Jedro

V pravdi za ugotovitev obsega zapuščine morajo biti zajeti vsi dediči, ne glede na to ali se uveljavlja povečanje ali zmanjšanje obsega zapuščine, in ne glede na vpise v zemljiški knjigi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pok. B. M. spada 65,49 % solastninskega deleža na nepremičnini z ID oznako 000 ter podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev vlaganj v navedeno nepremičnino v višini 266.688,00 EUR v zapuščinsko maso in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, katere je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Tožeča stranka se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predvsem pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se je že tekom postopka na prvi stopnji sklicevala na sodno prakso, skladno s katero je pasivno legitimirana le toženka, ne pa tudi B. M.. Toženka je izključna zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine, zato je zahtevek mogoče vložiti le zoper njo. Le toženka razpolaga z nepremičnino, ne pa B. M.. Judikat na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče ni upošteven, ker temelji na drugačni naravi spornega materialnopravnega razmerja in na drugačnem dejanskem stanju, saj je bilo lastniško v zemljiški knjigi vpisano na ime zapustnika. V sodni praksi se lahko tožbeni zahtevek vloži le zoper tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi, tudi če je napotitveni sklep zapuščinskega sodišča drugačen. B. M. ni v pravno relevantni zvezi s tožbenim zahtevkom, ker ni lastnik predmetne nepremičnine, vse dokler ni odločeno, da nepremičnina spada v zapuščino. Če bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, bo to B. M. le v korist. Vsak dedič je legitimiran za tožbeni zahtevek, da se poveča zapuščinska masa, v nasprotnem bi bila drugim dedičem odvzeta pravica do tožbe.

Toženka je na pritožbo podala laičen odgovor. Navaja, da si hočeta tožnika pridobiti čim večjo premoženjsko korist, vendar nista predložila dokazov, da je pokojnik vlagal v sporno nepremičnino, druge njune trditve pa so dokazi v celoti ovrgli. Nepremičnina je njeno posebno premoženje. Izpodbijana sodba je pravična, pritožba pa neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstva, ki so odločilna za razsojo v tej zadevi, niso sporna: gre za spor o obsegu zapuščine po pokojnem B. M., dediči po njem so tožnika, toženka ter sin zapustnika in toženke B. M., zoper katerega je tožeča stranka tožbo umaknila in je odločitev o ustavitvi postopka zoper njega pravnomočna. Glede na navedena pravnorelevantna dejstva, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije materialno pravno pravilna, pa tudi obrazložena je z jasnimi in pravilnimi razlogi, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Sodna praksa se je ustalila na stališču, da morajo v sporu o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ker so dediči nujni sosporniki (gl. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 795/2005, II Ips 267/2006, II Ips 44/2006, II Ips 564/2004, II Ips 315/2001, II Ips 702/96, II Ips 322/2006). Prvostopenjsko sodišče se pravilno sklicuje na sodno prakso. Stališče na katerega se sklicuje tožeča stranka (sodba II Ips 476/95, sklep VSL II Cp 1548/2001 in II Cp 2251/2007), da je vsak dedič zase legitimiran za zahtevek za povečanje zapuščinske mase, ki je v korist vseh dedičev, na pasivni strani pa ni nujnega sosporništva, dokler ni določeno, da sporno premoženje spada v zapuščino, je preseženo. Do delitve zapuščine so dediči v dediščinski skupnosti, z zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju – ZD). Spor o obsegu zapuščine je potrebno rešiti za vse dediče enako in hkrati, zato so dediči vselej enotni in tudi nujni sosporniki (196. člen ZPP). V reševanje spora morajo biti vključeni vsi. V primeru, ko le nekateri dediči trdijo, da v zapuščino sodi dodatno premoženje, mora dedič oziroma dediči, ki se odločijo, da bodo vložili tožbo, na pasivni strani zajeti vse ostale dediče. Le tako je tožena prava stranka. Pravnomočna sodba učinkuje le inter partes – med pravdnimi strankami. Če bi tožnika v tej pravdi uspela in bi sodišče odločilo, da v zapuščino sodi tudi določen del predmetne nepremičnine (primarni tožbeni zahtevek ) ali vrednost njegovih vlaganj v nepremičnino (podredni tožbeni zahtevek), bi lahko dedič B. M. temu oporekal, saj se učinki sodbe nanj ne bi raztezali. Tako bi prišlo do situacije, da bi bila potrebna nova pravda za ugotovitev obsega zapuščine po pokojnem B. M.. Ta konkreten primer pokaže, da je pravilno sedaj enotno stališče teorije in sodne prakse, da morajo v pravdi za ugotovitev obsega zapuščine biti zajeti vsi dediči, in to ne glede, ali se v pravdi uveljavlja povečanje ali zmanjšanje obsega zapuščine, in ne glede na vpise v zemljiški knjigi.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej materialnopravno pravilna, sprejeta pa je v postopku, ki ni obremenjen z uradoma upoštevnimi, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetimi procesnimi kršitvami, zato je višje sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka, v katerem nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.