici. Pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenega nasprotnega strokovnega mnenja, s katerim bi lahko omajala v sodnem postopku izdelano izvedensko mnenje.

30. Pritožnica meni, da bi moral izvedenec v dopolnitvi maj 2017 upoštevati, da mu je sodišče na naroku naložilo dopolnitev tabel na 4. strani 3. dopolnitve izvedenskega mnenja (glej pritožbene navedbe na straneh 17 do 25; v smislu opombe št. 1 gre za dopolnitev november 2016).

31. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je sodbo sprejelo na podlagi dopolnitve maj 2017, ki temelji na primerljivih nepremičninah, tj. na nepremičninah na isti mikrolokaciji, kot so v denacionalizaciji vrnjene nepremičnine (X. ulica in Y. nabrežje). Hkrati so nepremičnine primerljive tudi po starosti. Izvedenec je na vprašanje obeh strank odgovoril, da prve (dopolnitev november 2016) po starosti in po lokaciji niso bile primerljive z nepremičninami iz dopolnitve maj 2017. Pojasnil je tudi, da je zato v dopolnitvi maj 2017 odpadel korekcijski faktor 25%. S tem je pojasnil, da z zadnjimi ni mogoče korigirati prvih. Tu ni nobene nelogičnosti, za kar se sicer zavzema pritožnica. Tudi tu višje sodišče dodaja, da pritožnica kakšnih prepričljivih argumentov o nasprotnem ni podala – nasprotnega strokovnega mnenja v spis ni vložila. S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na v pritožbi izpostavljeno, da najemnine iz 3. in 4. dopolnitve (to je dopolnitve november 2016 in dopolnitve maj 2017) nenormalno odstopajo – stanovanja za 17%, poslovni prostori za 60%, pri čemer je čas cenitev v razmaku šestih mesecev.

32. Pritožnica nadalje navaja, da bi moral izvedenec po pravilih stroke pri dopolnitvi maj 2017 spregledati najvišjo najemnino za poslovne prostore (17,92 EUR/m2) in najvišjo najemnino za stanovanje (8,43 EUR/m2), ker tako zahtevajo pravila stroke, saj gre za izstopajoč primer in razlogi za to niso znani.

33. Katera pravila stroke oziroma katere stroke zahtevajo to, kar predlaga pritožnica, pritožnica ni pojasnila. Tudi ni pojasnila, zakaj naj bi šlo za izstopajoč primer, razen po znesku samem, ko pa gre vendarle za realno doseženo najemnino (glede na vir podatkov).

34. Pritožnica nadalje navaja, da bi moralo sodišče za nepremičnine, ki so bile v denacionalizaciji vrnjene le v last, ne pa tudi v posest, nadomestilo prisoditi v višini dejansko dogovorjenih najemnin, torej po pogodbah, ki jih je imela sama sklenjene z najemniki. Te so bile nižje. Ta pritožbeni argument je pritožnica dala za dvosobno stanovanje v 1. nadstropju na Y. nabrežju, trisobno stanovanje v 2. nadstropju na X. in poslovni prostor na X. Primeroma se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips, 40/200, II Ips 22/2002, II Ips 317/2013, II Ips 172/2011 in II Ips 354/2011. Navaja še, da je sodišče prve stopnje njen argument zavrnilo le s stališčem, da najemnih pogodb ni predložila niti ni navedla višine najemnine, ker je menilo, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem na strani tožene stranke. Pritožnica navaja, da je najemne pogodbe izročila tožeči stranki – ta je za najemne pogodbe in njihovo vsebino vedela in bi jo morala v tem obsegu vtoževati, še prej pa zatrjevati in dokazati. Zato vztraja, da je tožba v tem delu celo nesklepčna.

35. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da nadomestilo zahteva za čas od 1991 do 2006. Ne ve, kdaj so se stanovanja napolnila z najemniki. Tožena stranka ni zatrjevala, od kdaj je stanovanje zasedeno, pod kakšnimi pogoji in po kakšni ceni. S tem podatkom pa je razpolagala tožena stranka. Ob odsotnosti ustreznih navedb je treba šteti, da je izračunana najemnina ustrezna.

36. Iz sodne prakse, tudi te, ki jo navaja pritožnica, ne izhaja, da bi bila višina nadomestila v primeru, če so bila za nepremičnine sklenjene najemne pogodbe, nujno določena v višini najemnine po najemni pogodbi. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo trditveno in dokazno breme o vsebini najemnih razmerij in o višini najemnin na toženi stranki in ne drži, da je bila tožba zato nesklepčna. Pritožnica se je na prvi stopnji sicer branila, da je najemne pogodbe dala tožeči stranki – ta odgovarja, da ve le za čas od 2006 dalja, kar pa je še ne odveže dati ustreznih trditev. Trditveno in z njim povezano dokazno breme o obstoju najemnih pogodb, o njihovi vsebini, predvsem pa o višini najemnin, je bilo vsekakor na pritožnici. To so namreč dejstva, ki so bila njej v korist in so izhajala iz njene spoznavne sfere kot najemodajalke. Poleg tega, če je pritožnica ciljala na prvi odstavek 125. člena Stanovanjskega zakona, se ta nanaša samo na dve v pritožbi sporni nepremičnini.

37. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo zgolj zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage tožene stranke. Predvsem se je sodišče prve stopnje oprlo na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016, po katerem ni odločilno, kako je v relevantnem obdobju nepremičnino uporabljala zavezanka – toženka, niti kako jo je ob vrnitvi uporablja upravičenka – tožnica, temveč le, kakšna raba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožnica nepremičnino na tak način izkoriščala, če bi z njo lahko razpolagala. Vrhovno sodišče pa je tudi že zavzelo stališče, da višina zakupnine, ki gre toženi stranki kot državnemu skladu, ne more biti merilo izgubljene koristi tožeče stranke. Omejitve, ki jih ima taka stranka pri gospodarjenju z nepremičninami, služijo trajnostnemu gospodarjenju z njimi in ne veljajo za tožečo stranko kot fizično osebo (prim. sodbo VSRS, II Ips 296/2015 z dne 14. 5. 2015, zlasti glej razloge v 20. odstavku obrazložitve). Pritožnica ni pojasnila, kako bi tako stališče uspela preseči. Zamudne obresti

38. Pritožnica vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi zamudne obresti od dne, ko je sprejelo zadnjo dopolnitev mnenja (pri tem se opira na odločbi VS RS, II Ips 114/2010, in VSM, I Cp 1471/2008). Sodišče prve stopnje naj bi storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka, ker je pri določitvi datuma zapadlosti upoštevalo trditve tožeče stranke, ki jih je dala šele na naroku 7. 2. 2017, in ni razložilo, zakaj ni utemeljen ugovor prekluzije, ki ga je tožena stranka dala takoj na naroku. Ne strinja se tudi, da bi zamudne obresti, če že gredo od 19. 10. 2006, tožeči stranki šle od tega dne tudi od zvišanega tožbenega zahtevka.

39. Ustaljena sodna praksa, ki temelji na načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002 (Pravna mnenja, št. I/2002, str. 11), je, da v primeru neposlovnih obveznosti, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik nanj naslovi zahtevo za izpolnitev obveznosti. Zamuda s t.i. nečisto denarno terjatvijo ne pomeni, da obresti vse do njene opredelitve po višini ne tečejo. Ta sodna praksa velja tudi pri prisojanju nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen (prim. sodbo VSRS, II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016). To velja tudi za zvišani del zahtevka. V tem delu je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

40. Razlogi sodišča prve stopnje v 40. in 41. odstavku obrazložitve so pravilni in popolni. Ker jih pritožnica niti ne izpodbija v smislu zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, se višje sodišče nanje sklicuje. Pritožnica namreč v tem delu sodišču prve stopnje očita kršitev pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in neupoštevanje pravila prekluzije. Nič od tega ne ni utemeljeno.

41. Najprej je nepotrebno pritožničino izpostavljanje, da zamudne obresti tožeči stranke ne gredo od 15. 6. 2006 dalje, ko je denacionalizacijska odločba postala pravnomočna. Tožeča stranka je na naroku umaknila tožbeni zahtevek in zahtevala zamudne obresti le še od 19. 10. 2006 dalje. Že iz dosedanje obrazložitve pa jasno izhaja, da tudi če bi bilo pritožničino stališče o prepoznih navedbah glede datuma zapadlosti pravilno, pa ni, to ni zavleklo reševanja spora (kar sedaj zakon celo izrecno določa v tretjem odstavku 286. člena ZPP).

42. Tožeča stranka je že v tožbi postavila trditve v zvezi s poravnalno ponudbo, s katero je od tožene stranke zahtevala plačilo nadomestila (glej tožbene navedbe v II. točki). Sprva je zapadlost vezala na pravnomočnost upravne odločbe, kar je pritožnica izpodbijala z razlogom drugačne ustaljene sodne prakse (da se v teh zadevah zamudne obresti prisojajo od sodbe dalje). S tem, ko je kasneje tožeča stranka upoštevala novejšo sodno prakso, sodišče pa je temu sledilo, sodišče zatrjevane kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni storilo.

43. Pritožnica vztraja, da bi moralo sodišče zakonske zamudne obresti od glavnice prisoditi tako kot to izhaja iz sodbe VSL, I Cp 2488/2016 z dne 26. 10. 2016 – da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneska, torej potem, ko se od bruto zneska nadomestila obračunajo in plačajo davki.

44. Sodišče prve stopnje se je tudi v tem delu oprlo na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da zamudne obresti tečejo od zamude dalje. Višje sodišče temu pritrjuje in dodaja naslednje. Iz pregleda odločb Vrhovnega sodišča (prim. sodbo VSRS, II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017, zlasti razloge v 22. in 23. odstavku obrazložitve; sodbo VSRS, II Ips 50/2016 z dne 12. 05. 2016, zlasti razloge v 14. in 15. odstavku obrazložitve) izhaja, da je ustaljena sodna praksa, da se zamudne obresti prisojajo od zamude dalje, in sicer od celotnega nadomestila. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka, tj. s plačilom nadomestila upravičencu, seveda najprej upoštevajoč davčno ureditev, ki bo veljala v času izplačila dohodka (prim. citirano sodbo VSRS, II Ips 296/2015, in sklep VSRS, II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, zlasti razloge v 12. odstavku obrazložitve). Pritožnica se sklicuje na sodbo VSL, I Cp 2488/2016 z dne 26. 10. 2016, ki ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v citirani zadevi dopustilo revizijo tudi za to vprašanje (prim. sklep VSRS, II DoR 381/2016 z dne 26. 10. 2016). O vloženi reviziji (II Ips 264/2017) v času odločanja višjega sodišča še ni bilo odločeno.

Stroški

45. Pritožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Bistveni del pritožbe predstavlja pritožničino stališče, da stranska intervenientka ni upravičena do plačila stroškov sodne takse za razširitev tožbe v višini 810,00 EUR in izvedenine v višini 1.250,00 EUR. Pritožnica meni, da dogovor med tožečo stranko in stransko intervenientko o tem, katera bo predhodno krila katere stroške postopka, ne more predstavljati veljavne podlage za odločitev sodišča, da jih mora tožena stranka povrniti stranski intervenientki. Po ZPP je zavezanka za plačilo teh stroškov le stranka, zato bi bila kvečjemu ona upravičena do povračila teh stroškov.

46. Pritožbeno ni sporno, da je te stroške plačala stranska intervenientka. Ker je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP subjekt stroškovnega zahtevka lahko tudi stranska intervenientka, stranka, ki se ji je stranska intervenientka pridružila, pa je v postopku uspela, ji je tožena stranka dolžna plačati tudi izpostavljene stroške pravdnega postopka.

47. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

48. Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi istega pravila mora plačati stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke in stranske intervenientke. Višje sodišče je njune stroške odmerilo po stroškovnikih, ki jih je pritožnica prejela in ki so skladni z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT, zato širša obrazložitev odpade.

1 Do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. denacionalizacijskih upravičencih je upravni organ za premoženje, ki jim pripada po 1. in 2. točki izreka te odločbe, postavil A. A. (sedaj A. B.) za skrbnico za posebni primer. 2 Izvedensko mnenje junij 2014 (red. št. 58), (1.) dopolnitev julij 2016 (red. št. 122; zaradi nadaljnje zmede z označbami dopolnitev in zaradi razlikovanja med poimenovanjem s strani izvedenca, sodišča prve stopnje in pritožnice bo višje sodišče v nadaljevanju uporabljajo: dopolnitev julij 2016), 2. dopolnitev oktober 2016 (red. št. 131; v nadaljevanju: dopolnitev oktober 2016); 3. dopolnitev november 2016 (red. št. 136; v nadaljevanju dopolnitev november 2016), 3. dopolnitev januar 2017 (red. št. 145; v nadaljevanju dopolnitev januar 2017), 4. dopolnitev maj 2017 (red. št. 174; v nadaljevanju: dopolnitev maj 2017).