Jedro

Ker je tožena stranka odpovedala delovno razmerje tožnici zaradi zmanjšanja obsega dela, je pravilna presoja, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje. Po noveli Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91) je bil ta zakoniti razlog iz 1. alinee prvega odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90) črtan. To pomeni, da je z osnovnim Zakonom o delovnih razmerjih določen poseben način prenehanja delovnega razmerja delavcu, zaposlenem pri zasebnem delodajalcu, z uveljavitvijo njegovih sprememb in dopolnitev, to je s 16.2.1991, prenehal veljati. Odpoved tožene stranke, za katero ni obstajal zakoniti razlog, je pravno neučinkovita.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo pisno odpoved delovnega razmerja tožene stranke z dne 30.7.1991 kot nezakonito. Ugotovilo je, da za odpoved delovnega razmerja tožnici ni obstajal zakoniti razlog. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintagracijskemu zahtevku tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je prezrlo okoliščino, da tožnica v mesecu juliju ni prihajala na delo. Neopravičen izostanek z dela pa predstavlja zakoniti razlog za odpoved delovnega razmerja delavcu, ki bi ga sodišče moralo upoštevati. Poudarja tudi, da je bila njegova uradna dolžnost, da ugotovi, da ni bilo več potrebe po delu tožnice. Revizija tudi ne sprejema stališča v izpodbijani sodbi, da je bila tožba tožeče stranke vložena pravočasno. Takšen zaključek je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka o zahtevi za varstvo pravic ni odločila. Temu ni tako, saj je toženka tožničin ugovor zavrnila z vlogo z dne 5.9.1991. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90-ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in, ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji in je skladno dejanskemu stanju, ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so vse trditve v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje (neopravičena odsotnost z dela tožnice, prenehanja potreb po njenem delu), procesnopravno nedopustne (tretji odstavek 385. člena ZPP). Te trditve bi bile tudi, ob izpolnjenem pogoju dopustnosti, pravno neupoštevne, saj se nanašajo na ugotovitev razloga za odpoved, ki ga tožena stranka v izpodbijani pisni odpovedi ni uporabila kot dejansko podlago svoje odločitve.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožena stranka odpovedala delovno razmerje tožnici zaradi zmanjšanja obsega dela, je pravilna njuna presoja, da je L.Š. nezakonito prenehalo delovno razmerje. Po noveli Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91) je bil ta zakoniti razlog in 1. alinee prvega odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90) črtan. To pomeni, da je z osnovnim Zakonom o delovnih razmerjih določen poseben način prenehanja delovnega razmerja delavcu, zaposlenem pri zasebnem delodajalcu, z uveljavitvijo njegovih sprememb in dopolnitev, to je z 16.2.1991, prenehal veljati. Ker lahko delavcu preneha delo proti njegovi volji samo pod pogoji in na način, kot to določa zakon, je pravilno pravno stališče, izraženo v izpodbijani sodbi, da je odpoved tožene stranke, za katero ni obstajal zakoniti razlog, pravno neučinkovita. Ugotovljeno dejansko stanje, je po presoji revizijskega sodišča, dajalo prepričljivo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku.

S trditvami o zamudi roka za vložitev tožbe, tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. Po tretjem odstavku 395. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji, da tožena stranka o ugovoru tožnice ni odločila - kar v pritožbi (listovna številka 27) tudi sama priznava, ni smelo več ukvarjati.

Sicer pa teh trditev ni mogoče upoštevati že zato, ker predstavljajo revizijsko novoto. Po 387. členu ZPP pa je dovoljeno v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katere se lahko vloži revizija.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.